Jure Sešek
Boštjan Smole
Andrej Šinko
Voditelj Marjan Bunič in duhovnik Tomaž Kete (foto: Izidor Šček)
Voditelj Marjan Bunič in duhovnik Tomaž Kete | (foto: Izidor Šček)

Tomaž Kete: Kje se konča "moja skupnost"?

07.04.2022, 16:56 Mirjam Judež

Pred leti smo v zahodni Evropi opazovali, kako izginjajo župnije, kako prodajajo cerkve. Tudi pri nas se je začela reorganizacija župnij, vsi pa se sprašujemo, kako se bo nadaljevalo. Peti dan radijskega misijona se je z duhovnikom Tomažem Ketejem v osrednjem misijonskem pogovoru pogovarjal Marjan Bunič.

So župnije res postale tako majhne, da bomo morali razmišljati o dekanijskem pevskem zboru, dekanijski pripravi na sv. birmo, ne župnijski?

»To vprašanje verjetno nekateri poslušalci zelo čutijo na svoji koži, posebej tisti, ki živijo v bolj odmaknjenih krajih. Jaz sem padel v tako situacijo, ko sem pred skoraj petimi leti postal župnik osmih župnij, ki so formalno združene v eno. Če obiščem vse župnijske cerkve, moram narediti 120 km ovinkov. Postavlja se vprašanje, ki ga je odprla sinoda. Papež ima polno Sv. Duha, pa se ni postavil za tistega, ki bo edini govoril, ampak želi poslušati ljudi. Tudi midva se pogovarjava, iščeva rešitve v dialogu, v poslušanju Sv. Duha.«

Kako lahko spremenimo svojo percepcijo, da bomo sposobni sprejemati novo realnost?

»Malo več kot 20 let sem duhovnik. Mislim, da je pomembno, da damo na voljo, kar lahko, da smo odprti Duhu. Nekdo ima dobro izdelane nove pastoralne pristope, drugi je tu šibek. Gospod je tisti, ki gradi Cerkev, mi Mu pomagamo, se Mu damo na voljo s tem, kar smo. Ključno je, da je v središču Njegova ljubezen, da dovolim ljubezni, da me prevzame, daje meni moč in upanje in odpira poti tam, kjer si nisem mislil. Zaradi korone smo začeli delati stvari, o katerih nismo nikoli razmišljali, prenašali smo sv. mašo po televiziji in preko interneta … Iščemo nove poti, kako priti do ljudi.«

Kaj pa sploh je ta ’moja skupnost’, ’moje občestvo’?

»Cerkev ni nekaj, kar smo si mi izmislili, ampak smo bili vanjo povabljeni. Poklicani smo v občestvo, to občestvo ni nič manj kot občestvo s Kristusom. Radi razmišljamo, kako lepo je bilo Jezusovim učencem, ki so hodili z Njim. Mi nismo nič prikrajšani za to. V Cerkvi imamo priložnost srečati se z Njim. Glavno vprašanje ni, koliko nas je in kje smo, ampak, ali smo živi. V odlomku z zadnje večerje Jezus govori, kaj pomeni biti vključen v skupnost.

Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci. Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!

Resnična vinska trta je Kristus. Jaz ne bi bil več duhovnik in najbrž tudi ne kristjan, če ne bi v Njem našel tistega resničnega življenja, ki izvira iz Boga, ki je dosti več kot telesno življenje. Je resnično življenje Sv. Duha v nas. V naših krhkih posodah prebiva On in ta mladika ne more živeti brez trte, kot kristjan ne more živeti brez Kristusa in Cerkve. Greh »vseka« prav v to povezanost med trto in mladiko, ko ne živim več iz tega odnosa. Greh je, da nisem živel v ljubezni, v katero me Kristus vabi: »Ostanite v moji ljubezni«. Kot mladika, ki reče, da bo sad rodila sama. Vzemimo zares Jezusove besede: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« Vedno znova poskušam narediti kaj brez Njega in vidim, da to ne rodi sadu. Morda so rezultati, ni pa nujno, da so tudi sadovi.

