Marjan Bunič
Boštjan Smole
Tone Gorjup
Spominska slovesnost ob breznu pod Krenom, Kočevski Rog (foto: Alen Salihović)
Spominska slovesnost ob breznu pod Krenom, Kočevski Rog | (foto: Alen Salihović)

Škof Saje v Kočevskem Rogu: Ne poglabljajmo sovraštva, bodimo sodelavci miru

04.06.2022, 12:14 Petra Stopar

Predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje je v nagovoru pri spominski in spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu vse povabil, naj ne poglabljamo sovraštva, ampak naj bomo sodelavci miru. Spomnil je na dolžnost demokratične države do poprave krivic. Te smo po njegovih besedah vsi dolžni stalno preprečevati, »odpravljati vsako nasilje nad drugimi ter spoštovati nedotakljivost človeške osebe in njegove lastnine«.

Pri sveti maši in v krajšem kulturnem programu, ki ga je pripravila Nova Slovenska zaveza, so se prisotni spomnili vseh žrtev nasilja in pobojev v drugi svetovni vojni in po njej. Hkrati so Bogu izročili svojo prošnjo za milost sprave v slovenskem narodu, so sporočili v Slovenski škofovski konferenci.

Na slovesnosti je imel nagovor tudi predsednik republike Borut Pahor, v krajšem kulturnem programu pa je zbrane nagovoril še filozof Jan Peršič. Vence k obeležju pri breznu pod Krenom so poleg Pahorja položili tudi Peter Sušnik in Helena Jaklitsch v imenu Nove Slovenske zaveze, Janez Janša, Alenka Jeraj in Aleš Hojs v imenu SDS ter Matej Tonin v imenu NSi. Slovesnosti se je udeležilo več sto ljudi iz vse Slovenije.

Pahor, ki je bil na letošnji slovesnosti še zadnjič prisoten v vlogi predsednika države, se je v nagovoru navezal na nedavno preminulega tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, čigar zadnje slovo bo v prihodnjem tednu. Ta je po predsednikovih besedah tudi zaradi njegovega upora proti vsem trem totalitarizmom dvajsetega stoletja sčasoma postal moralno sidrišče in vest slovenstva.

"Danes, na tem žalostnem kraju, Borisa Pahorja omenjam z razlogom. Dolga leta je nagovarjal in končno pregovoril Edvarda Kocbeka, da je leta 1975 v tržaškem Zalivu, reviji za književnost in kulturo, z njim opravil prelomni pogovor. Še danes velja ta intervju za najodmevnejše besedilo v slovenski publicistiki. V njem se je slovenska javnost prvič v tiskani in javno objavljeni besedi seznanila s povojnimi poboji na Slovenskem. Kocbek, nekdanji pomemben funkcionar partizanskega osvobodilnega gibanja, je v njem, prvič v javnosti, spregovoril o pokolu več tisoč domobrancev in civilistov po drugi svetovni vojni," je dejal predsednik republike Pahor v nagovoru.

Spominska slovesnost ob breznu pod Krenom, Kočevski Rog
Spominska slovesnost ob breznu pod Krenom, Kočevski Rog © Alen Salihović
Spominska slovesnost ob breznu pod Krenom, Kočevski Rog
Spominska slovesnost ob breznu pod Krenom, Kočevski Rog © Alen Salihović
Spominska slovesnost ob breznu pod Krenom, Kočevski Rog
Spominska slovesnost ob breznu pod Krenom, Kočevski Rog © Alen Salihović
Spominska slovesnost ob breznu pod Krenom, Kočevski Rog
Spominska slovesnost ob breznu pod Krenom, Kočevski Rog © Alen Salihović

Nagovor predsednika SŠK škofa Andreja Sajeta

Sodobni svet zelo poudarja svobodo, a verujoči se zavedamo, da uresničevanje svobode omogoča spoštovanje resnice, ki vključuje globlje razloge, ki jih daje vera v Boga. Zato nas Jezus opominja: »Jaz sem pot resnica in življenje« (Jn 14,6). Odnos resnice in svobode sicer opredeljujeta pravni demokratični sistem z ustavo in zakoni, ki ščitijo človekovo dostojanstvo pred nasiljem ideologij, ki so teptali dostojanstvo človeka. Jezus je človekovo dostojanstvo izpričal s svojim življenjem in delom za druge.

