Slavi Košir
Marko Zupan
Andrej Šinko
Predstava To noč sem jo videl (foto: Jože Bartolj)
Predstava To noč sem jo videl | (foto: Jože Bartolj)

Premiki naše zgodovine

25.01.2022, 14:30 Jože Bartolj

Mesec februar je pred vrati. Pri nas je tradicionalno povezan s kulturo, kajti osmega februarja obeležujemo državni praznik Dan kulture. Jezik in kultura sta nas Slovence utemeljila in ohranila, da se nismo zlili z drugimi narodi, pa čeprav smo lastno državo dobili šele pred tridesetimi leti. Ko pomislim na kulturo, pomislim na slovensko knjigo, množico zborov in glasbenikov, pomislim na slikarje in arhitekte, pa seveda na gledališče in igralce. Zamislim si, kako so ti ljudje sposobni iz mrtve črke ali note na papirju, izvabiti zvok glasbila, ki pretrese dušo. Prav tako ima veliko moč umetniško besedilo, ki ga pod režijskim vodstvom odigrajo igralci.

Prav v tem času si lahko v ljubljanskem Cankarjevem domu ogledamo odlično gledališko adaptacijo romana To noč sem jo videl pisatelja Draga Jančarja, ki ga je režiral režiser Janez Pipan. V njem igralci treh gledališč, Drame SNG Maribor, Burgtheatra Dunaj in Jugoslovanskega dramskega gledališča iz Beograda, uprizorijo zgodbo, ki je nastala po resničnih dogodkih na naših tleh pred, med in po drugi svetovni vojni. Pet oseb, vsaka iz svojega zornega kota, govori o primeru bogatega ljubljanskega industrialca in njegove žene. Odslika nam košček njunega življenja in predvsem vzrok njune tragične smrti. V predstavi nam Veronika in Leo Zarnik oprijemljivo predstavita tisto, česar nam ne uspejo hladni faktografski zgodovinski podatki o Kseniji in Radu Hribar z gradu Strmol, ki sta končala kot žrtvi revolucije januarja 1944. Predstava, ki traja štiri ure in dvajset minut, je vredna vsake minute vašega življenja, saj pokaže kompleksnost odnosov in usod. To je predstava, kjer zaslutimo, da je gledališče včasih bolj resnično od življenja.

Predstava, ki traja štiri ure in dvajset minut, je vredna vsake minute vašega življenja, saj pokaže kompleksnost odnosov in usod. To je predstava, kjer zaslutimo, da je gledališče včasih bolj resnično od življenja.

Predstava po romanu Draga Jančarja To noč sem jo videl, je prišla v Ljubljano po lanski septembrski premieri v Mariboru, zatem so jo predstavili tudi Beogradu. Prišla je ravno v času po proslavi v Dražgošah, ki ji je sledilo medijsko izjemno odmevno poročilo novinarja in zgodovinarja dr. Jožeta Možine v Utripu RTV Slovenija. Na ljubljanski predpremieri Jančarjeve predstave, je bil tudi premier Janez Janša s soprogo, ki mu nekateri očitajo, da se kulturno umetniških dogodkov ne udeležuje, kar pa očitno ne drži povsem. Sem pa na sedežu poleg njega pogrešal denimo dražgoškega govornika Milana Kučana. To bi bil odličen trenutek za skupen razmislek o nepovedanih zgodbah druge svetovne vojne, ki nas spremljajo tudi trideset let po nastanku samostojne države.

Očitno se šele po tridesetih letih od nastanka države, lahko zgodijo nekatere stvari, ki bi se sicer morale zgoditi že davno. Tako so v prej omenjenem Utripu, svojo zgodbo in bolečino lahko povedali nič krivi prebivalci Dražgoš, ki so plačali največjo ceno bitke med partizani in Nemci. Prav tako smo lani lahko slišali pričevanje partizana Antona Cizla, ki je skoraj stoleten pred smrtjo še uspel deliti svoje spomine na jetnike, ki jih je iz Teharij vozil na morišče pri Brežicah. Jok in tragična brezupnost usod mladih ljudi brez dokazane krivde na poti na morišče, ga je spremljala do smrti ... Prav tako lani smo na Radiu Ognjišče prvič objavili pričevanja likvidatorjev Varnostno obveščevalne službe OF v Ljubljani. Pričevanja so bila posneta leta 1979 in odražajo vso krutost in neusmiljenost revolucije. Akterji so se takrat vseh akcij zelo dobro spominjali, kar je sicer v kasnejših letih vzela resnična ali namišljena skleroza.

