Med vzroki in posledicami
Komentar tedna Lenart Rihar
Slovenija je v torek prvič obeleževala nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma. Tu in tam se je tudi na demokratični strani privzdignila obrv, češ kaj nam je pa tega treba. Negoduje celo kdo, ki se v isti sapi škandalizira nad idejami in imeni pri sestavljanju prihajajoče vlade.
To dokazuje, da je ena najbolj usodnih značilnosti sodobne Slovenije dejstvo, da sprotnega dogajanja ne znamo ali nočemo povezati z zgodovinskimi vzroki. Svoje zgodovine, posebej novejše, ne poznamo prav dobro, še huje pa je, da ni ovrednotena v skladu s stoletja veljavnimi načeli. Zato so vloge dobrega in zla vse prevečkrat sprevrnjene. Če taka neskladja, laži, krivice in manipulacije trajajo pol stoletja in še čez v tranzicijo, potem pri ljudeh – na pameti in na moralnem kompasu – zagotovo puščajo hude posledice. Kdor ne verjame, naj si znova pogleda rezultate zadnjih volitev.
Mi pa se ozrimo proti vzrokom. 17. maj je bil izbran zato, ker so na ta dan leta 1942 partizani v Sloveniji prvič pomorili večjo skupino ljudi – 53. Od tega nosečo žensko in skoraj polovico otrok. Če si poskušamo predstavljati razred s 24 učenci, vidimo kako grozovito velika številka življenja polnih bitij je to. Ali velikost takega zločina ne zadošča, da se ga enkrat na leto spomnimo?
Pa je bil ta pomor v primerjavi z nadaljevanjem šele neznaten začetek nasilne spirale, ki je trajala vse do osamosvojitve Slovenije. Vmes je leta 1945 z velikim pompom prišla »svoboda«. Ali vsaj neprestano govorjenje o osvoboditvi. Kadar so preprosti, a bistri ljudje želeli locirati tisto povojno obdobje, so z mešanico grenkobe in ironije rekli – »po svobodi«.
Kaj je torej prinesla samozvana svoboda? Zločin 17. maja smo razslojili na odrasle in mladoletne in smo ga takoj lahko nekoliko bolje začutili. Potem pa se obseg nasilja tako drastično povečuje, da lahko ostajamo edino še pri številkah. A vseeno si poskusimo predstavljati, kaj pomenijo, koliko strpinčenih človeških usod se skriva v njih. Gre izključno za obdobje po končani vojni:
– okoli 15.000 izvensodno pobitih slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov;
– obstoj 8 večjih in več manjših koncentracijskih taborišč;
– obstoj 4 kazenskih taborišč za prisilno delo;
– obstoj blizu 20 taborišč za t.i. poboljševalno delo in za družbeno koristno delo;
– okoli 17.000 beguncev, ki so se pred nasiljem umaknili v tujino;
– okoli 16.000 političnih obsojencev;
– okoli 25.000 političnih zapornikov;
– blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja;
– izgon več sto slovenskih družin in posameznikov na Kočevsko
Iz teh podatkov, ki so rezultat raziskovanja zgodovinarja dr. Milka Mikole, vidimo, da je bilo vseh neposredno prizadetih žrtev komunističnega nasilja v Sloveniji več kot 100.000. Če bi upoštevali še njihove bližnje, torej posredno prizadete, bi bila ta številka še nekajkrat višja.
So vse te žrtve vredne, da se jim posveti 17. maj?
Iz zgodovine rastemo, je del nas. Ne pomaga pretvarjati se, da ni. Do nje se moramo opredeliti v skladu s tem, kar je, kot bi rekel Justin Stanovnik, v nas shranjeno kot tisočletna kultura. To je edini
način, da bomo tudi danes ločili pravo svobodo od tiste, ki se za svobodo razglaša sama. To je edini način, da se sčasoma samozvane svobode znebimo in zaživimo pravo.