Njegov nauk se je širil v družbah do danes in sooblikoval temelje in pogoje sodobne demokratične zavesti in pravno-politične kulture. Na temeljih krščanskega oznanila o človekovem dostojanstvu in svobodni osebi, ustvarjani po Božji podobi, je razsvetljenstvo zgradilo pravni red modernih ustavnih držav. Svet Evrope in parlament EZ sta zato obsodila totalitarne sisteme, se poklonila njihovim žrtvam, državam pa naložila, da popravijo krivice in rehabilitirajo žrtve.

Slovenci smo bili zlasti v okviru druge svetovne vojne žrtev vseh totalitarizmov. Med vojno je Lambert Ehrlich (1878–1942) v Spomenici Italijanom zapisal, da je okupacijska oblast po veljavnih zakonih dolžna zaščititi nedolžne ljudi pred nasiljem okupatorske vojske in terorjem lastnih bratov. Tudi nasilje povojne totalitarne oblasti nad ranjenci, ujetniki in drugimi nedolžnimi prebivalci je bilo kršenje civilizacijskih pridobitev in zakonodaje, ki so jo priznali sami komunisti s pogodbo Tito-Šubašić in je temeljila na demokratičnih zakonih bivše Jugoslavije.

Nasilje nad civilnim prebivalstvom, posebej nad nedolžnimi otroki in ženami, ne pomeni le kršenja mednarodnih pogodb in zavez, pač pa to za našo kulturo pomeni nesprejemljivo zlorabo človekovega dostojanstva.

Podobno je Rusija pred stotimi dnevi z napadom na samostojno državo Ukrajino začela teptati mednarodne konvencije in pravila demokratičnega reda. Nasilje nad civilnim prebivalstvom, posebej nad nedolžnimi otroki in ženami, ne pomeni le kršenja mednarodnih pogodb in zavez, pač pa to za našo kulturo pomeni nesprejemljivo zlorabo človekovega dostojanstva. Podobno so bili medvojni in povojni izvensodni poboji nedolžnih ujetnikov, ranjencev, otrok, mož in žena zaradi političnih, lastninskih ali celo osebnih koristi zločin nad človeštvom, ki ne zastara.

Znani dokumenti potrjujejo, da je šlo pri tem za politične odločitve revolucionarnih voditeljev, ki so z nasiljem v obliki smrti, izgona ali utišanja ter izolacije iz družbe izključili morebitne in dejanske nasprotnike. Kočevski rog je samo ena od končnih postaj te slovenske kalvarije. Pod streli krvnikov so padali najboljši krščanski možje in žene, voditelji naroda. Človeškost se je izgubila v brezumju in brezsrčnosti. Življenje in dostojanstvo človeka niso šteli nič, je zapisala komunistka Angela Vode (1892–1985). Uničena je bila duhovna, kulturna in civilizacijska dediščina dvanajstih stoletij krščanstva na slovenskem narodnem ozemlju. Kultura vedênja v obliki spoštovanja pravil in obnašanja, človeško sočutje, sodelovanje in dialog so bili izrinjeni na obrobje. Ruski religiozni in politični filozof Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev (1874–1948), je zapisal, da je zavladala neobčutljiva surovost, ljudje so ob srečevanju gledali v stran, da jim trpini ne bi vzbujali sočutja in bi kdo v obličju trpina ne začutil svojega brata. En sam »Križaj ga«, so vpile naščuvane množice, komaj kdo si je upal ponuditi Veronikin prt ali pomagal nositi križ, da bi dal še kaj upanja. Posledice nečloveškega opustošenja v deželi in predvsem v srcih čutimo še danes. Lahko si predstavljamo, kakšne bodo posledice vojne tudi v Ukrajini.


Krščansko sporočilo je tudi v takšnih razmerah verujočim ljudem lajšalo stisko: rožni venci, podobice in sočutje sotrpinov, je prek zemeljskega pekla odpiralo upanje v zarjo vstajenja. Ljudje so v skrajni stiski ohranjali upanje in krepili svobodo, ki zori za nebo. Ohranjali so svoje dostojanstvo, ga krepili in si z molitvijo vlivali poguma. Zato so naši pričevalci resnice in pravičnosti. So pričevalci vere, ki iz vseh zemeljskih stisk resnično osvobaja človeka za upanje, ki nam ga je podaril vstali Kristus.

Dolžni smo jim zagotoviti ustrezen mir in pokoj v domači zemlji. Dolžni smo jim priznati, da so bili nedolžni in imajo zato ne le mesto v naših srcih, pač pa jim moramo dati tudi ustrezno priznanje oziroma rehabilitacijo prek vseh družbenih ustanov.

