Vojna v Ukrajini in prizadevanja papeža Frančiška

Komentar tedna | 11.03.2022, 14:30 Dr. Igor Bahovec

V tem komentarju želim spregovoriti o dveh vsebinah. Te dni bo minilo devet let, kar so kardinali izvolili papeža Frančiška. A njegovo praznovanje bo zelo delavno. Vojna v Ukrajini je v nekaj dneh zarezala v življenje Evrope in sveta.

Nemogoče je prezreti trpljenje, ki ga s seboj prinaša vsaka vojna. Begunci, razdejanje in umrli so le nekatere neposrednih posledic vojne. Papež želi storiti vse, da se vojna v Ukrajini konča. O tem priča tudi to, da je v Ukrajino poslal dva kardinala in da vse kristjane poziva k molitvi za mir. Lahko le upamo, da bodo skupni napori mnogih obrodili sad in se bodo napetosti med dvema bratskima narodoma reševale s pogajanji in ne vojno. Vendar je to zelo težka naloga.

Ko razmišljamo o vojni se kot kristjani moramo spomniti pozivov papeža Janeza Pavla II. pred vojno v Iraku. Kljub njegovemu kriku »ne vojne« so ZDA skupaj z drugimi začele vojno. Kasneje se je razkrilo, da se je z razlogi za vojno manipuliralo. Danes vidimo, da vojna ljudem v Iraku ni prinesla miru in sprave. Zdi se, da se je zgodilo podobno kot v Bosni in Hercegovini: orožje je potihnilo, a spravljene različnosti, globljega miru, kulture srečanja in sodelovanja med sprtimi stranmi ni. Morda je to eden razlogov, da je papež Frančišek v encikliki Vsi bratje zapisal, da v krščanstvu pravične vojne ni.

Vseeno vojne so in bodo, zato ima vse človeštvo in posebej kristjani odgovornost kaj storiti v takih situacijah.

Eden prvih korakov je sprejeti begunce in biti blizu ljudem v stiski, kasneje pomagati obnoviti domove, ko se ljudje lahko vrnejo, ter omogočiti, da bodo spet s svojim delom zaslužili za vsakdanji kruh. Te dni je v Družini nadškof Turnšek zapisal, da imamo kristjani posebno nalogo: (citiram) »Prosim, da ne preklinjate Rusije in Putina – to bo samo poslabšalo stanje«. Turnšek poziva naj slišimo klic Marije v Fatimi, naročilo molitve za vse, zlasti za trpeče, a tudi za odgovorne za vojno. Za prve, da bi ohranjali upanje, pogum, za druge, da bi jih moč molitve odvrnila od nasilja in bi se spreobrnili. Ni dobro, da bi se prepustili voditi duhu sovraštva, jeze in povračilnih ukrepov.

Človeka boli, da se je v svetovni javnosti poleg pomoči in sočutja do Ukrajine in Ukrajincev razvilo tudi toliko sovraštva do Rusije in Rusov. Ne le do vodstva in elite, tudi do umetnikov in športnikov, med katerimi mnogi žive za lepoto in povezanost človeštva. Ob tem sem se spomnil na besed Slovenca, ki se je zaradi italijanske medvojne okupacije moral zanjo vojskovati v Etiopiji. Vojna je pustila posledice za zdravje a je svojim otrokom in drugim govoril, da Italija ni samo Mussolini ampak veliko drugega. Enako Nemčije ne gre enačiti s Hitlerjem, ne Belgije z Leopoldom II. in ne Francije z Napoleonom. Nikoli ljudi v narodu in kulture naroda ne gre enačiti z nekaterimi ljudmi in skupinami, ki so delali zlo.

Vojna na tleh bivše Jugoslavije nas lahko opozori na moč spomina. Strinjam se z besedami profesorja Mardešiča, Hrvata, ki je temeljni vzrok grozot vojne povezoval s stoletnimi nespravljenimi spomini na krivice, ki so si jih zadali ljudje različnih religij in narodov. O njih je pisal tudi Andrić v romanu na Drini most. Zaradi otomanske oblasti, režima prve Jugoslavije in komunizma druge Jugoslavije so nerešeni spomini ostajali potlačeni in se niso mogli prečistiti. Vendar spomin vedno izbruhne na dan. Zato bo po vojni v Ukrajini treba vse narediti za to, da bi začeli proces, ki bi vodil k spravi, k prečiščenju spomina, k iskanju tega, kar sedaj sprte strani lahko med seboj poveže v skupnemu življenju v miru.

Pot k takemu reševanju bolečih spominov je pot resničnega dialoga. Papež Frančišek se v Vsi bratje na koncu ozre na pričevalce bratstva in družbenega prijateljstva. Med njimi omenja nadškofa Desmunda Tutuja, za katerega pravijo, da je bil mož vere, poguma in pravičnosti, ki na krivice apartheida ni odgovarjal z jezo ampak mirom in je dajal prednost spravi in ne konfrontaciji. Zato so ga mnogi imeli za nosilca upanja in veselja.

Glede Evrope papež velikokrat spomni na delovanje Roberta Schumana in drugih ustanovnih očetov. Velika Schumanova novost je v tem, da je ekonomijo postavil v službo miru in sprave. Skupnost za jeklo in premog ni imela samo gospodarskega in političnega namena. Bila je zasnovana tako, da so se na eni strani zmanjšali razlogi za možnost nove vojne, na drugi pa je odprla pot procesu, ki je vodil k spravi Francije in Nemčije ter podoben proces spodbudil v drugih držav. Žal smo v mnogih evropskih državah glede tega ostali na pol poti.

***
Ob vojni ne gre prezreti, da smo v Cerkvi v zelo pomembnem času. Zdi se, da bodo v kratkem narejeni pomembni koraki glede treh velikih tem, ki so jih prepoznali kardinali preden so se začele konklave: finančni škandali, pedofilija duhovnikov in prenova vatikanske kurije.

A še bolj kot prenovo zaradi škandalov papež Frančišek spodbuja prenovo Cerkve od znotraj. Smer se zdi jasna: kot Cerkev, skupnost krščenih, moramo hoditi skupaj, se poslušati ter prisluhniti glasu Svetega Duha. Moramo verjeti, da je Bog gospodar zgodovine in Sveti Duh tisti, ki tolaži in vodi Cerkev. K temu nas spodbujajo ključna besedila tega papeža, saj povežejo globino odnosa do Boga in do Stvarstva ter ustvarjanje bratskih odnosov. O tem piše v Veselje evangelija, Laudato si – hvaljen moj Gospod in Fratelli tutti, vsi bratje. Izbiro tematik dveh sinod kaže njegov bližino življenju družin in mladih.

S sinodo o sinodalnosti nas je povabil , da se srečamo kot vsa Cerkev in odkrito spregovorimo o vsem kar nam leži na duši. Če smo odprti Svetemu Duhu, nas bo Duh usmerjal in vodil tja kamor On želi in ne kamor nas usmerjajo naše želje ali interesi.

Zdi se mi, da je to edini način, da bi se Cerkev prenovila in bi spet postala simpatična ljudem. Prenehati moramo biti pretirano zaskrbljeni zase in biti samoreferenčni. Kristjani smo na svetu, da bi bili sol, kvas in luč evangelija, to je, da pričujemo, da Bog ljubi človeka. K temu nas vedno znova spodbuja papež Frančišek.