Rezultati, dela mesa, se rodijo iz našega ega. Sadovi pa so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost. Skupnost se rodi iz intimnosti nedoumljivega ljubezenskega odnosa med Sinom in Očetom. Posebej pri zadnji večerji, ko se Jezus pogovarja z Očetom o nas. Tu se rodi skupnost. Cerkev se je sama postavila, a dokler se ne odkrijemo v tej ljubezni, ne vem, če bomo res skupnost, kakršno hoče Kristus. Jezus nam z gesto na veliki četrtek, ko je učencem umil noge, hoče povedati: Z ljubeznijo, ki sem jo prejel od Očeta, služim vam. Peter se upre: »Ne boš mi umival nog!« Jezus pa: »Če ti ne umijem nog, nimaš deleža z menoj.« Jezus umije noge tudi Judežu, kar je bistvo skupnosti. Na veliki petek bo Kristus izmil grehe sveta s svojo krvjo. Kristus je vzljubil svoje in jim izkazal ljubezen do konca. S tem, ko mi Jezus umije noge, mu pustim, da me ima rad.«

Ko sprejmem Očetovo ljubezen, se zavem, da jo res potrebujem, da ne morem biti sodnik brata in sestre in sem enako potreben odpuščanja kot on.

Tu je past: individualni pristop v skupnost. Desetletja so nas prepričevali, da je vera stvar posameznika, kar pa izključuje skupnost.

»Vera je zelo osebna zadeva. Vsak človek je drugačen in tisto, kar Bog ne bo nikoli pohodil, je naša svoboda. Ključ srca, da odpre svojo intimo, svobodo Gospodu, ima vsak človek sam. Vera je osebna zadeva, ni pa zasebna. Jaz in moj Jezus: tako ne bo šlo, okrog Kristusa se je vedno oblikovala skupnost. Imamo Očeta! Pri krstu smo bili rojeni v skupnost, ki je največji dar, ki smo ga prejeli. Zakaj se človek zapre v svoj individualizem? Ker ga je strah, da ne bo sprejet, da ga ne bodo razumeli, da ga bodo obsojali. Potem se zapiramo vase. Velika priložnost Cerkve je, da gradimo občestva, v katera bo sprejet tudi tak prestrašen človek, kar pa od nas zahteva veliko zrelost.«

Duhovnik Tomaž Kete
Duhovnik Tomaž Kete © Izidor Šček

Postni čas je priložnost za človekovo duhovnost in priložnost tudi za skupnost, za občestvo, da naredi korake naprej. Kako?

»Vedno bolj doživljam, da je postni čas dar našim skupnostim. Ni samo moja osebna vaja. Duhovna pot skupnosti je post. Papež nas je letos v postnem pismu povabil, da resnično začnemo poslušati Božjo besedo, ker v poslušanju zares postajamo bratje in sestre. Beseda deluje v nas, On nas dela za skupnost, On, ki je beseda. Božja beseda presvetli naše življenje od zunaj, osvetli tudi moje skušnjave, mi posveti, kje se je zlo pretihotapilo v moje življenje, pokaže na trnje in plevel, ki se je naselilo. Postni čas je tudi duhovni boj, soočenje s hudičem, ki se ne meče samo med Boga in človeka, ampak tudi v razdeljenost v naših skupnostih. Razkrinka to zlo, zato mislim, da v pravi skupnosti ni lahkih rešitev. Rešitve niso zunanje in organizacijske. To sicer lahko sledi, ampak gre najprej za resnično osebno spreobrnjenje, ko se odkrijem v ljubečem pogledu Kristusa.

Nedavno smo v evangeliju slišali o prešuštnici. Ko jo hočejo kamenjati, jo obsodijo, Kristus nanjo pogleda drugače in jo reši. Reče: »Nihče te ni obsodil, tudi jaz te ne bom!« In ji vrne dostojanstvo hčere. To je bistvo Cerkve. Lahko pa se kamenjamo, obsojamo, kažemo drug na drugega s prstom. Samo tisti so potem odšli, niso ostali. Dejansko naš greh postane srečna krivda. Tisto, kar nas je razkropilo in razdelilo, je Gospod vzel nase.

Postni čas je resnično priložnost za skupnost. Nastal je kot priprava katehumenov na krst. Je priložnost za prenovo skupnosti, da bi res zaživeli kot občestvo odrešenih. Postni čas je resnično čudovita priložnost, da se odpremo Bogu, ki deluje. Mislim, da Bog vedno najde načine, špranjice v našem življenju, da bi prišel do nas. Ni najprej naš napor, ampak resnično, da dovolimo, da pride k nam, in včasih pride k nam točno tam, kjer nas je najbolj zaznamoval ali ranil naš greh.«

Ko je Jezus učencem umil noge, hoče povedati: Z ljubeznijo, ki sem jo prejel od Očeta, služim vam. Peter se upre: »Ne boš mi umival nog!« Jezus pa: »Če ti ne umijem nog, nimaš deleža z menoj.« Jezus umije noge tudi Judežu, kar je bistvo skupnosti. Na veliki petek bo Kristus izmil grehe sveta s svojo krvjo. Kristus je vzljubil svoje in jim izkazal ljubezen do konca. S tem, ko mi Jezus umije noge, mu pustim, da me ima rad.