Kot demokratična država smo dolžni v sebi in v odnosu do drugih uveljaviti temelje, ki bodo popravili krivice, državni organi pa so k temu tudi pravno zavezani. Ne gre le za obsodbo teh zločinov nad našimi rojaki in drugimi izvensodno pobitimi širom naše lepe Slovenije. Dolžni smo jim zagotoviti ustrezen mir in pokoj v domači zemlji. Dolžni smo jim priznati, da so bili nedolžni in imajo zato ne le mesto v naših srcih, pač pa jim moramo dati tudi ustrezno priznanje oziroma rehabilitacijo prek vseh družbenih ustanov. Vsi državljani smo stalno dolžni preprečevati krivice in odpravljati vsako nasilje nad drugimi ter spoštovati nedotakljivost človeške osebe in njegove lastnine.

Kot državljani in posebej kristjani smo dolžni vzgajati drug drugega v spoštovanju dostojanstva sočloveka in se darovati za bližnjega. Drug drugega zato spodbujajmo k spravi in sodelovanju, ne k sejanju sovraštva, izključevanju in nasilju nad drugimi. Kristjani verujemo, da je Bog ljubezen, saj apostol Janez pravi: »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti. Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem. Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. « (1 Jn 3,14–16)

Naši pomorjeni predniki so se vzgajali in se trudili, da bi ljubili brate in sestre celo v smrtnem preganjanju. Hrepeneli so po miru, kot po njem danes hrepene tudi ljudje v Ukrajini. Ne poglabljajmo torej sovraštva. Bodimo sodelavci miru. Ne le kristjani, vsi ljudje dobre volje verujemo, da je to, kar uči Jezus, prav in dobra podlaga za naše sobivanje, kajti temà med nami in v nas se preganja le z ljubeznijo in sodelovanjem med nami in ne z izključevanjem. Amen.

Govor predsednika republike Boruta Pahorja

V začetku tega tedna smo se poslovili od rojaka, pisatelja in humanista Borisa Pahorja. Tudi zaradi njegovega upora proti vsem trem totalitarizmom dvajsetega stoletja je sčasoma postal moralno sidrišče in vest slovenstva.

Danes, na tem žalostnem kraju, Borisa Pahorja omenjam z razlogom. Dolga leta je nagovarjal in končno pregovoril Edvarda Kocbeka, da je leta 1975 v tržaškem Zalivu, reviji za književnost in kulturo, z njim opravil prelomni pogovor. Še danes velja ta intervju za najodmevnejše besedilo v slovenski publicistiki.

V njem se je slovenska javnost prvič v tiskani in javno objavljeni besedi seznanila s povojnimi poboji na Slovenskem. Kocbek, nekdanji pomemben funkcionar partizanskega osvobodilnega gibanja, je v njem, prvič v javnosti, spregovoril o pokolu več tisoč domobrancev in civilistov po drugi svetovni vojni. S tem je močno razburil komunistično oblast in slovensko javnost.

Čeprav je bil intervju v Jugoslaviji prepovedan in je bilo revijo Zaliv mogoče dobiti samo v zamejstvu, so ga tihotapili v Slovenijo. Posledice objave so bile zelo hude. Pahorju so za več let prepovedali vstop na jugoslovansko ozemlje, sodelavca Zaliva Franca Miklavčiča in Viktorja Blažiča so obsodili na zaporno kazen, za Kocbeka pa se je začela kalvarija z njegovim telesnim in duševnim zdravjem.

Do tedaj so o pobojih govorili v krogih slovenske emigracije, zlasti v Argentini. O tem je sicer v Sloveniji literarno pisal Svetina, ki pa je zapisal, da so bili pobiti domobranci sojeni.

Pahor je Kocbeka nagovoril k izpovedi, ker je kot etičen človek menil, da mora biti skrivnost o povojnih pobojih obelodanjena. In Pahorju se je zdel Kocbek kot vodja Krščanskih socialistov v Osvobodilni fronti za to razkritje najbolj primeren.

Bistvo vsega tega je bilo, da je Kocbek povojne poboje moralno obsodil. Od tedaj naprej glede tega ni bilo nikoli več tako, kot je bilo pred tem. Tudi zaradi tega pomembnega dejanja smo se pred dnevi Slovenci od Borisa Pahorja poslovili kot od nesporne moralne avtoritete.

S slovensko politično pomladjo in demokratizacijo konec osemdesetih let, predvsem pa po zmagi Demosa na prvih demokratičnih večstrankarskih volitvah, smo skozi burne politične in strokovne razprave iskali resnico in glede poprave krivic in storili pomembne simbolne in stvarne korake. Vse to nam je omogočilo, da je sprava začenjala postajati stanje našega duha. Izključujoče in sovražne razprave o naših različnih pogledih na polpreteklo zgodovino so se počasi umaknile bolj spoštljivemu občutku za bolečino drugega.

