Slovenci in njihovi duhovni velikani

Komentar tedna | 05.02.2022, 08:11 Mirjana Furlan

Dnevi okoli slovenskega kulturnega praznika naj bi bili veseli ne le za kulturo, ampak za vse ravni življenja. Primež, v katerega nas je potisnila pandemija, stiska vse bolj, zato tudi v tem letu ne bomo deležni tistega pravega kulturnega vzdušja.

Nekaj pa ga le bo, zagotovo ob podelitvi Prešernovih nagrad. Letošnja lavreata sta g. Kajetan Gantar in g. Mirko Cuderman, velika človeka, ki sta omogočila Slovencem eden vpogled v zakladnico antičnega leposlovja in filozofije, drugi pa v zakladnico slovenske zborovske glasbe.

»Vesel sem, da se me je sploh še kdo spomnil.«

Omenjena gospoda sodita med velikane slovenskega naroda. Pa Slovenci svoje velike može in žene res dojemamo kot izjemne ljudi, ki gradijo narodove temelje? Dvom, ki sem ga pravkar izrekla, me je prežel že večkrat. Prav v srce pa so me zadele besede g. Cudermana, ko so ga novinarji na dan razglasitve Prešernovih nagrajencev vprašali, kako je sprejel novico, da je prejemnik te velike nagrade. Njegove prve besede so namreč bile:« Vesel sem, da se me je sploh še kdo spomnil.« Gospod, ki si je naložil že 90 let življenja in še kako leto več, je bil umetniški vodja Slovenskega okteta, ustanovitelj in dirigent dveh slovitih slovenskih zborov, Consortium musicum in Slovenskega komornega zbora in izvrsten muzikolog, ki nam z zbirko Musica sacra slovenika zapušča neizmerno bogat izbor slovenske duhovne in posvetne zborovske glasbe. S tem jo je povzdignil na mednarodno raven in jo neizbrisno zaznamoval. In gospod Cuderman ima po vsem tem gigantskem delu, ki ga opravil za slovenski narod , občutek, da je pozabljen.

Pa dobim le rahel opomin iz vrst slušateljev, naj jih ne mučim več.

Kaj bi torej lahko rekli o odnosu Slovencev do lastnih velikanov? Da imamo precej mačehovski odnos do njih. Pa tega ne trdim tako po občutku, ampak kar iz svoje dolgoletne profesorske prakse. Boleče je bilo spoznanje, da se večini dijakov ne zdi pomembno spoznavanje narodovih korenin, ki so jih globoko zasadili pomembni možje in žene. Kako malo so se pripravljeni dijaki naučiti o teh velikih ljudeh. Njihova biografija je nepomembna, literarna besedila je težko prebrati, ker niso zanimiva, iz teh starih tekstov pa se po njihovem mnenju ni moč kaj dosti naučiti za sodobni čas. Kljub številnim uram, pri katerih se lahko gradi narodna zavest, je izplen skromen. Pa se ozrimo še na splošno razgledanost. Na proslavi ob dnevu državnosti prikažem na platnu sliko Jožeta Pučnika in vprašam dijake, če vedo, kdo je oseba na sliki. Žal niti eden ne prepozna očeta slovenske samostojnosti. Na predavanjih za odrasle povprašam še te, zrelejše ljudi, kateri praznik sledi božiču in jih spravim v zadrego. Iz nje se skušajo rešiti s pomočjo strica googla, ki jim razkrije, da gre za praznik samostojnosti (enotnost se jim pri hitrem branju kar nekam izgubi). Zadovoljne s prebranim odgovorom pa razočaram z vprašanjem, če vedo, zakaj imamo Slovenci ta praznik. Pa dobim le rahel opomin iz vrst slušateljev, naj jih ne mučim več.

Vzgoja za narod se zagotovo začne v družini, se nadgradi v šoli in nato v širši družbi.

Je torej za Slovence muka, če morajo poznati, kako so se gradili temelji slovenstva in kdo vse je pripomogel, da se s ponosom imenujemo Slovenci? In če je, se vprašajmo še to, kako spremeniti tak odnos. Vzgoja za narod se zagotovo začne v družini, se nadgradi v šoli in nato v širši družbi. Če pogledamo na šolsko področje, hitro ugotovimo, da se v 30-letni samostojnosti učni načrti niso tako spremenili, da bi dali večji poudarek nacionalni vzgoji. Namesto da bi bili dijaki kot bodoči intelektualci veter v jadra slovenski nacionalni zavesti, v veliki večini niso niti piš, ki bi zamajal list najbližjega grma. Odgovorni za učne načrte morajo spoznati in priznati, da je treba nacionalno zavest utrjevati od zgodnje mladosti naprej. In kdor bo že tako mlad zasidral svoje korenine v narodu in domovini, bo vedel, kako pomembni so vsi tisti, ki so zasejali seme slovenske narodnosti in tisti, ki so njene temelje nadgrajevali.