Poslušalce bomo v teh dneh vabili k zakramentu spovedi …

»Dragoceno je, da prebudimo hvaležnost Gospodu za dar vere. Jezus nas je vzljubil do konca, tu ne bo šel nazaj. Če je bil odnos med trto (Njim) in mladiko (nami) kakorkoli ranjen, ga Gospod ozdravlja. Želim si, da bi zahrepeneli po tem resničnem življenju. Morda nekdo redno hodi k spovedi, a resnično je spoved zakrament sprave, ker gradi in ponovno vzpostavlja občestvo ne le z Bogom, ampak tudi med nami.

Poslušalce bi spodbudil: naredi ta korak sprave, morda ga že dolgo časa nisi. Sam doživljam, koliko je v Cerkvi opravljanja, obsojanja, sodb, kar nas ločuje drug od drugega. Tukaj Gospod dela stvari počasi, globoko, ampak v srcih ljudi. Splača se narediti korak proti spovednici in želim vam, da bi v spovedi res doživeli Očetovski objem. To je tudi vabilo za nas duhovnike, da sprejmemo vsakega človeka, da ne pristopamo z neko sodbo do nekoga, ampak se resnično učimo Očetovske odprtosti, ki nam jo je razodel Kristus.«

Vsaka skupnost ima neko poslanstvo. Kakšno je poslanstvo občestva?

»Cerkev je tukaj zato, da nadaljuje, kar je Kristus začel. Lepo mi je obhajati nedeljsko bogoslužje, lepo je, ko pridemo skupaj. Takrat resnično doživljam, da Kristus deluje po svoji besedi, evharistiji. Ljudje gremo domov spremenjeni. Spremenjenje se ne zgodi samo s kruhom in vinom. Zato je dragoceno pripraviti mašo, petje, bogoslužje, premisliti, kako oznanjamo Božjo besedo. Če se z mano pri maši nič ne zgodi in grem domov enak, nekaj ni v redu. To je tisto poslanstvo, izkustvo, da Bog je in prebiva med nami, da sta lahko Bog in človek spet skupaj.«

Smo v sinodalnem času, ki ponuja novo priložnost za prevrednotenje.

»Ko smo imeli prvič predstavitev sinodalnih vprašanj in sva se z duhovnikom peljala skupaj v Strunjan, sva se vprašala, kaj papež hoče s to sinodo. Papež dostikrat govori o Božjem stilu in ga postavi v središče človeka, v naše odnose. Cerkev potrebuje tudi institucijo, ureditev, škofe, duhovnike, redovnike,  redovnice, svoje ustanove. Potrebujemo radio. Vse, kar se bo rodilo, se bo rojevalo iz teh odnosov, iz občestva, ki ga Kristus gradi med nami. Zato nas Kristus vedno znova vabi na pot. Na pot s Kristusom, da hodimo skupaj, ne vsak sam. V nedeljo smo se z družinami podali na križev pot. Otroci so tekli naprej, starejši so šli počasi, mi smo se malo zaklepetali. To je izkušnja Cerkve na poti, kjer se počakamo, ko se nekdo spotakne, ga poberemo … Nekdo ima moč pomagati. Vsak je dragocen.«

Če se z mano pri maši nič ne zgodi in grem domov enak, nekaj ni v redu.

Sinoda nas vabi, da se naučimo poslušati Sv. Duha.

»V župnijah okrog Mosta na Soči, kjer delujem, sem dostikrat slišal: »Župnik, vi ukažite.« Res ima duhovnik vodstveno službo v župniji, je pa tudi res, da smo postali pasivni verniki. Papež nas vabi, da vsak, ki je zaživel duhovno življenje v Sv. Duhu, da mu prisluhne, k čemu nas on kliče preko Božje besede, preko življenjskih izkušenj. Poslušalca bi vprašal: Kaj je tebe naučilo življenje? Kje je Bog tebe poiskal? K čemu te On kliče? To je vprašanje, pred katerim je zdaj ves svet. Korona nam je odprla to vprašanje, zdaj vojna v Ukrajini, toliko vojn, ki jih ne vidimo, odpira to vprašanje vsemu človeštvu. K čemu nas kliče Sv. Duh? Se bomo uničili, pobili, zaprli vsak v svoje luknje? Koliko družin doživlja te stiske in potem se je težko odpreti drugemu, ga prositi za pomoč. Ali pa se zapremo v svojo samozadostnost. Sv. Duh nam govori po znamenjih časov.

