Vida Drame Orožim: »Naše zdravstvo je na poti v razsutje«

Svetovalnica | 09.03.2022, 13:53 Mirjam Judež

V eni od Svetovalnic smo se dotaknili pereče teme, ki jo je razgalila epidemija: dostop do osebnega zdravnika. Tega kljub urejenemu zavarovanju nima več kot 100 tisoč Slovencev. Žalostno je, da mnogi državljani kljub urejenemu zavarovanju ne uspejo priti do osebnega zdravnika oz. zdravstvenih storitev, za katere plačujejo. Kako se to odraža v delovanju Pro bono ambulante in komu sploh lahko pomaga ta zadnja institucija pred ulico? Z nami je bila vodja Pro bono ambulante zdravnica Vida Drame Orožim, s katero se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Kako se odražajo trenutne razmere v zdravstvu pri delovanju vaše ambulante?

»Lahko vam povem, da je naša ambulanta zrcalo družbeno-političnega dogajanja v našem prostoru. Vsaka sprememba se takoj izrazi na kategoriji obiskovalcev, ki se stalno spreminjajo. V zadnjem obdobju je več ljudi z urejenim zavarovanjem (osnovnim in dodatnim) in zdravnika niso potrebovali 20, 25, 30 let, ker so bili zdravi, zdaj pa nenadoma zbolijo in ugotovijo, da njihovega zdravnika ni več. Bodisi se je upokojil ali je zamenjal službo, šel iz državne v zasebno zdravstvo, ob tem pa nihče ni poskrbel za to, da bi njegov odhod kakorkoli nadomestili. Ljudje, ki rabijo zdravnika, ko zbolijo, naenkrat kljub zavarovanju nimajo te pomoči. Imamo zavarovane z osebnim zdravnikom, ki ga kličejo tudi po teden dni, pa nihče ne dviga telefona. Jaz razumem svoje kolege, ker imajo ogromno dela s to digitalno tehnologijo, da preko maila skušajo urejati vse zdravstvene potrebe svojih pacientov. Samo telefon ni dovolj. Je pa res, da marsikdo od starejših sam tega ne obvlada in nima nikogar od svojcev, da bi mu pomagal. Tako se znajdejo res v stiski. Če kronični bolnik rabi zdravila za srčno podporo, za zvišan krvni tlak … in jih je dobi, je to lahko življenjsko nevarno. Taki ljudje prihajajo k nam in prosijo, če jim lahko izdamo recept. Najraje pa kar vzamejo zdravila, ker morajo marsikdaj na recept nekaj doplačati. Če mora nekdo za 3 mesece doplačati 50 €, je to zanj strošek, ki si ga z nizko pokojnino enostavno ne more privoščiti. Zato raje pride k nam, mi imamo zalogo zdravil, ki jih dobimo z raznimi donacijami in na ta način mu lahko zelo učinkovito pomagamo.«

Že 53 let sem aktivna zdravnica in pomanjkanje zdravstvenega in medicinskega kadra sega že nazaj v Jugoslavijo. Že takrat nas je bilo premalo. V zadnjih tednih vse več kadra iz medicinskih vrst zapušča to delo in gre delat karkoli drugega, odhaja tudi čez mejo. Kader tu dobesedno pregoreva. Naše zdravstvo je na poti v razsutje. Mislim, da se kaže tendenca po privatizaciji zdravstva, kar bi bila temeljna napaka, saj ni družbenega sistema, ki bi dobro deloval brez dobrega javnega zdravstva.

Komu je v prvi vrsti namenjena Pro Bono ambulanta?

»Uradno je namenjena ljudem brez zdravstvenega zavarovanja in takih je vse več. Niso samo naši državljani, ampak tudi migranti, turisti, tuji študenti, svojci, ki prihajajo na obisk iz drugih držav. Npr. starša, ki živita v Venezueli, sta za kratek čas obiskala hči, ki živi v Sloveniji. Med obiskom je utrpel možgansko kap in več kot mesec dni preživel na nevrološkem oddelku UKC v Ljubljani. Po odpustu je moral dobiti določena zdravila, ki jih je dobil pri nas, ampak medtem, ko je ležal v bolnišnici, je potekla veljavnost njunih potnih listov in tako sta obtičala pri nas. Ta primer ni edini.«

Vedno več je Slovencev brez osebnega zdravnika. Po nekaterih podatkih je takih 100.000, po drugih 130, celo 140.000 …

