O spoštljivi komunikaciji

Komentar tedna | 28.01.2022, 14:30 ddr. h.c. Marko Pavliha

Ljudje smo družbena in družabna bitja, ki se za razliko od preostalega živega sveta sporazumevamo tudi z govorom, izrečenimi in zapisanimi besedami. Zato je naše medsebojno komuniciranje ključnega pomena za preživetje v skupnosti, človek je sočloveku najboljši prijatelj ali najhujši sovražnik.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog, je zapisal evangelist Janez, profesor Anton Trstenjak pa nas je učil, da je človek človeku človek z besedo.

Besede imajo neizmerno moč, česar so se zavedali že naši davni predniki v antiki, ki so se nenehno urili v retoriki kot umetnosti in veščini besednega in nebesednega sporočanja. Dandanes jo le redkokje učijo, kar ni dobro, ker bi moral vsakdo že v otroštvu spoznati osnove holistične, celostne retorike. Ta presega javni nastop, nastopajočega ali avtorja besedila, ker vključuje tudi njegova pota doživljanja, preden kaj domisli, izreče in zapiše ter se spontano ali nezavedno odzove.

Pristen pogovor ni enostransko in neenakopravno razmerje, v katerem ena oseba drugi pokroviteljsko, avtoritativno, arogantno ali celo agresivno vsiljuje svoje mnenje ali domnevno neizpodbitne trditve. Pravi pogovor vključuje medsebojno poslušanje, prijazno izmenjavo stališč in spoštovanje drugačnih, četudi niso všeč našemu egu.

Zakaj se ne bi ravnali po naslednjem preprostem načelu: če imam jaz prav, to še ne pomeni, da se ti motiš.

Sprejemanje drugih in drugačnih je namreč največja vrlina modrih. Zatorej se iskreno potrudimo, da bomo bolj poslušali in manj govorili, kajti kot lepo pove Bogdana Herman, dolgoletna učiteljica retorike, je poslušanje daleč od poslušnosti. Sposobnost poslušanja je zlasti v teh negotovih časih posebej žlahtna vrlina, kajti omogoča lažje pogovarjanje, argumentiranje različnih stališč in iskanje skupnih poti in rešitev. Pritrjujem tudi dr. Zdravku Zupančiču, da morata že za majhen prepir "v igro stopiti dva; če se nočemo spreti, nikakor ne, za vse na svetu ne, se nihče ne more spreti z nami."

Tekmovalna retorika je kvečjemu primerna za sodne dvorane in politične arene, pa še tam bi morali govorci spoštovati človekovo dostojanstvo. Zakaj se ne bi ravnali po naslednjem preprostem načelu: če imam jaz prav, to še ne pomeni, da se ti motiš. Preseči bi morali Aristotelovo logiko "ali to ali ono" in pogosteje uporabljati inkluzivno mišljenje v stilu "in to in ono," oboje je morda mogoče in še kaj tretjega ali četrtega.

Dajmo res pogledati tudi z druge strani.

Poseben problem so nekatera socialna omrežja. Premnogi dopisovalci bolestno verjamejo, da se smejo v imenu svobodnega govora kjerkoli in kadarkoli besedno "olajšati," da ne uporabim grše besede, pri čemer pozabljajo, da je opravljanje male in velike potrebe v javnosti prekršek ali celo kaznivo dejanje, pa tudi javna stranišča je treba načeloma plačati.

Nekateri ljudje v svoj pisanjih (pre)pogosto uporabljajo klicaje (!), ki jih bralci lahko doživljamo kot zadirčnost, nasilno pokroviteljstvo in druge oblike grobosti, tako kot VELIKE ČRKE v digitalnih medijih  pomenijo kričanje, vsaj tako je presodilo neko tuje sodišče. Zato so zapisane besede toliko bolj tenkočutne, verba volant, scripta manenent, izgovorjene besede "odletijo," napisane pa ostanejo, zlasti na medmrežju.

Vzoren retorik s pomočjo znanja, izkušenj, čustvene in duhovne inteligence ve, kdaj in kje oziroma komu lahko pove kaj in kako. Dvakrat več posluša kot govori, odlikujejo ga komunikacijske kompetence, multikulturnost, empatija in sočutje, obvlada mimiko in gestiko, sposoben je samoironije in zdravega humorja, predvsem pa spoštuje sebe in soljudi.

Spoštljiva komunikacija bi morala biti samoumevna, za vsak primer pa je že tisočletja vtkana v svetovni etos, etične kodekse, moralo, običaje in kazensko pravo. Izjemno pomembna je recimo določba slovenske ustave, da so človekove pravice in svoboščine omejene s pravicami drugih, kar denimo pomeni, da svoboda izražanja ne sme posegati v pravico do osebnega dostojanstva, vsaka pravica narekuje neko dolžnost, česar se premalokrat zavedamo.

Zato bi morali na vseh ravneh izobraževanja uvesti predmet celostna retorika, ki bi se morala napajati iz sozvočja etosa, patosa in logosa. Etos odseva govornikovo dušo, vrline, osebnost in njegov ugled, patos pomeni način govornikovega navezovanja stika z občinstvom, logos zajema razumsko, argumentirano dokazovanje. Vzoren retorik s pomočjo znanja, izkušenj, čustvene in duhovne inteligence ve, kdaj in kje oziroma komu lahko pove kaj in kako. Dvakrat več posluša kot govori, odlikujejo ga komunikacijske kompetence, multikulturnost, empatija in sočutje, obvlada mimiko in gestiko, sposoben je samoironije in zdravega humorja, predvsem pa spoštuje sebe in soljudi.

Med osnovnimi retoričnimi pravili je recimo Katonovo, da naj držimo misel in besede ji bodo sledile, pa tudi tisto, da besede mičejo, zgledi vlečejo, in bolj kot besede so ključna dejanja.

Dovolite mi, da zaključim s preprosto ugotovitvijo, da je spoštljiva komunikacija neizogibni del samoizboljševanja slehernega človeka, tako kot je njegova duhovna ozaveščenost nujna za sožitje, sonaravno bivanje in preživetje.