Kmetijska investicijska lakota

Naš pogled | 11.01.2022, 15:34 Robert Božič

Konec leta je na kmetijskem področju zaznamovalo zaprtje dveh zadnjih velikih razpisov tega programskega obdobja s ciljem izboljšanja splošne učinkovitosti in trajnosti kmetijskih gospodarstev in sicer za naložbe gorskih kmetij in za naložbe ekoloških kmetij.

Za oba razpisa je vladalo veliko zanimanje, tako zaradi ugodne stopnje sofinanciranja, kot tudi zato, ker so mnoge kmetije, ki so imele pripravljene razvojne projekte že za minule razpise, bile na njih neuspešne in ostale brez sredstev.

V ukrepih zaključujočega se aktualnega Programa razvoja podeželja je bilo za obe področji na voljo skoraj 15 milijonov sredstev, poseben naval pa je bilo čutiti na razpisu namenjenem gorskim kmetijam, saj je bila obljubljena osnovna stopnja sofinanciranja 70 odstotkov, ob izpolnjevanju nekaterih sicer težko dosegljivih kriterijev, pa bi se ta stopnja lahko dvignila celo na 90 odstotkov.

V okviru razpisa so bile med drugim podprte tudi investicije v gorsko kmetijsko mehanizacijo, ki omogoča košnjo, spravilo sena in druga kmetijska dela na zelo zahtevnih strmih terenih. Ni odveč poudariti, da so ti stroji izjemno dragi, cena za moderno gorsko kosilnico z nekaj osnovnimi priključki se namreč hitro povzpne na 50 tudi 60 tisočakov. Taki zneski so našim gorskim kmetijam skoraj nedosegljivi, zato ni čudno da so v razpisu in dokaj visoki stopnji sofinanciranja videle priložnost, da pridejo do te mehanizacije in si v prihodnjih letih omogočijo varnejše in lažje delo.

A tudi na tem razpisu je bila velika gneča. Uradne evidence kažejo, da imamo v Sloveniji kar 55 odstotkov obdelovalnih kmetijskih površin, ki spadajo v tako imenovana gorska območja. Njihova določitev je bila nazadnje spremenjena oziroma osvežena v letu 2019 na podlagi cele kopice kriterijev.

In vse kmetije, ki so Registru kmetijskih gospodarstev razvrščene na ta območja, pa najsi bo to kmetija v Triglavskem narodnem parku, kmetija v Logarski dolini, na Kozjanskem, ali kjerkoli drugod, kjer je relief razgiban in kmetijska zemljišča kmetje predvsem zaradi nagnjenosti in strmine težko obdelujejo, so se znašle v isti malhi.

In tako ni čudno, da so visokogorski kmetje zmajevali z glavo, ko so v razpisu videli, da točke prinaša velikost njivskih površin, prisotnost trajnih nasadov v obliki sadovnjakov, vinogradov in oljčnikov ter hmeljišč.

Spet druge je zbodlo, da so bile v razpisu bolje točkovane kmetije, ki imajo večji obseg prometa na t.i. polno delavno moč in kjer ekonomski kazalci kažejo na večjo stopnjo donosnosti investicije.

Tako so na marsikateri gorski kmetiji, ki sicer ustreza razpisnim pogojem in bi nujno potrebovala investicije, po uvodnih kalkulacijah obupali, saj so spoznali, da jih bo priprava investicijske dokumentacije stala preveč časa in denarja, na koncu pa se bo spet izkazalo, da je bilo vlog na razpis izjemno veliko in spet niso zbrale dovolj točk, da bi lahko bile na razpisu uspešne.

A tik pred božičnimi prazniki je kmečke vrste razburilo še dejstvo, da so nekateri vlagatelji našli luknjo, ki jo omogoča zakonodaja o Triglavskem narodnem parku. Ta namreč kmetijam, ki imajo obdelovalne površine znotraj parka omogoča, da na vseh razpisih dobijo dodatnih 10 odstotkov točk.

V tako zaostrenem boju za ugodna investicijska sredstva je nekaj kmetij, na ministrstvu zatrjujejo da okrog deset, čeprav imajo stalno bivališče daleč proč, najelo obdelovalne površine znotraj Triglavskega narodnega parka, da bi tako pridobilo teh dodatnih 10 odstotkov točk in bilo na razpisu uspešno.

Oglasila se je Kmetijsko gozdarska zbornica in zahtevala razveljavitev obeh razpisov, medtem, ko na ministrstvu mirijo, da je namreč umetno ustvarjanje pogojev za izpolnitev zahtev za pridobitev podpore lahko dokazljivo, ni sprejemljivo in se bodo v tem primeru vloge zavrnile.

In nauk te zgodbe?

Potem ko je vlada na zahtevo kmečkih stanovskih organizacij za prihodnje obdobje Skupne kmetijske politike po letu 2023 zagotovila znatna dodatna sredstva za podporo investicijam, bo nujno rešiti še precej vprašanj in zagat.

Najprej bo nujno potreben razmislek o tem, da bi bilo razpisov več in bodo bolj ciljno usmerjeni, predvsem v pogledu primerljivosti naravnih danosti vlagateljev, ki znotraj razpisa tekmujejo med seboj.

Vsekakor bo potreben razmislek tudi o tem, ali ne bi bilo bolje podpreti več kmetij z manjšimi vložki, predvsem pa bo nujno narediti red tudi na področju poseganja druge zakonodaje v kmetijske razpise.

Popolnoma nesprejemljivo je namreč, da dobi hribovska kmetija znotraj Triglavskega narodnega parka avtomatsko 10 odstotkov točk več kot recimo primerljiva hribovska kmetija znotraj Krajinskega parka Logarska dolina. Sploh pa je krivično, če je parkovna zakonodaja tako napisana, da jo lahko v svoj prid izkoristi vlagatelj, ki ima svojo posest čisto na drugem koncu Slovenije.