Šest let priprave na duhovništvo in le nekaj dni priprave na zakon?

Novice | 25.06.2022, 07:14 Marjana Debevec

Vatikan je izdal nove smernice za spremljanje zakonskih parov v prvih letih zakona in v pripravi na poroko. Papež je v uvodnem razmišljanju zelo jasen, ko pravi, da bi morala Cerkev pripravi na zakon posvetiti veliko več časa. Spomnimo, da se mladi na duhovništvo pripravljajo šest let, na zakon pa včasih zadostuje le nekaj dni Cerkvene priprave.

Kot se morajo odrasli na poti katehumenata pripravljati na prejem svetega krsta, tako bi se morali pripravljati tudi na prejem zakramenta zakona, je prepričan sveti oče. Tako bi gotovo bilo manj ničnih zakonov in tudi manj razpadov zvez, ki za seboj pustijo toliko travm in trpljenja. Zato ima po papeževih besedah Cerkev dolžnost odgovorno spremljati mlade v pripravi na zakon.

Gre namreč za vprašanje pravičnosti. Cerkev je mati in mati ne dela razlik med svojimi otroki. Vsem namenja enako skrb, enako pozornost, enak čas, je zapisal papež in dodal: »To mi večkrat pride na misel, ko pomislim, da Cerkev porabi veliko časa, nekaj let, za pripravo kandidatov za duhovniško ali redovniško življenje, le malo časa, le nekaj tednov, pa posveti tistim, ki se pripravljajo na zakon.« Tako kot duhovniki in posvečene osebe so tudi zakonci otroci matere Cerkve in tako velika razlika v obravnavanju ni pravična, je še poudaril sveti oče.

Zakonski pari po njegovih besedah predstavljajo veliko večino vernikov in so pogosto stebri v župnijah. So pravi »varuhi življenja«, ne le zato, ker rodijo otroke in jih vzgajajo, temveč tudi zato, ker skrbijo za starejše, se posvečajo službi invalidov in pogosto tudi odgovarjajo na številne oblike revščine. Iz družin se rodijo tudi poklici v duhovništvo in posvečeno življenje. Zato je papež izrazil veselje nad izidom smernic, ki so namenjene vsem, ki spremljajo mlade zakonce in pare v pripravi na poroko.

Objavljamo prevod celotnega papeževega uvoda v omenjeni dokument:

»Krščansko oznanilo o družini je res dobra novica«. Ta trditev iz sklepnega poročila škofovske sinode o družini je uvod v apostolsko spodbudo Radost ljubezni. Cerkev je namreč v vsakem obdobju poklicana na novo oznanjati, zlasti mladim, lepoto in obilje milosti, ki sta vsebovana v zakramentu zakona in v družinskem življenju. Leto Radosti ljubezni je pet let po izidu nameravalo družino znova postaviti v središče, povabiti ljudi k razmisleku o temah apostolske spodbude in spodbuditi vso Cerkev v veselem zavzemanju za evangelizacijo družin in z družinami, piše papež in nadaljuje: Eden od sadov tega posebnega leta so »katekumenske poti za zakonsko življenje«, ki jih zdaj z veseljem predajam župnikom, zakoncem in vsem, ki delajo v pastorali družine. Je pastoralni pripomoček, ki ga je pripravil Urad za laike, družino in življenje po moji želji, ki sem jo večkrat izrazil, namreč potrebo po novem katehumenatu v pripravah na zakon; pravzaprav nujno je treba konkretno izvesti tisto, kar je že predlagano v Familiaris consortiu in sicer, kot je pri krstu odraslih katehumenat del zakramentalnega procesa, tako tudi priprava na poroko postane sestavni del celotnega zakramentalnega postopka zakonske zveze, kot protistrup, ki preprečuje večanje ničnih ali nedoslednih zakonskih obredov.

Po papeževih besedah smo lahko resno lahko zaskrbljeni, ker se po preveč površni pripravi na zakon pari soočajo z resnim tveganjem, da bodo obhajali nično poroko ali pa bo zakonska zveza s tako šibkimi temelji, da bo v kratkem času razpadla, saj se ne bodo mogli upirati prvim neizogibnim krizam. Ti neuspehi prinesejo s seboj veliko trpljenje in pustijo pri ljudeh globoke rane. Ostajajo razočarani, zagrenjeni in v najbolj bolečih primerih celo ne verjamejo več v poklicanost ljubezni, ki jo je sam Bog vpisal v človekovo srce. Zato je najprej dolžnost z občutkom odgovornosti spremljati tiste, ki izkazujejo svojo namero, da se združijo v zakonu, da se obvarujejo pred travmami ločitev in nikoli ne izgubijo zaupanja v ljubezen, je v uvodu v smernice spremljanja parov poudaril sveti oče.

