Lep bo dan, ko ne bo potrebe po dnevu žena

Slovenija | 08.03.2022, 12:35 Nataša Ličen

Ob današnjem dnevu, ko se veselimo nekaterih doseženih pravic žensk, na drugi strani pa se zavemo še vedno tudi številnih neslavnih dejstev na poti približevanja enakega položaja v družbi tako žensk kot moških, smo razmišljali, kakšni bi bili smiselni poudarki, ki bi prinesli rezultate in ne zgolj premlevanja visoko letečih besed, ki pa v realnosti nič ne spremenijo?

     Pri delavnicah razmišljanja kreativnosti, sodelovanja, inovativnosti je velika večina udeležencev ženskega spola, ampak odločevalcev pa še vedno moškega spola.

Za komentar smo poklicali mag. Nastjo Mulej, komunikologinjo, ekonomistko in sociologinjo, specialistko za uspešno reševanje težav, za ustvarjalno soočanje z izzivi, učinkovito vodenje, sodelovanje in za več enostavnosti pri delu. Slednjemu smo mi dodali še enakopravnost in jo vprašali:
Dan žena pomeni praznovanje ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk in zavzemanje za čim boljšo in čimprejšnjo uresničitev omenjenega. Kakšno je po vašem mnenju trenutno stanje v družbi?
»Odvisno s čim primerjamo. Če primerjamo z razmerami pred dvajsetimi, štiridesetimi leti gre pravzaprav navzdol. Nimam občutka, da lahko optimistično govorim o enakomerni porazporeditvi med spoloma in da je vseeno kdo je kakšnega spola. Včasih je bilo morda nekaj več upanja v smislu, ni važno ali si moški ali ženska, samo da delo dobro opraviš. Če pa se seveda primerjamo z obdobjem pred drugo svetovno vojno, z devetnajstim ali osemnajstim stoletjem pa da, seveda so sedaj boljši časi na področju enakih pravic tako moških kot žensk. Naši možgani vse dojemajo relativno in če gledam samo v obdobju svojega življenja se mi zdi, da je prej slabše kot boljše, če pa gledam širši tok zgodovine pa seveda lahko rečem, je boljše. Vsekakor ženske ne smemo zaspati v boju za svoje pravice, ker so bile težko izborjene in jih bo treba, kot kaže, nenehno ohranjati.«

V Sloveniji je plačna vrzel med spoloma, po javno objavljenih podatkih, med najmanjšimi v EU. Kje si vi želite tudi kot dejavna ženska v poslovnem in gospodarskem svetu, boljših razmer v prihodnje?
»Večinoma me najemajo moški vodje za ženske sodelavke, kjer pa se rado zgodi, da so njihove sodelavke bolj izobražene in proaktivne. Pri mojih individualnih delavnicah razmišljanja kreativnosti, sodelovanja, inovativnosti je velika večina udeležencev ženskega spola, ampak odločevalcev pa še vedno moškega spola. Včasih se pošalim, če bo šlo tako naprej, se lahko moški začnejo bati za svoje položaje čez deset, dvajset let, ker bodo ženske veliko bolj usposobljene, izobražene in zmožne večih stvari hkrati, ampak ta trenutek zagotovo vidim moške odločevalce in ženske udeleženke.«

        Pravzaprav je pri vsem enako, zastaviti si moramo cilj, ki ga želimo doseči in se potem dogovoriti, kaj bo vsak od nas, ne glede na to, smo ženska ali moški, naredil, da bomo ta cilj dosegli, vsak po svojih najboljših močeh.

V sloveniji živi malenkost več moških kot žensk. Obratno pa se veča delež izobraženih žensk. Vse več je tudi strokovnjakinj na določenih področij, stereotipov pa je vendarle še veliko in so tudi zelo zakoreninjeni?
»Stereotipi do mene v resnici ne pridejo. Sem vendarle svetovalka vodstva, dnevno sodelujem na najrazličnejših področjih in pred menoj nimajo seksističnih hecov, tako ne bi bilo pošteno, da bi karkoli razlagala iz svojih izkušenj. Vsekakor podpiram akcije, ki se borijo za absolutno enakomerno razporejenost moških in žensk na vseh področjih. Kar samo pomeni, da ženske ne bi imele steklenega stropa. To je tisti izraz, kjer ženska kljub vsemu trudu ne pride do točno tistega, kar ji pripada, ampak mora biti zadovoljena z nečim manjšim. Tudi sama vem iz svojega položaja, ja, obstaja ta stereotip, ki je v veliki meri resničen, da bo ženska po opravljeni službi tekla domov k otrokom. Moški ne bo, ker ve, da bo to naredila ženska in se bo torej moški lažje družil po službi in si pletel svojo socialno mrežo, ki si jo ženske manj pletemo. Dokler imamo manjše otroke bomo šle avtomatično domov in ne na kavo. Kaj se zgodi? Raje najemamo nekoga, ki ga dobro poznamo, smo z njim klepetali v prostem času in to verjetno ni ženska, ker ženska nima toliko prostega časa. Ampak, to so moja opažanja, upam si trditi, da se bo z menjavo generacij spremenilo tudi to. Če pa ob tem omenim, kar pa mi govorijo profesorji in učitelji, ker veliko sodelujem tudi z njimi, ravno o močnih ženskah in skoraj podrejenih učencih in dijakih ... , bomo videli, kam bo vse to pripeljalo. Sama verjamem edino le v popolno enakopravnost.«

