Tragična resnica otroštva je, da otroci izpolnjujejo potrebe staršev!

Oddaje | 04.01.2022, 17:18 Tadej Sadar

Ste že slišali, da se v pripovedi Abrahamovega darovanja Izaka skriva razreševanje napetosti med odraščajočim sinom in očetom, da grmovje v katerega se zaplete oven, pomeni vzgojni nasvet in da drva predstavljajo nerazrešena vprašanja med očetom in sinom?

Izjemno delo dr. Stanka Gerjolja razkriva razlago najbolj temeljnih odnosov med nami. Nekaj odlomkov iz njegove knjige z naslovom Živeti, delati, ljubiti (Celjska Mohorjeva družba) smo predstavili v oddaji Sol in luč.

V predgovoru h knjigi je dr. Tomaž Erzar zapisal:

Medgeneracijski in medosebni odnosi odrešujejo, zato so tudi kraj, kjer se grešnost in trpljenje do konca zaostrita. Nove generacije nosijo breme generacije svojih staršev kljub temu, da so starši naredili korak naprej glede na prejšnje generacije. Globoka in tragična resnica otroštva je, da otroci izpolnjujejo potrebe staršev, ki jih niso izpolnili njihovi starši in tako rekoč vnazaj popravljajo napake svojih dedov in babic. S tem, ko nehote postajajo starši svojih staršev, otroci sporočajo, za katere potrebe in stiske bi tudi sami želeli, da jih starši slišijo in sprejmejo. Posledica tega postaršenega otroštva je, da otroci niso v stiku z lastnimi potrebami in željami, kar samo pomeni, da tako rekoč čakajo naslednjo generacijo, da jih prestreže in sprejme.

Samo otroci, ki se prepirajo s starši, imajo milost spoznati, da jih ti brezpogojno ljubijo.

Izgon iz raja simbolizira rojstvo, po katerem se vse življenje oziroma skozi vso Staro zavezo "potepamo", iščoč odraslost oziroma Novo zavezo, ki jo pravzaprav zaživimo šele s smrtjo. Stara zaveza ponazarja naše odraščanje oziroma osebnostno rast, Nova zaveza pa je simbol odraslosti.

Sposobnosti "živeti, delati in ljubiti" so elementarno povezane z odnosi. Brez sposobnosti, da živimo odnose, pravzaprav ne moremo opravljati nobenih človeških dejavnosti. Odnosi so po eni strani najdragocenejša, po drugi strani pa tudi najbolj tvegana človekova sposobnost. Odnosi rojevajo, če pa jih rušimo in zanemarjajo zanemarjamo, ogrožajo in celo ubijajo. Čim močnejši in intenzivnejši so, tem večjo moč imajo - tako za posredovanje življenja kot za njegovo ogrožanje. Ta "boj med dobrim in zlim" poteka skozi vso človeško zgodovino, pa tudi skozi večino življenja vsakega posameznega človeka.

Oče ne sme vse življenje prenašati sinovih težav.

Drva, ki simbolizirajo nerazrešena, zapletena in konfliktna vprašanja, Abraham naloži Izaku. Oče pač ne bo vse življenje prenašal sinovih težav. Izak si bo sicer z njimi ustvaril podlago za oltar, na katerem bo ogroženo njegovo lastno življenje, a to pravzaprav ni nič nenavadnega. V večini primerov mladostniki z izzivanjem najbolj ogrožajo prav lastno življenje.

Abrahamu se na koncu posveti, kaj pomeni biti oče odraščajočemu sinu. Oven v tej pripovedi zastopa rogate živali in slikovito ponazarja značilno mladostniško vedenje. Rogate živali se slabo počutijo v mehkem okolju, kjer si ne morejo brusiti rogov. Tudi pretrdo ali pregrobo okolje zanje ni dobro, saj si tam rogove lahko polomijo. Grmovje nudi torej ravno pravšnji odpor in pomeni zdravo okolje za "rogate živali«. Če to preprosto simboliko prenesemo v kontekst z mladostniškim odraščanjem, ugotovimo, da mehka in trda vzgoja nista zdravi. Dober vzgojitelj za obdobje odraščanja je tisti, ki se je sposoben vživeti v vlogo grmovja in jo v praksi potrjevati. V grmovju ima glavno besedo oven oziroma mladostnik. On dozira pritiske in izziva k odporu. Pri brušenju rogov nikoli ni ranjen oven, marveč vedno grmovje.

Če velja za družine z enim otrokom, da ima ta otrok veliko možnosti za oblikovanje medgeneracijskih odnosov, lahko za družine z dvema otrokoma trdimo, da predstavljajo zelo dober učni prostor za oblikovanje partnerskih odnosov. Poleg učenja v komunikaciji z odraslimi si otroka v družini za partnersko življenje že v otroških letih pridobita veliko izkušenj. Brata ali sestre namreč tudi takrat človek ne more zamenjati, ko kdo od njiju ni povsem tak, kot bi si ga drugi želel.

Pripoved o Abrahamu, ki ga Bog kliče in od njega zahteva, naj mu daruje sina, pod vidikom pedagoške interpretacije govori o naravnem konfliktu med starši in otroci, ko slednji odraščajo.

V konfliktih reagiramo zelo zelo različno. Poznamo družine, kjer se stalno prepirajo, a se dobro razumejo, poznamo pa tudi take, ki se ne prepirajo in v nežnejši obliki, a zato globlje doživljajo napetosti, ki jih povzročajo konflikti. Tako smemo paradoksalno zaključiti, da so srečni tisti otroci, ki se prepirajo s svojimi starši, kajti le ti imajo milost spoznati, da jih starši zares in brezpogojno ljubijo. Otroci pa, ki svoje mladostniško odraščanje preživijo brez napetosti s starši, iščejo priložnost za konflikt bodisi zunaj družine, kjer je bolj usodno, saj jih nihče nima tako brezpogojno rad kot njihovi starši, bodisi se vse življenje prepirajo sami s seboj, ker jim ni uspelo odrasti.