Obstaja pa tudi občutek pravičnosti, ki bi nas moral voditi. Cerkev je mati in mati ne dela razlik med svojimi otroki. Vsem namenja enako skrb, enako pozornost, enak čas. Posvetitev časa je znak ljubezni: če človeku ne posvetimo časa, je to znak, da ga ne ljubimo. To mi večkrat pride na misel, ko pomislim, da Cerkev porabi veliko časa, nekaj let, za pripravo kandidatov za duhovniško ali redovniško življenje, le malo časa, le nekaj tednov, pa posveti tistim, ki se pripravljajo na zakon. Tako kot duhovniki in posvečene osebe so tudi zakonci otroci matere Cerkve in tako velika razlika v obravnavanju ni pravična, je poudaril Frančišek.

Zakonski pari po njegovih besedah predstavljajo veliko večino vernikov in so pogosto stebri v župnijah, prostovoljnih skupinah, združenjih in gibanjih. So pravi »varuhi življenja«, ne le zato, ker rodijo otroke, jih vzgajajo in spremljajo pri njihovi rasti, temveč tudi zato, ker skrbijo za starejše v družini, se posvečajo službi invalidov in pogosto tudi odgovarjajo na številne situacije revščine, s katerimi pridejo v stik. Poklici v duhovništvo in posvečeno življenje se rodijo iz družin; in družine so tiste, ki sestavljajo tkivo družbe s potrpežljivostjo in vsakodnevnimi žrtvami. Zato je dolžnost pravične matere Cerkve, da nameni čas in energijo za pripravo tistih, ki jih Gospod kliče na tako veliko poslanstvo, kot je poslanstvo družine.

Za konkretizacijo te nujne potrebe sem zato priporočil izvajanje pravega katehumenata za bodoče zakonce, ki vključuje vse stopnje zakramentalne poti: čas priprave na zakon, njegovo obhajanje in leta, ki sledijo, je zapisal sveti oče. To predlaga dokument, ki ga tukaj predstavljam in za kar sem hvaležen. Razdeljen je na tri faze: priprava na poroko (dolgoročna, bližnja in takojšnja); praznovanje poroke in spremljanje prvih let zakonskega življenja. Kot boste videli, gre za to, da tudi po poroki skupaj s pari prehodimo pomemben del poti njihovega življenja, še posebej, ko bosta lahko šla skozi krize in trenutke malodušja. Tako bomo poskušali biti zvesti Cerkvi, ki je mati, učiteljica in spremljevalka na potovanju, ki nam je vedno ob strani.

Spremljanje je posebej posvečeno tistim parom, ki so doživeli propad svojega zakona in ki živijo v novi skupnosti ali so ponovno civilno poročeni. Cerkev si pravzaprav želi biti tem parom blizu in z njimi hoditi tudi po poti ljubezni, da se ne bi počutili zapuščeni in da bi v skupnostih našli dostopne in bratske prostore, kjer bodo sprejeti, pomoč pri razločevanju in sodelovanju. Ta prvi dokument, ki je zdaj na voljo, je darilo in naloga. Dar, ker daje vsem na voljo obilno in spodbudno gradivo, ki je rezultat razmišljanja in pastoralnih izkušenj, ki se že izvajajo v različnih škofijah sveta. In to je tudi naloga, saj to niso čarobne formule, ki delujejo samodejno. Gre za obleko, ki mora biti krojena za ljudi, ki jo bodo nosili.

Pravzaprav gre za usmeritve, ki zahtevajo sprejemanje, prilagajanje in udejanjanje v konkretnih družbenih, kulturnih in cerkvenih situacijah, v katerih vsaka posamezna Cerkev živi. Zato pozivam k poslušnosti, gorečnosti in ustvarjalnosti pastirjev Cerkve in njihovih sodelavcev, da bi to bistveno in nepogrešljivo delo oblikovanja, oznanjevanja in spremljanja družin, za katerega nas Sveti Duh prosi, da bi ga izvajali, naredili učinkovitejše, je še zapisal papež Frančišek in vse pozval k pastoralni prenovi z naslednjimi besedami: Svoj um in srce dajmo v službo bodočim družinam in zagotavljam vam, da nas bo Gospod podpiral, dal nam bo modrost in moč, da bo vse nas navdušil, predvsem pa nam bo omogočil, da bomo izkusili »sladko in tolažilno« veselje evangeliziranja«, ko oznanjamo evangelij družine novim rodovom.