Papež Frančišek | (foto: Divisione Produzione Fotografica)
Kaj naredim za ukrajinski narod?
Svet s. Brigita Zelič Marta Jerebič
Papež nenehno misli na Ukrajino. V opoldanskem nagovoru je povabil, naj se vprašamo: Kaj jaz naredim za ukrajinski narod? Molim? Se zanimam, kaj se dogaja, poskušam razumeti? Nanizal je še druge dežele, kjer ljudje doživljajo raznovrstne stiske, predvsem je pozval, naj ne pozabimo na konflikt v Mjanmaru. Glavni del svojega nagovora pa je namenil evharistiji in njenemu pomenu za naše življenje, saj v mnogih deželah praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi obhajajo danes.
Papež Frančišek se je v opoldanskem nagovoru oprl na evangeljski odlomek o Jezusovi pomnožitvi kruha. Opisuje, kako poskrbi za veliko množico, ki mu je sledila, da bi slišala njegovo besedo. Blagoslovi pet hlebov in dve ribi, jih razlomi, učenci to razdelijo in "vsi so se najedli" (Lk 9,17). Ko jedo, množica spozna, da Jezus poskrbi za vse. To je Gospod, ki je navzoč v evharistiji: kliče nas, da bi postali državljani nebes, vendar upošteva tudi pot, ki jo moramo prehoditi tukaj na zemlji.
Sveti oče opozori, da včasih obstaja nevarnost, da bi evharistijo omejili na neko nejasno, oddaljeno razsežnost, morda svetlo in odišavljeno s kadilom, vendar daleč od stisk vsakdanjega življenja. V resnici pa si Gospod vzame k srcu vse naše potrebe, začenši z najosnovnejšimi. Učencem pa želi dati zgled z besedami naj nahranijo množico, ki ga je čez dan poslušala. »Naše evharistično čaščenje se preverja, ko skrbimo za bližnjega, kot to počne Jezus: okoli nas je lakota po hrani, pa tudi po družbi, lakota po tolažbi, po prijateljstvu, po dobri volji, po pozornosti, lakota po oznanilu evangelija. To najdemo v evharističnem Kruhu: Kristusovo pozornost do naših potreb in povabilo, naj enako storimo za ljudi okoli nas. Potrebno je jesti in tudi dajati jesti.«
Poleg prehranjevanja pa ne sme manjkati občutek sitosti, je sveti oče dejal v nadaljevanju. Vsekakor se moramo nahraniti, vendar moramo biti tudi siti in torej vedeti, da nam je hrana dana iz ljubezni. V Kristusovem Telesu in Krvi najdemo njegovo navzočnost, njegovo življenje, podarjeno za vsakega od nas. Daje nam samega sebe: postane naš sopotnik na potovanju, vstopi v naše zadeve, obišče našo samoto in nam povrne smisel in navdušenje.
Ob koncu je papež Frančišek povabil, naj medtem, ko častimo Kristusovo Telo in Kri, Jezusa iz srca prosimo: "Gospod, daj mi vsakdanji kruh, da bom živel, Gospod, nasiti me s svojo navzočnostjo!"