Gradivo za sinodo nam ponuja dve podobi. Prva je občestveni prizor: Jezus, apostoli in množica. Jezus, ki je Sin, uresničitev Kraljestva in je privlačen zato, ker je odgovor na najbolj globoka hrepenenja vsakega človeka. Za njim gredo grešniki, pravični, prostitutke, bogataši, lopovi. Tu je množica. Božji dar je namenjen vsakemu človeku. Apostoli so povabljeni k malo večji angažiranosti, zvestobi. Naši škofje so nasledniki apostolov, duhovniki, redovniki, redovnice, vsi posvečeni, in so povabljeni k tej radikalni hoji za Kristusom. Mislim, da je ta klic za vsakega krščenega. Papež Frančišek ni zaman skoval izraza učenci misijonarji. Ne učenci in misijonarji. Kristjan, ki je videl, da je življenje s Kristusom osrečujoče, odrešujoče, je povabljen, da priča o tem.«

Najprej moramo biti duhovniki med sabo bratje. Žal tudi duhovniki čutimo drug do drugega nezaupanje, strah, smo si konkurenca, namesto da bi delali skupaj, si delili ideje. Mislim, da se moramo v Cerkvi zelo naučiti te sinodalnosti, »hoditi skupaj«, se pogovarjati. Tudi mi duhovniki smo postali individualisti. 

Sinodalno besedilo pa zelo lepo opredeli tudi nevarnosti.

»Prva je, da bi bila Cerkev brez Jezusa. Apostoli in množica se zmenimo, kako bomo funkcionirali (samo organizacija). Druga nevarnost: da bi bili brez apostolov. Jaz in Jezus. Množica je Jezusu ploskala za cvetno nedeljo, na veliki petek nam pa ni več všeč - križaj ga! Apostoli so garant evangeljske resnice in so dolžni omogočati dostop do Kristusa. Papež nas zelo spodbuja, da ne smemo biti ovira, da bi nadomeščali Kristusa. Ne smemo oteževati poti k njemu, ampak jo omogočati.

Vsak kristjan, ki zares živi odnos s Kristusom, je pot za marsikakšnega človeka. Misijonski vidik Cerkve: ti si lahko misijonar tam in s tem, kar si. Lahko sploh ne govoriš, samo živiš in si tam. Svečka, ki gori, ne razlaga: vidiš, jaz pa svetim, ker pač sveti. Tretja nevarnost: da bi bil samo Jezus in apostoli. Ne moremo biti brez množice. Papež Frančišek je lep zgled, ker se želi res približati vsakemu človeku. To sicer marsikoga moti, ker bi radi, da smo zelo strukturirana religija z visokimi normami. Evangelijske zahteve so zelo visoke, ampak če postanemo moralistična sekta, kar so tudi tendence v Cerkvi, potem nismo več zvesti evangeliju. Polastili smo se Cerkve in smo mi namesto Kristusa. Ta podoba nam lahko da marsikaj misliti.«

Tomaž Kete pred nekaj leti
Tomaž Kete pred nekaj leti © zurnal24.si

Želeli ste spregovoriti še o odlomku iz Apostolskih del, v katerem nastopata Peter in Kornelij.

»Peter je povabljen, da naredi korak, ki ga sicer ne bi naredil. Šel je v pogansko hišo, jedel s pogani, stotnikom, katerega služba je bila polna nasilja in zlorab, ampak je odprl svoje srce Gospodu. Zgodilo se je dvojno spreobrnjenje. Stotnik se je spreobrnil. Prišel je Sv. Duh (birma se je zgodila kar v hiši) in Peter se je moral spreobrniti, ker je dojel, da ne smemo biti samo za Jude, da smo poslani k vsem. To je velik klic spreobrnjenja naše Cerkve, ki nas opominja, da imajo vsi pravico slišati evangelij, ga izkusiti. Človek brez evangelija je prepuščen samemu sebi. Če je bil nam zaupan ta dar vere, ni prav, da ga zadržimo zase.«

To so hkrati že odgovori na tisto večno vprašanje: Kakšno Cerkev želimo imeti oziroma kakšna Cerkev želimo biti?

