Kdor se sooči z življenjem, se ne more izogniti ranam.

Oddaje | 24.02.2022, 10:03 Tadej Sadar

V teh mesecih mnogi mladi na kažipotih opazujejo napise različnih šol in s tem izbirajo tudi poklic. Pri teh ne prav lahkih odločitvah, s katerimi začrtajo tudi svojo prihodnost, so jim v veliko pomoč lahko izkušnje modrih. Eden takšnih je gotovo pater Anselm Grün.

P. Anselma kot priznanega predavatelja vabijo na mnoga srečanja, na katerih mu prisluhnejo tako delavci kot direktorji in menedžerji. Svoje bogate izkušnje je opisal v knjigi Življenje in poklic (založba Ognjišče) v kateri govori o delu, tegobah v službi in veselju, ter o tem, kako nas delo tudi izpolni v življenju.
Ker je o mladih, ki smo jim posvetiti tokratno oddajo #SolInluč, govoril tudi v radijskem misijonu leta 2020, smo objavili odlomek iz tega nagovora.

Slabega nihče ne počne iz veselja do slabega, pač pa vedno iz obupa.

"V številnih podjetjih menedžerje prepričujejo, da so dobri vodstveni kadri vedno uspešni. Mnogi celo menijo, da lahko uspeh programirajo vnaprej. Potrebno je samo pozitivno razmišljati in uspeh je zagotovljen. V resnici pa uspeh in neuspeh sodita skupaj. Ob tem se je dobro zavedati naslednje zakonitosti, ki mi jo je zaupal nek bančnik: »Zmaga ima vedno veliko očetov, poraz pa samo enega.« Ko gre kaj narobe, so to že vsi vnaprej predvidevali. Ko pa gre kaj dobro, se zdi samoumevno, da so k uspehu vsi prispevali. To spoznanje vam sicer ne bo v pomoč, ko boste ostali sami ob neuspehu in ne, ko boste za kaj zaslužni, pa boste to morali deliti, je pa pomembno, ker lahko bolje razumete dinamiko odnosov. Trkanje po prsih zaradi uspehov je nevarno, saj se s tem postavljate nad druge, pa tudi sebi s tem ne delate usluge, saj lahko zelo hitro zaspite na lovorikah."

Vrednote so vir moči, pogoj za zdravo življenje.

"K zrelosti nekega človeka spada tudi dobro prenašanje neuspeha. Nevarno je, da razloge za neuspeh vedno iščemo pri drugih. Nekateri skušajo neuspeh zabrisati. Ne priznajo ga, ponaredijo bilanco ali pa rezultat olepšujejo. Vendar kljub temu hodijo okrog v strahu, da jih bodo odkrili in jih razgalili. Tudi če ta strah potlačijo, bo nenehno prežal v njihovi duši in jih dušil na vsakem koraku.

Nihče ne izgublja rad. Osebni neuspeh lahko menedžer še preboli, če pa le ta ogrozi delovna mesta drugih, breme odgovornosti kar naenkrat dobi bistveno večjo težo. V takšnem položaju stati za napakami, ki smo jih naredili, ni enostavno. Toda odgovornost moramo priznati, odlašanje situacijo samo še poslabša. Kdor prizna, da mu je spodletelo, se iz tega uči. Ob tem je pomembna naslednja ugotovitev: »Priznanje krivde ne sme postati izguba samospoštovanja, ker lahko s tem izgubite moč, da se iz neuspeha dvignete.«

Mnogi ljudje raje vse življenje ostanejo gledalci in opazujejo druge, kako se borijo in izgubljajo. Kdor se sooči z življenjem, se ne more izogniti ranam, saj so porazi neizbežni. S tem pa postane močnejši in hkrati bolj realen. Zaradi uspehov ni domišljav in življenje jemlje takšno, kot je, z vzponi in padci. Ti ga učijo, da ne obupa, pač pa vedno znova vstane in gre naprej.

Zmaga ima vedno veliko očetov, poraz pa samo enega.

V podjetjih srečujem ljudi z visoko etično zavestjo o odgovornosti, ki včasih zaradi teh visokih standardov pridejo v konflikt z vodstvom podjetja ali drugimi sodelavci. Zaradi grenkih izkušenj so prepričani, da bi postali izobčenci, če bi zagovarjali svoje mnenje. Tedaj se pojavi dilema ali vztrajati za vsako ceno ali poiskati drugo delovno mesto. Vsekakor se moramo vedno truditi, da ostajamo zvesti svojim vrednotam. Morda bodo spremembe prišle prav zaradi nas. Morda lahko nekaj naredimo na področju za katerega smo odgovorni in tako vplivamo na celotno podjetje.

Vsak človek v srcu hrepeni po dobrem. Münchenski psihiater Albert Görres je nekoč dejal, da slabega nihče ne počne iz veselja do slabega, pač pa vedno iz obupa. Če v obupanem človeku odkrijete hrepenenje, da bi bil dober, v sozvočju s seboj in z ljudmi, lahko s svojo vero iz njega izvabite to zdravo jedro. Vsak se lahko spremeni. In vsak hrepeni po tem, da bi bil v harmoniji s seboj, zadovoljen in dober.

Vrednote naredijo življenje pomembno. Angleška beseda za vrednoto, value, izhaja iz valere, kar pomeni biti močan, biti zdrav. Vrednote so torej vir moči v življenju vsakega izmed nas in so nekakšen pogoj za zdravo življenje, v harmoniji, skladnosti s svojim bitjem. Objektivne vrednote, kot so pravičnost, svoboda, resnica, dostojanstvo, nam lahko služijo za orientacijo. Vrednote torej osmišljajo naše življenje in so zgledi, ki nas motivirajo, v nas budijo veselje do dela ter kažejo perspektivo in nam dovoljujejo pogled preko ozkega horizonta vsakodnevnih težav proti cilju, ki ga želimo doseči. Vrednote so jasni viri moči, ki nam ne dajejo zgolj orientacije pač pa tudi energijo, saj nam budijo veselje do delovanja. Če naše podjetje dobro posluje, bomo z veseljem tudi mi delali zanj. V tem vidimo smisel, saj ne delamo samo zase in za svoj uspeh, pač pa tudi za prihodnje generacije."