»Ta številka je zelo zaskrbljujoča. Vanjo niso zajeti ljudje, ki se za svojo varnost in papirje ne brigajo, ampak se to dogaja tudi ljudem, ki so po socialni lestvici dosegli nek visok status. Moja kolegica je prof. dr. Anica Kos Mikuš, ki je postavila slovensko pedopsihiatrijo na noge, je soustanoviteljica naše ambulante, tudi predsednica Slovenske filantropije. Pri 86 letih je potrebovala zdravnika in nenadoma ugotovila, da ga ni več. Njeni sorodniki so v 9 zdravstvenih domovih poskusili najti nekoga, ki bi jo prevzel. V nobenem niso bili uspešni. Ko se je to razvedelo po Sloveniji, so se trije zdravniki ne po uradni dolžnosti, ampak po človeškosti oglasili in ji ponudili pomoč. Zdaj ima svojega zdravnika. Da se osebi, ki je toliko naredila za slovensko zdravstvo, kaj takega zgodi, je zastrašujoče. Tudi drugi pacienti prihajajo. Nekdo 30 let plačuje zdravstveno zavarovanje, pride s težko poškodovanim kolenom in odkrije, da nima svojega osebnega zdravnika. Kam bo šel, če ne k nam? Razumljivo je, da sem temu človeku pomagala. V mnogih primerih gre za našo individualno angažiranost za posameznika, da rešimo njegove probleme.«

Jaz naši Pro Bono ambulanti pravim kar »naša mala (poli)klinika«. Poleg primarnega zdravstvenega nivoja imamo tudi najrazličnejše specialiste, delujemo tudi na sekundarnem zdravstvenem nivoju, bodisi v naši ambulanti ali pa za pomoč prosimo zunanje sodelavce.

Na nek način ste druga urgenca, hkrati pa ste tudi zadnja ustanova pred ulico …

»Zadnjih nekaj tednov se pri nas oglaša vedno več bolnikov, ki so preboleli covid, nimajo zavarovanja, preboleli so ga kar doma, pa so bili cepljeni in ti bolniki imajo zdaj postcovidni sindrom (težave z dihanjem, srcem, hudo utrujenost). Mi moramo poskrbeti tudi za te bolnike. Če jim mi ne moremo pomagati, jih napotimo k drugim specialistom. Seveda dobijo ob naši napotnici tudi dokument, v katerem je zagotovljeno, da bo te stroške pokrilo Ministrstvo za zdravje, če presodim, da je tak ukrep nujen in da je človek zaradi te motnje življenjsko ogrožen.«

Omenili ste primer dr. Anice Mikuš Kos, kjer gre tudi za vprašanje dostojanstva, varnosti. Mnogo starejših in ranljivejših ne pride do osebnega zdravnika kljub urejenemu zavarovanju. Kje bi iskali rešitev?

»Jaz mislim, da je rešitev možna le na sistemskem nivoju. Že 53 let sem aktivna zdravnica in pomanjkanje zdravstvenega in medicinskega kadra sega že nazaj v Jugoslavijo. Že takrat nas je bilo premalo. V zadnjih tednih se dogaja, da vedno več kadra iz medicinskih vrst zapušča to delo in gre delat karkoli drugega, če ne pri nas, pa v tujino, čez mejo, kjer ima tudi veliko boljše plače. Kader, ki dela tu, dobesedno pregoreva. Jaz mislim, da je naše zdravstvo na poti v razsutje. Kaj se bo zgodilo, je težko predvideti. Mislim, da se kaže tendenca po privatizaciji zdravstva. Kot bi se želelo uničiti javno zdravstvo, kar je temeljna napaka, saj ni družbenega sistema, ki bi dobro deloval brez dobrega javnega zdravstva. Samo zasebno zdravstvo ne more funkcionirati, ker obstaja veliko ljudi, ki nimajo dovolj denarja za zdravljenje pri zasebnikih. To je težko vprašanje, ki ga midva sama niti moreva komentirati, še manj pa razrešiti.«

Lahko pa iščemo konkretne rešitve, nasvete, kam se lahko nekdo, ki je v stiski, obrne …

»Naša ambulanta je v Savskem naselju v Ljubljani (Mislejeva 3) in v vogalu tega bloka imamo lepe prostore. Čeprav so majhni, veliko stvari opravljamo tam. Poleg medicinskega dela imamo tudi posvetovalnico, kjer naša socialna delavka, zelo »domača« v upravno pravnih postopkih, ljudem pomaga najti neko rešitev. Imamo zalogo zdravil (našo privatno lekarno – zbiramo zdravila, donacije), ta zdravila pri nas sortiramo. Jemljemo samo originalno zaprta in taka, ki imajo rok veljavnosti vsaj leto dni. Sprejemamo tudi razne druge predmete, oblačila, čevlje, razno posodo, igrače za otroke, tudi spodnje perilo, rjuhe, kapne, blazine, brisače, pribor, razne ortopedske pripomočke, plenice, vložke … Mi smo polimorfni. Če pridejo brezdomci, ki potrebujejo nego, imamo kopalnico, kjer se lahko skopajo, preoblečejo, naša gospodinja njihovo perilo opere, če pa to ni več možno, ker je tako staro in neuporabno, mu damo novo obleko, tudi nove čevlje in človeka uredimo. V tej kategoriji ljudi je precej več moških kot žensk. Brezdomnih žensk je malo, pa še te so kratkotrajno brezdomne. Pri moških je tega precej več, sploh kronične brezdomnosti.«

Od kod vse to dobite oz. ali lahko kdorkoli od nas kaj od naštetega prinese k vam?