»Doživljam, da nas Gospod kliče, da bi bili Cerkev obrazov, konkretnih ljudi. Ko srečam človeka, otroka, ki pridirja mimo župnišča na skiroju, ženo, ki jo obiščem v samoti v Baški grapi, mi ta obraz nekaj govori. Med zaprtjem države, ko je bilo več časa, sem šel peš maševat tudi uro in pol hoda v eno smer. Koliko ljudi sem srečal na poti! Z avtom jih ne srečam. Videl sem obraze, spregovorili smo par besed ...

Želimo si biti Cerkev, ki je živa. Živost Cerkve se ne meri v zunanjih efektih. Vesel sem za vse, kar se dogaja znotraj Cerkve (novi prijemi, novi pristopi). Tudi sam sem marsikaj poskušal in še sodelujem, ampak če ni Duha … Duh je življenje! Zunanje oblike Cerkve so lahko strašno moderne, izpopolnjene, ampak vidimo, da je vse to lupina, kulisa. Mladim je papež Frančišek rekel: »Kristus živi in te hoče živega.« To je beseda za vsakega od nas in tudi sporočilo za veliko noč. Želimo biti Cerkev, ki je Kristusovo telo. To ni moja misel, to je velik dar in tradicija Cerkve. Vedno znova prav pri maši, ko jo obhajamo, Sv. Duh posveti kruh in vino v Kristusovo telo in kri. Potem kličemo Sv. Duha tudi na zbrano skupnost.

V evharistični molitvi za spravo dobesedno molimo, naj mi, ki smo prejeli sv. obhajilo, postanemo telo vstalega Kristusa. Ta misel me že od nekdaj vedno znova pretrese. Kje srečam vstalega Kristusa? V ljudeh, ki so zdaj tukaj, s katerimi smo se hranili z istim kruhom in vinom. Vstali Kristus živi v teh ljudeh, živi tudi v meni. To je velika skrivnost. Nismo mi središče, ampak izkusimo, kako je biti v Kristusu, potopljeni v Njegovo ljubezen.

Želimo biti Cerkev bratov in sester. Midva si lahko nisva všeč, a nismo tu zato, ker smo si všeč, ampak ker nas je Nekdo vzljubil. Bratje in sestre smo zato, ker imamo Očeta. In ta Oče lahko tudi ljudi, ki si naravno niso simpatični, naredi za brate in sestre. Drugače smo kot vsi drugi: imamo skupni interes; dokler nas ta interes povezuje, smo skupaj, ko ga ni več, gremo vsak po svoje, se skregamo. Koliko je tega! Frančišek nas vabi, da smo vsi bratje, ves svet, na istem čolnu, in tukaj ima Cerkev veliko poslanstvo. Ko sprejmem Očetovo ljubezen, se zavem, da jo res potrebujem, da ne morem biti sodnik brata in sestre in sem enako potreben odpuščanja kot on.«

Človek brez evangelija je prepuščen samemu sebi. Če nam je bil zaupan dar vere, ni prav, da ga zadržimo zase.

Slovenci in meje so vroča tema, pogosto so meje razlog prepirov, nasprotovanj, toda vi imate tudi lepe izkušnje …

»V petnajstih letih dela na Obali sem doživel, kako so se ljudje, večinoma priseljenci, lahko v župniji našli v eni skupnosti. Morda so lažje presegli vrtičke, ker nihče ni imel svojega vrtička. Znali smo priti skupaj tudi v nacionalni različnosti. Vsaka družina je imela svoje ozadje. Velik izziv za nas duhovnike je, da župnija ne bi bila moj vrtiček, kjer mora obveljati moja beseda, moja komanda. Gotovo sem tam postavljen, da sem odgovoren, ampak prizadevati si moram za širšo odprtost za resničnost, za ljudi, za nove odnose med nami. Brez tega ne bo šlo. Najprej moramo biti duhovniki med sabo bratje. Žal tudi duhovniki izkusimo drug do drugega nezaupanje, strah, smo si konkurenca, namesto da bi delali skupaj, si delili ideje.

Mislim, da se moramo v Cerkvi zelo naučiti te sinodalnosti, »hoditi skupaj«, se pogovarjati. Tudi mi duhovniki smo postali individualisti. Nimamo kaj očitati ljudem, če se tukaj ne znajdejo. Včasih so bile župnije teritorialne, ker so ljudje hodili k maši peš v župnijo, ki jim je bila najbližja. Zdaj je drugače. V najbližjo cerkev hodimo zaradi pripadnosti, ki je dosti bolj osebna, duhovna. Gotovo jaz vero živim v skupnosti Cerkve. Najti moram skupnost, kjer sem najprej sprejet, potem bom pa dal na voljo tudi svoje talente. To je vizija Cerkve prihodnosti.«

Poslušalce želite povabiti k nekaj osebnim korakom pred veliko nočjo.