 Po drugi strani pa lahko vidimo tudi, da so bila taka dejanja partizanov, v katera se nekoč ni smelo dvomiti, sporna, nizkotna in moralno zavržena. O tem konec koncev priča tudi opravičilo in globoko obžalovanje predsednika države Boruta Pahorje družini Hribar, ki ga je oktobra 2015 izrekel v imenu države in v svojem imenu za storjeni zločin.

Če se vrnem h kulturi, vse to so dogodki, ki si zaslužijo tudi umetniško obeležitev, morda odrsko ali filmsko postavitev. Umetnost ima namreč to moč, da nam pred očmi prikaže dileme in sosledja dogajanja. Zato je Jančarjevo delo, v dramatizaciji Janeza Pipana, ki si ga lahko kot predstavo ogledamo v Cankarjevem domu tako pomembno. Daje nam možnost, da tudi v tistemu, ki je bil do zdaj označen za vojnega zločinca in narodnega izdajalca, prepoznamo človeka. Z njim lahko sočustvujemo, ga prepoznamo kot osebo, ki je sicer polna napak (kdo pa ni), ki pa si vendar nikakor ni zaslužila smrti, še posebej ne tako krute smrti. Po drugi strani pa lahko vidimo tudi, da so bila taka dejanja partizanov, v katera se nekoč ni smelo dvomiti, sporna, nizkotna in moralno zavržena. O tem konec koncev priča tudi opravičilo in globoko obžalovanje predsednika države Boruta Pahorje družini Hribar, ki ga je oktobra 2015 izrekel v imenu države in v svojem imenu za storjeni zločin.

Kljub vsemu ne bi želel, da bi moje pisanje razumeli kot obtoževanje. Ne, na tem mestu moram izpostaviti lik Petra Hribarja, nečaka umorjenih zakoncev, ki je že pred leti javno povedal, da vsem, ki so si umazali roke z njuno krvjo odpušča. Ko si preberemo Jančarjevo knjigo To noč sem jo videl ali pogledamo predstavo, ki jo je režiral Janez Pipan, lahko začutimo kako herojsko je dejanje odpuščanja. In če zgodovinar dr. Jože Dežman pravi, da smo Slovenci kljub travmatični zgodovini narod zmagovalcev, je jasno, da smo zmagovalci tudi, ali predvsem, zaradi ljudi kot so Peter Hribar, Anton Cizel in vaščani Dražgoš, ki so se, ko je čas to dopuščal, spet vrnili na požgane domove in zaživeli naprej. Po tridesetih letih samostojnosti lahko o težkih dneh tudi odkrito spregovorijo, odpustijo in prosijo odpuščanja.

Mesec februar je pred vrati. Pri nas je tradicionalno povezan s kulturo, kajti osmega februarja obeležujemo državni praznik Dan kulture. Jezik in kultura sta nas Slovence utemeljila in ohranila, sem napisal na začetku. In za roman To noč sem jo videl je Drago Jančar tretjič prejel nagrado kresnik, zatem francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo. Zanj je bil nominiran tudi za francosko nagrado femina, poljsko nagrado angelus in rusko nagrado Jasna Poljana.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled
Lenart Rihar (photo: ARO) Lenart Rihar (photo: ARO)

Med vzroki in posledicami

Slovenija je v torek prvič obeleževala nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma. Tu in tam se je tudi na demokratični strani privzdignila obrv, češ kaj nam je pa tega treba. Negoduje celo ...

Dr. Aleš Maver (photo: STA) Dr. Aleš Maver (photo: STA)

Slovenija dobiva koalicijo narodnega zastoja

Robert Golob in Gibanje Svoboda nista dolgoročen projekt. Da ne bi bila zavržena, kot že kopica novih obrazov in strank pred njima, bi morala dejansko sama voditi vlado. To se ne bo zgodilo, je ...