Ko govorimo o izboljšanju položaja žensk na vseh področjih življenja, ne smemo imeti pred očmi, da moški svet s tem izgublja. Prav nasprotno. Nastja, vi iščete dobre rešitve pri zavzemanju za pozitivno misel, ki ne razdružuje ampak povezuje?
»Več kot stoosemdeset predavanj smo uresničili v desetih letih Pozitivne psihologije, od samega začetka zelo pazimo na razmerje med spoloma, da je petdeset proti petdeset, da so strokovni, strokovne, da so psihologi, psihologinje, dobre govorke, dobri govorci. Da so v vsaki sezoni enkrat moški, drugič ženske. To, kar jaz učim je: »Važno je, da se dogovorimo, kako priti do cilja. In zopet, čisto vseeno je ali je to ženska ali moški, samo, da je vsem v teamu to prav.«

Koliko doprinesejo ženske k boljši družbi?
»Ne verjamem v to naravo stvari, ker se bo vsak spomnil kakšnega primera širokogrudnega, mehkega moškega in se bo spomnil primera ostre, brezobzirne ženske, tako da v resnici mislim, bi vsi morali samo razvijati svoje vrline. Moški in ženske. Kar me je naučila pozitivna psihologija in moje delo je to, da je večinoma, kadar gre za egocentrični, egoistični nastop, kadar gre za agresijo, za tem izključno strah. Človek s tem kamuflira svojo manjvrednost, svoj občutek, da bodo ugotovili, da ni tako dober kot se sam dela da je. Za vsako agresivno osebo se skriva strah. In bi morali pomagati tako, da ga spravimo k psihologu, kjer bi se počasi začela razreševati travma, preden bi se razširila od njega na njegovo družino, na njegove sodelavce ali celo na širšo družbo, kot vidimo. To je vedno znova samo težava v kompenzacijo za frustracijo, ampak saj veste, kako rečejo, ženska bo jezo zakamuflirala za žalost, moški pa za napad.»

   Kako rečejo, ženska bo jezo zakamuflirala za žalost, moški pa za napad.

Kako biti samozavestna, uspešna in ambiciozna, če seveda ambicije imam, na ženski način?

»Zopet ne bi rekla, da obstaja ženski način, ampak obstaja način voditeljstva in način šefovanja. Voditeljstvo razvija vrline svojih zaposlenih, šefovanje tlači ljudi navzdol. To ločnico bi upala postaviti, med tem ko ženske in moške ločnice ne. To so vse tiste legende, zakaj so moški frizerji bolj slavni od ženskih frizerk, čeprav je več žensk in podobno tudi v kuharstvu? To da res uspeš zahteva neskončno količino garanja. Da lahko garaš navzven, pomeni da mora nekdo navznoter, v zaledju postoriti vse ostalo. Se včasih rado zgodi, da to zaledje urejajo ženske, da lahko moški uspejo. Jaz vsekakor verjamem v pogovor in v ambicije na nivoju. Nekdo bo imel ambicijo narediti najboljšo potico, drugi popeljati svoje podjetje na prvo mesto v Evropi, samo čudoviti bi bilo, če bi se lahko dogovorili in se tega dogovora tudi držali.«

Kaj je torej bistveno, ko govorimo o kreativnih rešitvah za enakovrednost moških in žensk, kje je kreativna iskra, ki se je velja oprijeti za dosego boljšega jutri vseh ?
»Pravzaprav je vedno enako, zastaviti si moramo cilj, ki ga želimo doseči in se potem dogovoriti, kaj bo vsak od nas naredil, da bomo ta cilj dosegli, vsak po svojih najboljših močeh.«

In, kaj bi želeli ženam in kaj položili na srce moškim? Gre za praznik po principu daj-dam?
»Zjutraj sem po pravici povedano rekla svoji hčerki, da bom srečna, ko ne bomo imele ženske enega dneva v letu, ljubše bi mi bilo, ko bi osveščali o pomenu solidarnosti, sodelovanja, vseživljenjskega učenja, kot pa da imamo en dan v letu, ko osveščamo o pomenu žensk. Ženske so vseeno polovica populacije, ženske dajejo naslednje generacije in prav rekla sem svoji najstnici, lep bo dan, ko ne bo potrebe bo Dnevu žena.«