Jože Bartolj
Marko Zupan
Petra Stopar
Prepustimo se barvitosti življenja (foto: PixaBay)
Prepustimo se barvitosti življenja | (foto: PixaBay)

Alenka Rebula: Iskati odnos tudi s tistimi, ki so nas prizadeli, ne pomeni, da se s tem ponižujemo. To je osnovni gradnik kulture miru.

09.04.2022, 12:30 Nataša Ličen

Pogovore z Alenko Rebula v sklopu sobotnih dopoldanskih oddaj letos oblikujemo ob vsebinah povezanih s kulturo miru. Uvodoma smo sogovornico vprašali, kaj meni, da bi odgovorili naključni mimoidoči, če bi na ulicah spraševali, kaj si predstavljajo ob pojmu kultura miru? Verjetno bi ljudje rekli, da smo v kulturi miru, ko ni vojne, ko nas ne napadajo. Pozorni smo namreč bolj na zunanja dogajanja in ne toliko na naš notranji mir, kjer pa se pogosto odvijajo pravi boji in smo daleč od neke notranje pomiritve.

Ko se zunaj ne dogaja nič, ljudje mislimo, da vlada mir. Potem pa se čudimo, ko se dogajajo spopadi, napetosti in rečemo, nismo vedeli, ker si ne priznamo in ne vidimo resnice, da še zdaleč ne živimo kulture miru, saj niti ne vemo, kaj to je. Če imamo v sebi takšno kamrico, v kateri so ljudje, ki jih ne želimo več videti ali imeti stika z njimi, je čas za ukrepanje.

Če bi resnično živeli kulturo miru, kot menijo mnogi, se v Evropi ne bi zgodil vojni konflikt v Ukrajini, bi cvetel mir. Polni začudenja nad spopadom na vzhodu, na naši stari celini, katerega razsežnosti si nihče niti predstavljal ni, kaže na to, da nismo bili dobri opazovalci resnice.


Zelo smo neodporni na področjih zavrnitev, ne da bi se pri tem zagrenili. Koliko podpore potrebujemo, da ostanemo ljudje miru? Ogromno in nikoli je ni preveč. Zelo potrebujemo ljudi, ki so nam blizu in predvsem intenzivnega opažanja vsega dobrega v ljudeh.

Z Alenko Rebula smo se pogovarjali v oddaji Za življenje.

Mir lahko nastane samo iz globokih, dolgotrajnih in zelo korenitih procesov sprave in poravnave. Vsi bi morali delati na tem. In, če zdaj vprašam, koliko so vlade vložile denarja in tudi skrbi za vzgojo svojih kadrov, oziroma za oblikovanje politike miroljubnih odnosov in preraščanja tega, kar se je zgodilo in to vnesle v izobraževalni sistem, v zdravstvo, v organizacije, v kadrovanje zlasti? Koliko so verske skupnosti naredile za to, da bi usposobile svoje ljudi gradnje odnosov in da pridobijo znanje, izkušnje in sposobnosti, ker to je dolgotrajno delo, da človek oblikuje sposobnosti učenja tudi druge, da bi naučili svoje vernike postati nosilci miru? Koliko je bilo tega narejeno? Koliko so se ljudje sploh zavedali, da je to potrebno in da ni miru brez tega.

Alenka Rebula
Alenka Rebula © Tatjana Splichal

Popustiti ali se upreti?
Veliko je možnosti v odzivih, ki jih drugi ne pričakuje. Če naredim drugače od običajnega ali pričakovanega, nisem "boga reva". Lahko sem celo tiho, a naredim nekaj, kar drugega preseneti. Običajno so ljudje miru veseli in radoživi, ker so ustvarjalni. Delujejo iz svoje inteligence. Raziskave o možganih so pokazale, da besede, ki udarijo na čustvenem nivoju, ko nekoga ranijo, možgani to zaznajo kot fizično bolečino. Grobe besede delujejo na centre bolečin. Če lahko pobijamo z besedami, lahko z njimi tudi dvigujemo, zdravimo in tako rekoč oživljamo. Torej, uporabljajmo to sposobnost.


Vajeni smo iskati mir tako, da ko se zgodi kaj hudega, skušamo vzpostaviti neko približno pravico, če se da kaznujemo krivca, pogosto se ne da, in potem nekako pozabimo na to bolečino in živimo naprej. Ampak to ni poravnava in iz tega se ne rodi mir. Vse, kar ni poravnano in zares ozdravljeno, ima korenine in začne rasti in daje svoj sad. Ta sad je zelo grenak in lahko trajajo leta in desetletja. Lahko bi se vprašali , kaj se dogaja v nekdanji Jugoslaviji, na tistih področjih, kjer je bilo toliko smrti in na vseh drugih področjih, kjer so se dogajale tragedije.
Tudi Ukrajina ni nikoli opravila s tem, kar je doživela s tisto grozno lakoto in morijo. Kaj je to pustilo v ljudeh, v odnosu do naroda, ki jim je to naredil?


Vsak išče svoje privržence ob nesporazumih, navijaške ekipe. Ko se ljudje razidejo, se moramo drugi opredeljevati, za koga smo. To je eden od elementov rušitve kulture miru. Namesto, da bi bila to naša osebna zgodba, ki jo rešujem z zavedanjem in osebnim načrtom.


