»Med mladimi je čedalje več težnje po perfekcionizmu«

Svetovalnica | 15.03.2022, 14:01 Mirjam Judež

Na daljavo je bil z nami Alojz Grahor, pomočnik ravnatelja za šolo v Škofijski gimnaziji Vipava, profesor matematike. Govorili smo o prednostih in posebnostih katoliških šol, pa o mladih danes. Povabili smo tudi k prispevanju oz. darovanju v Solidarnostni sklad. Pogovor je vodil Matjaž Merljak.

V čem je Škofijska gimnazija Vipava drugačna od drugih podobnih ustanov na slovenskem?

»Do 1999 sem učil v državni šoli, potem na katoliški. Bistvena razlika je celostni pristop k vzgoji, h gledanju na človeka, da je človek razumsko, telesno in duševno bitje. V Vipavi so vse tri razsežnosti lepo zastopane. Vsakdanja molitev v razredu nas postavlja v eno drugo dimenzijo. Rekel bi, da smo bolj svobodni v duhovnem in človeškem smislu, predvsem pa spodbujamo naravno pristnost, vsak je lahko tisto, kar je. Spoštujemo tudi tiste na naši šoli, ki niso verni, pričakujemo pa, da spoštujejo usmeritev šole. Molitev je zelo naravno vpeta v naše delo. Ustvarja pristno okolje, ki spodbuja mlade in nas, učitelje. Učitelji imamo vsako jutro kratko srečanje, pogledamo dogodke prejšnjega in tistega dne, zaključimo ga s kratko mislijo in molitvijo za blagoslov dneva. Na šoli imamo sicer 5 temeljnih točk, vizijo, ker smatramo, da so na prvem mestu vrednote, šele potem pravilniki.«

Vabljeni k poslušanju pogovora s pomočnikom ravnatelja Škofijske gimnazije Vipava.

Pet temeljnih točk Gimnazije Vipava

1. skrb za dobre, pristne odnose med učitelji, učitelji in dijaki, odnos do stvarstva, do Boga, do skupnosti (prejšnji dijaki in starši to zelo pohvalijo – skrb za vsakega posameznika);
2. prizadevanje, da je okolje na šoli spodbudno, temelječe na evangeljskih vrednotah. Skupaj se učimo, delamo, skupaj živimo na šoli, kjer je pomemben posameznik in skupnost;
3. ob tem, ko se učimo in delamo, si pridobivamo tudi izkušnje za življenje (širše gledanje);
4. učenje učenja: ob tem, ko se učimo, se učimo tudi, kako se učimo. Vemo, da se znanja v sodobni družbi zelo hitro spreminja, mladega človeka je treba usposobiti, da se bo znal učiti;
5. predelovanje učnega načrta: učimo se tisto snov, ki je predpisana po učnih načrtih.

Kakšni so mladi danes, kako jih doživljate vi?

»Mladi so taki, kot so bili. Ne doživljam kakšne velike spremembe pri samem bistvu mladosti. Je pa res, da so v današnjem času pod večjimi pritiski. Več je vplivov in izzivov iz okolja (telefoni, računalniki, večja dostopnost drog). Socialno so bolj ranljivi, ker so prevečkrat usmerjeni v virtualni svet, socialno bivanje je šibkejše, sicer pa so željni pristnih stikov. Ko delam z mladimi v šoli, jih je treba aktivno poslušati. Oni veliko vedo in idealno za učitelja (tudi starše) je, da vključijo njihovo znanje, ki na marsikaterem področju presega učitelja, v tisto, kar želimo povedati, naučiti. Aktivno poslušanje pomeni, da nadaljujemo pogovor z vprašanji, ki so znana iz coachinga: kaj, kako boš, koga, komu … Mlade se usmerja v reševanje problemov. Mladim moramo prisluhniti, jih poslušati. Pridiganje odpade, je preživeto.«

Se v šoli pogovarjate o vsakdanjih aktualnih zadevah, npr. o vojni v Ukrajini?

»Že prvi dan vojne je bila v zbornici molitev za mir, naslednji dan je molila cela šola. Konkretno o zgodovini Ukrajine zelo malo vemo, je ogromna država, a v naši miselnosti ni prav blizu. Veliko imamo mednarodnih izmenjav, a v Ukrajini ni bil še nihče. Maturanti so dali pobudo za dobrodelno akcijo. Povezali so se s Karitasom Ajdovščina in zbirajo se stvari za begunce. Če bo kakšna družina iz Ukrajine prišla v Vipavsko dolino, jih bomo, če bo želja, vključili v naše programe.«

Kakšna je vloga razrednikov?

»Razrednik je ključna oseba pri povezavi s starši in ključna je njegova strokovna vloga pri vodenju oddelka in oblikovanju oddelčne skupnosti poleg svojega predmeta. Poleg razrednika imamo tudi sorazrednika, ki pomaga razredniku. Vloge razrednika so: 30 % je voditelj, vzpostavlja razredno skupnost, ki ima tudi predsednika, pomaga voditi razred, oddelek. Razrednik je 30% »mama«, ki v kritičnih zadevah posluša in potolaži, 30 % je »oče«, ki po moško »udari po mizi«, če je treba. Preostalih 10 % dá po potrebi tistemu področju, kjer čuti primanjkljaj. V času pouka na daljavo so razredniki odigrali zelo močno vlogo.«

Mlade se usmerja v reševanje problemov. Mladim moramo prisluhniti, jih poslušati. Pridiganje odpade, je preživeto.

