Kdo si zasluži moj glas?

Naš pogled | 18.01.2022, 14:40 Alen Salihović

Tem, ki bi jih rad komentiral v tokratnem Našem pogledu, je veliko. Epidemije in njenega poteka se bom izognil, ker menim, da so tisti, ki jim je mar za sodržavljane, ali cepljeni ali pa se strogo držijo ukrepov. Preostale neodgovorne srenje nima smisla prepričevati, zato bom pogled usmeril malo nazaj in malo naprej.

Evropska unija je izgubila zavednega Evropejca, predanega zavzemanju za vrednote in demokracijo, je bilo mogoče v teh dneh slišati z leve in desne ter iz laične in celo katoliške javnosti ob smrti predsednika Evropskega parlamenta Davida Sassolija. Pogreba, ki so se ga v Rimu udeležili veljaki vseh vrst, pač ne gre spregledati. Zakaj? Ker so pokopali sicer socialista, a katoličana. Pa to ne igra vloge. Gre za spoštljiv odnos enih in drugih do pokojnega ter tudi za odnos, ki ga je imel pokojni do tistih, ki so na nasprotni politični strani. In tako je prav. Pokazalo se je, da Evropska unija kljub težavam, s katerimi se sooča, še vedno ima politike velikega kova, ki jim je mar za Evropejke in Evropejce.

To pa na žalost ne moremo trditi za Slovenijo. Začetek leta, ki se je iz lanskega kar na hitro prelevil v letošnjega, je prinesel nadaljevanje delitev v slovenski politiki. Da je vse ostalo dobro, z izjemo desnega, je bilo mogoče slišati v stilu poziva Spomenke Hribar »ustavite desnico« tokrat celo v Dražgošah. Eden od naslednikov komunističnega terorja, sicer prvi predsednik republike Milan Kučan, je s svojim rohnenjem v popolnoma zlagani mitološki zgodbi o Dražgošah pljuval po tistem, kar je bilo demokratično izvoljeno. Trdil je, da vladajoča politika počne zadeve mimo »volje ljudstva v imenu prikritih političnih in ideoloških ciljev ustvariti drugo republiko, ki bo po njeni meri v želji po t. i. premiku celotne družbene strukture v desno, tudi skrajno desno«. Tako, Kučan? Zdi se mi škoda vsakega komentarja na te besede, saj nekdo, ki se do danes ni bil sposoben soočiti in tudi javno opravičiti za sto tisoče nasilno in izvensodno pobitih, kar je izvajala njegova komunistična stranka, nima pravice govoriti, kako prav ali ne dela demokratično izvoljena vlada. Če bi bilo tako, kot trdi nekdanji predsednik, danes ne bi imeli skoraj 10.000 dnevno okuženih, ker bi pač imeli totalitarno vladanje ene stranke in bi po vzoru Tita, ki je ob izbruhu črnih koz zahteval cepljenje vseh brez izjeme, to storila tudi sama. Pa ni. Ker posluša stroko, rohnenje takšnih ter njemu podobnih stricev in tet pa že od vsega začetka negira epidemijo, še več, povzroča številne nepotrebne žrtve.

In potem se ta konec tedna zgodi »Utrip« na nacionalni televiziji, ki govorniku v Dražgošah in tudi celotni slovenski javnosti nalije čistega vina. Pričevalci novinarja in zgodovinarja dr. Jožeta Možine so zgovorni. Povedali so, kaj se je res zgodilo. Niso ovinkarili, niso potvarjali dejstev, spregovoril so po letih molka in skrbi, če bi to povedali že prej. Na mit o pogumnih partizanih je spet padla senca. Pa ne zgolj senca, padla je noč, kot je na nedolžne žrtve vasi, ki so jih, kot pravijo številni, pač »žrtvovali«. Nihče do danes ni s strokovnega vidika dematiral teh pričevalcev. Ne. Zgolj mit o Dražgošah se ponavlja kot stara plošča in se s tem, še posebej po času osamosvojitve, poveličuje nekaj, česar ni bilo. Zgodovinarji, kot sta dr. Možina in tudi dr. Jože Dežman, so pač jasni -tam tega, kar slavijo oziroma obeležujejo, nikoli ni bilo.

Prispevek je po pričakovanjih po reku, »ko mački stopiš na rep, ta zacvili« nekatere zelo razburil. In glej ga zlomka, prav tiste, ki so nasledniki komunističnega režima. Najbolj se je na družbenih omrežjih ujezila predsednica SD Tanja Fajon. »Javni servis = vladni servis @RTV_Slovenija. Sramota! Možina in ekipa. Ni opravičila za uredniško politiko, ki ne deluje več v javnem interesu,« je zapisala na Tvitterju, pri tem pa ne ona ne kdo drug ni postregel z zgodovinskimi dejstvi, da bi ovrgel besede pričevalcev. Zato vsa pohvala dr. Jožetu Možini za odličen prispevek, ki je po dolgem času na javni RTV pokazal tudi zgodbo z druge strani. 30 let nam prodajajo zgolj eno. Ali ni čas, da se pove tudi druga, bralec, poslušalec ali gledalec pa je tisti, ki se bo odločil. Ne politika, bodisi leva ali desna, črna ali bela, rdeča ali zelena.

Po zapisih v zadnjih dneh tako z gotovostjo lahko rečem, da si po 24. aprilu ne želim politike, ki bo še naprej delila, še več, ki že v naprej izključuje. Takšni in drugačni ptiči, ki letajo in želijo narod kulsko prinesti naokoli, pač niso vredni mojega glasu. Za vašega ne vem, sam pa vem, da si tisti, ki so nas kljub polenom pod noge mojstrsko prepeljali čez štiri vale epidemije in odlično predsedovanje Svetu Evropske unije ter ekonomske kazalce obrnili v velik plus, zaslužijo, da delo opravijo do konca. Dve leti sta bili pač premalo.