Torej, imamo polno tega. Vsak narod v Evropi ima v svoji notranjosti ogromno tega in vsak Evropejec ima v sebi, za seboj rod, ki je doživljal zelo hude stvari. Nismo samo Slovenci tisti, ki imamo opravka s tem. In, zelo upam v čas, ko se bomo zavedali, da je potrebno globoko, dolgotrajno in ljubeče delo za kulturo miru. Ker kultura miru zajema vse, zajema naše odnose, zajema naš odnos do telesa, sebe in drugih, tudi do narave, ki je del življenja.
To je odnos do življenja v glavnem, v celoti in mi tega nismo dejansko postavili na noge, takšne kulture in takšne globoke zavesti, kaj mir sploh je?

Sreča je v skupnosti in v srečevanju
Sreča je v skupnosti in v srečevanju © PixaBay

Kako začeti z gradnjo miru?
Vedno je dobro začeti pri tistih stvareh, ki se tičejo nas samih. Pogledamo, kako smo zrasli, kakšna je naša drža v odnosu do tega, kar se nam hudega zgodi in kar se zgodi drugim, in na naše osebno življenje. Tukaj je potem najlažje narediti prve korake.
Seveda, treba je dodati, tu običajno potrebujemo podporo in učenje. Je pa tudi res, samo, če to opravimo v sebi, se bomo lahko odzivali na spodbude družbe. Zaman družba predlaga določeno povezovanje ljudi in drugačen odnos do tega in onega, predlaga spravo, če nimam v sebi sposobnosti, da se zares odzovem na to, kar mi predlagajo in je torej potrebno, da se ti dve težnji srečata.
Kaj je stik z resnico in kako nagovarjati za mir?
Če nisem kos resnici, opravljanju s svojimi vojnami ali vsaj s podtalnimi napetostmi in vsem, kar se kuha v mojem okolju ter v moji duši, kako naj karkoli koristnega naredim za širni svet? Kako lahko sploh vidim, kako lahko sploh razumem? Nimam orodja. Jaz sem orodje.


Vsi imamo v možganih sposobnost tvoriti slabe misli, vsi imamo v sebi vse hormone, ki lahko izvedejo agresijo. Vsi imamo roko, ki se lahko dvigne nad drugega. In, vsi imamo sposobnost reči kaj žaljivega drugemu. Kdo nas lahko ustavi? Mi sami.


Težko bi opredelila, kaj je nagovarjanje ljudi za mir. Nagovarjanje ljudi za mir ni to, da jaz drugemu povem, kaj dela narobe in od njega zahtevam korake. To je nekaj drugega. Govor miru je iskati najprej v sebi jasnost o tem kar se mi je zgodilo in tukaj je potrebno veliko stvai, kaj pomeni v sebi prebujanje jasnosti o tem, kaj lahko naredim za mir. Prva od teh stvari je lahko, da se načelno odpovem nekaterim stvarem, ki so nekoristne. Na primer obtoževanju, zmerjanju, klicanju drugega na odgovor z dvignjenim prstom, obenem pa temu, da požrem in rečem, saj ni važno, kuhanju zamer in tako naprej.

Dežela Vera vase. Vstopite vanjo.
Ko postavim te znake ob svoji poti, imam že precej jasno smer, kaj vse je tisto, česar ne bom delala in potem mi ostane prostor za tisto, kar bom delala.
Kakšne so naše vsakdanje izkušnje? Že otrok, ali pozneje mladostnik, ko se s kom skrega, mu drugi naredi očitno krivico, je brez razloga neprijazen do njega, kaj naredi? Mu vrne ali pa ga odpiše. Kolikokrat vidimo že v vrtcu, ko deklica reče drugi, ti nisi več moja prijateljica. To je ta stil, ki se potem nadaljuje in razvija naprej skozi življenje. In, zelo verjetno, to ni prišlo iz otrokove glave. Hočem reči, otrok opazuje, kako se ljudje okrog njega obnašajo in izbira iz tega, kar vidi. Delno črpa seveda tudi iz svojega temperamenta in značaja. Ampak, to ni razpon vseh možnosti, ki jih ima za rešitev odnosa.
Kultura miru se začne ob našem prevpraševanju, koliko nam gre resnično za ohranitev odnosa. To je izhodišče kulture miru. Prvo pravilo je, nikogar ne želim odpisati. Karkoli mi je naredil, puščam možnosti nadaljevanja odnosa z njim in iščem poti. Koliko mi uspe, je drugo. Ampak ni to nobena rešitev, da imam v sebi razdelka, enega za ljudi, s katerimi nočem imeti več opravka in drugega za tiste, ki so še vredni moje pozornosti.


Želite živeti drugače, si želite miru? Verigo, ki se vleče iz roda v rod in neti priložnosti za majhne in velike vojne, lahko pretrgamo.


Če imamo v sebi takšno kamrico, v kateri so ljudje, ki jih ne želimo več videti ali imeti stika z njimi, je čas za ukrepanje. Kako se tega lotiti?, pa poslušajte pogovor z go. Alenko Rebula do konca in seveda vabljeni v delavnice, na seminarje in nenazadnje k branju knjig naše sogovornice, ki jih piše, nekatere tudi v soavtorstvu. Povezava: Dežela Vere vase

Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec) Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec)

Življenje nerojenih otrok šteje!

Množica pet tisoč ljudi se je danes dopoldne zbrala na že tretjem slovenskem Pohodu za življenje. Tokrat so si za geslo izbrali: Enakopravnost se začne pred rojstvom.

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...