Tri vaše hčerke so obiskovale to gimnazijo. Kakšne so bile vaše izkušnje v vlogi starša, podravnatelja, učitelja?

»Zanimive, a hkrati nič posebnega. Hčerke so že odrasle in poročene. Kadar pridemo skupaj, se v spominih rade vračajo v gimnazijo. V času njihovega šolanja sem dobil še en drug pogled. Kot učitelj vidim posameznika, skupnost »s katedra dol«, kot oče, mati pa vidimo še ozadje, s čim vse se srečujejo mladi. Hvaležne so za te izkušnje skupnosti. Še vedno se dobivajo s sošolci, sošolkami. Podporne skupnosti so se zgradile, čeprav so vse tri imele že druge podporne skupnosti (vse so skavtinje). Staršem svetujemo, da otroci nimajo samo šole, ampak imajo poleg šole še eno do dve skupnosti, ki ga podpirata. Pri nas so vse hodile v glasbeno šolo in k skavtom. Tudi razredna skupnost ostaja. Občasno se zberejo. Podpora med njimi, socialna povezanost je zelo pomembna za mladega, da ne ostaja sam. Tudi starši ga spodbujamo, da plete te vezi.«

V teh dveh letih pandemije in »drugačne šole« ste ugotovili, da je več duševnih stisk …

»Dve leti je, odkar so nas usmerili na pouk na daljavo. Na začetku pouka na daljavo smo si postavili štiri cilje.

1. peljati mladega skozi to izkušnjo s ciljem, da tudi, če se kaj popraska, ni nič hudega, moramo pa biti pozorni, da se preveč ne oddalji in ga ne bi bilo mogoče doseči, saj smo bili vsak na svojem koncu;
2. motivirati, da nobenega ne izgubimo, kar nam je tudi uspelo;
3. ohranjati skupnost, ostajati povezani;
4. učiti se.

S tistimi, ki so imeli stiske, se je precej trudila svetovalna delavka, jih spodbujala. Še bolj smo se trudili s 1. točko naše vizije (odnosi), da je tudi stik na daljavo pomemben. Organiziral sem tedensko srečanje s predsedniki razreda, ki so povedali, kako se oni počutijo, svetovali kakšno izboljšavo, dvakrat tedensko smo imeli sestanek z učitelji, ko smo se pogovorili, kaj bi bilo še treba. Prav je, da smo ohranjali bližino in povezanost. Že nekaj časa se pogovarjamo, katere dobre stvari bomo od pouka na daljavo peljali naprej v našem rednem programu.«

Staršem svetujemo, da otroci nimajo samo šole, ampak imajo poleg šole še eno do dve skupnosti, ki ga podpirata. Tudi razredna skupnost. Socialna povezanost je zelo pomembna za mladega, da ne ostaja sam. 

Kakšne so bile najpogostejše stiske dijakov?

»Stisk dijakov je bilo že pred izbruhom pandemije kar nekaj. Zadnjih nekaj let se dogaja pretirana težnja po perfekcionizmu. Tega je čedalje več. So vzroki v družbi ali kje drugje? Tu nas poslušajo tudi starši. Kar se tiče ocen, jih ne sporočamo preko E-asistenta, da se ohranja ta odnos s starši, ki postajajo v teh letih čedalje bolj zaupni poslušalci in spremljevalci mladih. Predlagamo, naj starši ne sprašujemo, koliko je pisal ali koliko %. Če je bilo kaj narobe in bi bila možna kakšna izboljšava, spodbudimo mladega v razmišljanje, kako bi izboljšal oceno, kdo mu lahko pri tem pomaga. Ne sprašujmo se, zakaj je tako, ampak ga usmerjamo v reševanje problemov. Dodatne stiske so duševne stiske, več je anksioznosti, zaskrbljenosti, depresij. Skušamo tudi z zunanjimi strokovnjaki, podučiti starše, kako lahko ravnajo bolje. Konec marca bo staršem predavala Alenka Rebula. Starše okrepimo tudi na področjih, za katere sami zaslutimo, da so šibkejša.«

Že nekaj časa se pogovarjamo, katere dobre stvari bomo od pouka na daljavo peljali naprej v našem rednem programu.

V tednu katoliškega šolstva vabimo k darovanju za pomoč dijakov za socialno šibkejšim družin. Kako osmisliti darovanje?

»Povedal bom matematično. Krožnico vsi poznamo. Odrasel človek, mlad pa še posebej se rad zaplete v zanko in se giba samo okrog svoje osi. Prav je, da ga spodbujamo, naj opazi, da obstaja elipsa tudi izven mene, mojega kroga, še bolje pa je, če damo namesto ene krožnice še eno središče, ki mu rečemo Bog. Kar se tiče darovanja: elipsa sporoča, da poleg mene živijo tudi drugi, potrebni mojega daru. Prav z darovanjem tudi sebe krepim, svoje dostojanstvo. Imamo Benediktovo načelo »moli in delaj«. Ko smo bili dve leti nazaj na obisku v Stični, so povedali, da se izvirno načelo glasi: »moli, delaj, beri« (uči se), jaz dodajam: moli, delaj, beri in daruj, ker darovanje oplemeniti darovalca in tistega, ki prejme. Hvaležni smo za vse darove!«

Če bi želeli tudi vi darovati za šolanje socialno šibkih dijakov na katoliških gimnazijah, pokličite: 05 36 55 333.