Brezčasni Taize

Mladoskop | 31.01.2022, 09:31 Nataša Ličen

Sklepa se prvi mesec leta 2022. Spomini na vstop vanj pa so še sveži. Bratje iz Taizeja so tudi letos ob seveda upoštevanju vseh ukrepov ob epidemioloških razmerah povabili mlade, da bi se jim v manjšem obsegu pridružili čez silvestrovo. Odzvalo se jih je nekaj, še največja skupina je prišla iz Slovenije.

Klara Rogina je pomagala pri koordinaciji in za naš radio nagovorila tri mlade, ki so bili v tej ekumenski vasici čez silvestrovo, da spregovorijo o svojih doživetjih. Pri Katoliški mladini opažajo, da je vse več mladih, ki sami prihajajo na dan s svojimi idejami. V tem letu se veselijo nekaterih sprememb, ki se kažejo tudi pri Stični mladih. Temelj njihovih programov je Kristus in trudijo se, da ga na zanimiv in privlačen način približajo mladim.

V Mladoskopu smo z zanimanjem poslušali opise treh študentov, ki so v leto 2022 vstopili skupaj z brati iz Taizeja:

Zala Žnidarič: »Študiram na Pedagoški fakulteti specialno in rehabilitacijsko pedagogiko, obiskujem tretji letnik. Prijavila sem se na Evropsko srečanje mladih, ki naj bi bilo v Torinu, vendar so ga zaradi epidemije odpovedali. Želela sem si drugače preživeti silvestrovo, zato sem bila sprva razočarana, potem pa je prišla priložnost za Taize. Rada imam francosko kulturo. Jezika sem se učila tudi vsa štiri leta v gimnaziji. Srečevanja z novimi ljudmi, molitve, to mi je všeč. Bilo je lepo doživetje in sem vesela, da mi je uspelo iti. Celoten obisk je bilo posebno doživetje. Taizeja nisem poznala dobro, doživela sem nekakšno duhovno prenovo, začutila, kako je Bog blizu. V Taizeju je bilo razveseljujoče prav to, ko sem videla, koliko nas je takšnih. To zdaj skušam prenašati v vsak nov dan, se prepustiti Božjemu navdihu, se posvetiti Bogu, naj On naredi, kar je načrtoval zame. Je izziv, kupila sem si tudi knjižico s Taizejskimi spevi in potem zjutraj za pomiritev in izročitev kaj tudi zapojem, zmolim in to je res lep začetek dneva.«

Vsak mesec pri Katoliški mladini pripravljajo Taizejske molitve.

Urša Rožmanc: »Študiram razredni pouk, obiskujem četrti letnik, še malo pa bo konec, je pa vse bolj zanimivo. Tudi jaz sem se prvotno prijavila na Evropsko srečanje v Torinu, preden je prišla po odpovedi potem priložnost za Taize. Nisem vedela, kaj je to, kaj naj bi tam delali, šla sem povsem brez pričakovanja. No, vedela sem, da bodo prišli mladi in to je to, potem pa je bila zelo zanimiva in drugačna izkušnja novega leta, kot ga praznujemo običajno. Ko smo prišli v Taize, tam ni bilo nikogar. Sprva mi je bilo res čudno, ko pa so potem začeli prihajati še ostali, pa je zaživelo. Poznala nisem nikogar, razen prijateljice, ki je šla z menoj. Tudi v slovenski družbi smo se med seboj zelo dobro spoznali in se povezali. Nekateri romarji so bili celo iz Kitajske. V Taizeju so bili mladi prostovoljci, ki so nam pokazali, kje se je in spi, prostori so bili v redu, imeli smo tri obroke na dan, posebnost je tudi Taizejski čaj. Nekaj posebnega so molitve, kateheze ter skupine, v katerih smo se pogovarjali ob določenih temah. Sami pa smo si organizirali pohod na razgledno točko, kjer smo opazovali sončni zahod. Bilo je nekaj povsem drugačnega, ko smo se bližali polnoči smo mi molili. V Novo leto sem vstopila drugače, z mirnostjo. Drugače smo polni nekih pričakovanj, kaj vse se mora zgoditi.«

Enkrat moram doživeti, kako izgleda Taize v polni postavi.

Matej Mesojedec: »V Taizeju sem bil prvič. Tega sploh nisem pričakoval, tako je nanesla situacija. Zakaj sem se odločil za to? Ker sem želel drugače preživeti novo leto, z ljudmi, ki mislijo podobno kot jaz. Nekaj pozitivnih zgodb o Taizeju sem slišal že prej in si rekel, zakaj pa ne in šel. Sem študent strojništva, počasi zaključujem. Sem tudi skavtski voditelj v Novem mestu. Tudi zame je bilo doživetje v Taizeju nekaj novega, prvič sem doživel silvestrovo v molitvi in tišini. Čutil sem povezanost med slovensko skupino, ko smo se dvignili nad meglico v dolini in bili skupaj na razgledni toči ob zahodu sonca. Bratje v Taizeju zelo poudarjajo preprostost in tega bi se morali večkrat zavedati, jo prenesti v svoja življenja. Da se ne obremenjujemo ves čas s stvarmi, ki na dolgi rok niso bistvene za nas, da prepustimo nadzor in naj se stvari vodijo, kot se. Ko smo opisovali svojo izkušnjo v pogovorni skupini, se mi je utrnila misel, da je Taize brezčasen, tja pridemo iz svojih ustaljenih urnikov v nek nov svet, kjer urnik sicer je, vendar ni obvezno, da mu slediš. Lahko si sam razporediš čas in to se mi je zdela zelo dobra izkušnja. Pričakoval sem več ljudi, na koncu nas je bilo vseh zbranih okrog sto, od tega 25 Slovencev. Ko sem slišal, da jih je v le enem tednu čez poletje v Taizeju tudi več kot tisoč na kupu, sem si rekel, tudi to moram enkrat doživeti, kako izgleda Taize v polni postavi.«