»Želim, da vsak od nas naredi korak na osebni poti. Za nekoga bo to dobra velikonočna spoved, nekdo bo končno začel poslušati Sv. Duha, ki mu res že dolgo časa govori. Za nekoga bo to vabilo, da se bo zares začel hraniti z Božjo besedo, si vzel trenutek molitve. Za nekoga, ki je poročen, je to odločitev, da vzame zares odnos med možem in ženo, ki je dejansko temelj skupnosti, ki ji rečemo družina. Nekdo bo šel na duhovne vaje. Mislim, da je vedno več kristjanov, ki čutijo, če si vzameš čas za to, da se duhovno okrepiš, nahraniš, se nekaj zgodi. Brez nič ni nič. Hkrati pa je to čas milosti. Ko smo vsi čakali dež, smo se zavedali, da ena ploha ne bo zalila te suhe zemlje. Bo moralo padati ves teden, da jo namoči.

Tudi v našem življenju je potreben čas. En močan klic za nas, duhovnike, je, da bi se dali na voljo Kristusu s tem, kar smo, da bi se naučili poslušati brate in sestre v veri. Bogu sem zelo hvaležen za veliko bratov in sester, ki mi jih je v teh letih poslal na pot. Tudi v izkušnji po župnijah, v bratstvu, v veselju evangelija. Včasih izkusimo tudi težo odnosov. Alternativa temu je živeti sam in zaprt. Mislim, da smo poklicani vsi, ne samo duhovniki, da bi imeli srce služabnikov.

V Kani Galilejski Marija svetuje: Karkoli vam reče, storite. Želim, da bi se res spravili v to držo: »Gospod, ti povej, kaj naj storim, kaj je moj prispevek h konkretni župniji, k občestvu, ki mu pripadam. Želim ti služiti, ker zaupam, da Ti gradiš Cerkev, da tkeš nove odnose, ki niso sad našega truda, naporov, ampak se rodijo, ko dovolimo, da Tvoja ljubezen prevzame mene, tebe, nas in se naseli med nami.««

Imate zaupanje v občestvo tudi po tem zahtevnem času epidemije?

»Sovražnik nam hoče vzeti pogum. Dobro je, da ga prepoznamo v skušnjavi črnogledosti in pesimizma. Vprašajmo se: »Gospod, kaj pa ti želiš povedati Cerkvi po teh težavnih časih?« Mladost sem preživel v župniji, kjer je bila cerkev premajhna. Zdaj mašujem v cerkvah, ki so prevelike. Imam upanje, da Bog dela v srcih ljudi. Oče ne bo nehal čakati vseh svojih otrok. Tako kot starši: dokler vsi otroci ne bodo doma, ne bomo večerjali.

Povabljeni smo živeti v tej napetosti čakanja. Iščimo skupaj s Kristusom, Sinom, ki išče brate. Pri vsakem človeku se moram vprašati: »Če Bog ni obupal nad njim, imam jaz pravico, da nad njim obupam?« Mislim, da ne. Imam zaupanje v Boga in v njegovo Cerkev. Cerkev je Božja. Rodila se je iz Sinove ljubezni do nas, iz njegove prebodene strani na križu. Iz tiste ljubezni, ki je šla do konca, ki se ne bo več umaknila, ki je rekla: »Jaz sem tukaj, kdor hoče, lahko pride.« Tukaj se rodi Cerkev in mislim, da se v njej lahko vsak čuti doma.«

Toplo povabljeni k poslušanju ali ogledu pogovora.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Radijski misijon 2022
Lenart Rihar (photo: ARO) Lenart Rihar (photo: ARO)

Med vzroki in posledicami

Slovenija je v torek prvič obeleževala nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma. Tu in tam se je tudi na demokratični strani privzdignila obrv, češ kaj nam je pa tega treba. Negoduje celo ...

Dr. Aleš Maver (photo: STA) Dr. Aleš Maver (photo: STA)

Slovenija dobiva koalicijo narodnega zastoja

Robert Golob in Gibanje Svoboda nista dolgoročen projekt. Da ne bi bila zavržena, kot že kopica novih obrazov in strank pred njima, bi morala dejansko sama voditi vlado. To se ne bo zgodilo, je ...