»Najbolje je, da najprej pokličejo na telefonsko številko 01 437 20 10 in povedo, kaj lahko prinesejo. Včasih zmanjka prostora in ne moremo spravljati teh stvari. Prosimo, da malo počakajo, da stvari, ki jih trenutno imamo, razdamo, potem imamo spet prostor za nove. Pokličite Pro Bono ambulanto s posvetovalnico za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Jaz nam pravim kar »naša mala (poli)klinika«. Poleg primarnega zdravstvenega nivoja imamo tudi najrazličnejše specialiste, delujemo tudi na sekundarnem zdravstvenem nivoju, bodisi v naši ambulanti ali pa za pomoč prosimo zunanje sodelavce.« 

Katere pripomočke, oblačila najbolj potrebujete?

»To je zelo odvisno od vremena in sezone. Pozimi so zelo iskana topla oblačila, moške bunde, tople hlače, tople srajce, zimski čevlji, nogavice. Poleti so potrebe drugačne … Za otroke sprejemamo vozičke, previjalne mizice, za invalide bergle, vozičke (rolatorje) za pomoč pri hoji, skratka vse, kar lahko pomaga, vzamemo, ampak želimo, da se ljudje prej najavijo, da jih ne odklonimo zaradi prostorske stiske. Še enkrat telefonska številka: 01 437 20 10.«

Če pridejo brezdomci, ki potrebujejo nego, imamo kopalnico, kjer se lahko skopajo, preoblečejo, naša gospodinja njihovo perilo opere, če pa je dotrajano, jim damo novo obleko, čevlje in jih uredimo. 

Delujejo Pro Bono ambulante tudi drugje po Sloveniji?

»Te ambulante že delujejo in kljub temu se kar precej ljudi iz drugih krajev Slovenije oglaša pri nas, v Ljubljani, ker imamo mi najbolj razširjeno dejavnost. Ambulante so še v Mariboru, Celju, Kopru, Kranju in v Novi Gorici. Mislim, da so te ambulante kar aktivne in uspešno delujejo, sicer bi bilo v Ljubljani še več obiska.«

Kako do vas, ko se pojavi neka zdravstvena težava in iz takšnega ali drugačnega razloga ne dobimo pomoči pri svojem zdravniku? Se je treba najaviti?

»Pametno je, da se najavijo, ker ambulanta ne dela vsak dan. Vsak dan delata medicinska sestra in socialna delavka, ambulanta pa povečini trikrat na teden: v ponedeljek, sredo in četrtek. Če je nujno, grem v ambulanto tudi izven urnika ob izrednih priložnostih, da stvari uredimo. Pri nas imata veliko dela ginekologinja in pediater, imam pa tudi sodelavce, ki opravljajo delo splošnega zdravnika.«

Kateri so tisti najpogostejši vzroki, zaradi katerih vas ljudje poiščejo?

»Prevladujejo predvsem razne infekcije, poškodbe, razna poslabšanja kroničnih obolenj, zvišanega pritiska, stanje po kapi, težave s srcem … Pri nas imamo izbor celotne medicine od A do Ž. Poleg uroloških težav, ki jih imajo predvsem ženske, imamo tudi posebne težave. Nek gospod je imel skrotalno hernijo v velikosti nogometne žoge, ki ga je tako motila, da ni bil več življenjsko funkcionalen. Po neki srečni zvezi smo dobili urologa v Brežicah, ki ga je bil pripravljen pregledati in povedati, kaj je treba narediti. Z Ministrstvom za zdravje smo se dogovorili za kritje stroškov operacije. Po dveh mesecih je bil gospod tako rekoč zdrav, povsem funkcionalen in se je lahko spet zaposlil. Vrnili smo ga v življenje. Kljub vsemu bi rekla, da vse v našem zdravstvu le ni tako slabo. Če se ozremo po svetu in vidimo, kakšne zdravstvene službe imajo v nekih predelih sveta, je pri nas še dobro. Na Papui Novi Gvineji zdravnik z letalom obiskuje razne predele in takrat se zbere cela množica domačinov. Na terenu jim zdravnik ruva zobe, rešuje težke nosečnosti in odpravlja raznorazne druge zdravstvene težave … V primerjavi s takimi ljudstvi smo mi v nekem smislu priviligiranci v civiliziranem svetu.«