Tako sva leta 2020, ob 30. obletnici spravne slovesnoti v Kočevskem Rogu, v smislu teh prizadevanj s predsednikom vlade Janezom Janšo položila venca pri breznu pod Macesnovo Gorico žrtvam povojnih pobojev in k spomeniku pobitim aktivistom osvobodilne fronte v Smrečju pri Turjaku, ter v najnih slavnostnih govorih pozvala k resnici, pravici in spravi.

Slovenska politika je glede tega dosegla nekaj zavidljivih mejnikov, ki so upravičeno predmet občudovanja nekaterih evropskih držav, v katerih se še vedno boleče soočajo z lastno preteklostjo. Čeprav je bilo, kot rečeno, storjeno veliko za simbolno in stvarno popravo krivic ter nenehno vključujoče iskanje zgodovinske resnice, slovenski politiki ni uspelo, da bi to občutljivo vprašanje razkola in sprave naslovila z nekim konsenzualnim besedilom.

Zato sem pred nekaj leti prosil vodstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, da to vprašanje tematizira in ga v uradni izjavi tudi naslovi. Tako je bila na skupščini SAZU v drugi polovici februarja 2021, ob trideseti obletnici samostojne slovenske države, sprejeta izjava z naslovom Slovenska sprava.

V kratkem in vsem razumljivem besedilu je poudarjeno, da nas nerazčiščen odnos do preteklosti hromi na številnih področjih skupnega življenja. Zato je razčiščenje edina pot do katarze in pomiritve. To ne pomeni, da moramo imeti vsi enak pogled na dogajanje v drugi svetovni vojni na Slovenskem. Uniformiran pogled v demokratični družbi ni mogoč. Izjava SAZU pa poudarja, da moramo imeti soglasje o temeljnih vrednotah, na katerih temeljimo kot narodna skupnost Slovencev. Izjava se v etičnem smislu izreče o uporu proti okupatorju, o polastitvi NOB s strani partije, o revolucionarnem in protirevolucionarnem uporu ter oboroženi kolaboraciji z okupatorjem.

Iz izjave SAZU v celoti povzemam naslednji pomemben odstavek:
Največja tragedija druge svetovne vojne v Sloveniji je bil bratomorni spopad med Slovenci samimi, z mnogimi žrtvami na partizanski in nasprotni strani. Soodgovornost in krivdo zanj nosita obe strani. Na obeh straneh so bili storjeni tudi številni zločini. Med njimi po svoji strahovitosti izstopa poboj tisočev domobrancev in civilistov, ki ga je komunistična oblast zakrivila takoj po koncu vojne. Vsak zločin je zavržno dejanje, še zlasti zavržen in v nasprotju s temeljnimi pravnimi in civilizacijskimi načeli pa je zunajsodni množični poboj v času miru. Za zločine ni opravičila. Lahko jih le obžalujemo in poskrbimo za pietetni spomin na žrtve, ki je hkrati opomin vsem nam, da se podobna tragedija ne ponovi nikoli več.

Spoštovane gospe in gospodje, naj sklenem s pozivom Slovenske akademije znanosti in umetnosti ob koncu Izjave:
"S preteklostjo neobremenjeno družbeno sožitje je mogoče doseči le s prizadevanjem za resnico o medvojnih in povojnih dogodkih in z njihovim ocenjevanjem na podlagi obče veljavnih etičnih načel ter s pietetnimi in spominskimi dejanji, ki bodo namenjena vsem padlim, pobitim in umorjenim. Kolikor je le mogoče, moramo popraviti krivice, prenehati z medsebojnimi obtoževanji, izključevanji in instrumentaliziranjem zgodovine, ter pri vsem tem spoštovati drugače misleče."

Skupaj z Akademijo nagovarjam slovensko javnost, da izjavo posvoji, deluje v skladu z njo in skrbi za našo skupno prihodnost.


Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Novice
Papež Frančišek (photo: Simone Risoluti) Papež Frančišek (photo: Simone Risoluti)

S čim je papež razjezil ruske voditelje?

Papež Frančišek je včeraj znova povabil k vztrajni molitvi za mir v Ukrajini. Trpeči narod je še posebej zaupal Marijini materinski skrbi. Od začetka vojne v Ukrajini so papež in njegova ...

p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček) p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček)

»Napad na korita je uspel.«

Zgodil se je končni razplet velike ofenzive slovenskega levega meščanskega razreda na vse možne pozicije. Desna opcija je izgubila vse volitve, levica ima zdaj absolutno oblast. Kako je to slabo ...