Delo za mir je obrt, ki se jo priučimo

Komentar tedna | 07.01.2022, 14:45 mag. Jure Levart

Papež nas je kristjane in vse ljudi dobre volje ponovno nagovoril na prvi dan novega leta, ko smo obhajali že 55 svetovni dan miru. Frančiškovo sporočilo je preprosto in konkretno, saj nam v treh korakih predlaga pot za dosego miru. Pri tem izbira preproste besede in sodobniku razumljive prispodobe.

Med drugim pravi, da je delo za mir podobno delu obrtnika, lahko bi rekli delu malega podjetnika ali kmeta, ki vse svoje znanje, izkušnje in moči zalaga za svoje podjetje.

Življenje ali pobožne želje

Nekaj podobnega je z delom za mir: če ni konkretno, vsakodnevno in redno, je zgolj prazno leporečenje in besedičenje. Pred vsakega izmed nas je torej postavljeno vprašanje: Kako jaz osebno živim in kaj postorim za mir v svojem osebnem življenju, družini, skupnosti, državi ...?

Delo za mir je življenje, so naši odnosi, besede, ravnanja. Mir, v Frančiškovem kontekstu ni pobuda, o kateri razpravljamo in debatiramo. Je življenje. Podobno kot je z našo vero, vrednostnim sistemom, družbo, politiko ...

Če te komponente niso del in ne izhajajo ter se ne vračajo v življenje, so zgolj bolj ali manj lepe ideje, pobožne želje ali iluzije, ki lahko hitro zapadejo v folkloro ali ideologijo ...

Tri poti

V poslanici papež navaja tri poti za dosego miru: medgeneracijski dialog, kot temelj za uresničevanje skupnih projektov, izobraževanje, kot dejavnik svobode in odgovornosti in delo, ki uresničuje človekovo dostojanstvo. Dialog, izobrazba in delo so torej trije nujni elementi novega družbenega dogovora, brez katerih je vsak mirovni projekt nepopoln.

O medgeneracijskem dialogu je bilo že veliko povedanega. Imamo celo medgeneracijske centre, kopico projektov in pobud. Hvala Bogu! A ravno trenutna zdravstvena kriza, je še v večji meri naplavila velik problem pobega generacij v zasebnost in anonimnost socialnih omrežij in osamljenost ter nemoč starejših.

Spomin in modrost

Kriza je marsikje še poglobila ta razdor med generacijami in pokazala na nujnost sodelovanja, če želimo svetlejšo prihodnost. Papež starejše imenuje varuhe spomina in modrosti. V njih je velik potencial, ki ga morajo odkriti in ga predati mlajšim. Spomin in modrost sta odlični izhodišči medgeneracijskega dialoga.
Povedano drugače, mlajše generacije morajo ponovno odkriti in se vrniti h koreninam, izročilu in modrosti, iz katerih so živeli starejši. To jih bo opogumilo za prihodnost.

Glavni junaki včerajšnjega praznika – sv. trije kralji - so bili bistri in razgledani ljudje. Sveto pismo pravi, da so bili modri. Lahko bi tudi rekli, da so bili pametni, razmišljujoči, razumni ...

Za koga pravimo, da je moder človek? Kakšne so njegove značilnosti? Poglejmo na primeru naših treh junakov, ki jih je njihova modrost pripeljala do končnega cilja – srečanja z novorojenim Jezusom.

Najprej, znali so »brati znamenja časa«, ki se je izražalo v vzhajajoči zvezdi. Evangelist Matej zapiše, da so »videli, da je vzšla njegova zvezda« (prim. Mt 2,2). Uvideti in razbrati znamenja časov, je torej prvi pomembnem del njihove odločitve, da gredo na pot za zvezdo. Zato so bili modri.

A samo videti zvezde ni dovolj, čas v katerem živimo, je potrebno tudi razumeti, se o njem spraševati in ga umestiti v pravilen zgodovinski kontekst. Kako mi dojemamo znamenja sodobnega časa v katerem živimo, če naštejem samo najbolj aktualna: zdravstvena kriza, podnebne spremembe, prevladujoči individualizem?

Papež Frančišek bi rekel, da moramo biti dobro ukoreninjeni v sedanjosti, se od tu ozirati v preteklost in presojati prihodnost. Pri tem pa se poslušati, se dogovarjati in hoditi skupaj. To je bistvo medgeneracijskega in vsakega dialoga.

Bojazljivemu Herodu so preteklost razodeli veliki duhovniki, ko so navajali besede preroka: In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.« (Mt 2,6).
Spoštovanje preteklosti, negovanje in ohranjanje (pravilnega) zgodovinskega spomina tako posameznika, kot naroda, nas dela razumne in modre. »Vrnimo se h koreninam, živemu izročilu«, nas spodbuja Frančišek.

Kaj imam jaz s tem?

Uvid v zvezdo in srečanje z živim izročilom, je modre opogumilo, da so naredili zadnji korak do cilja – šli so na pot. Nekaj so torej naredili, so ukrepali, se potrudili. O miru in dialogu ni dovolj le razmišljati in razpravljati, ampak predvsem kaj konkretno narediti.

Vsak izmed nas se lahko vpraša, kaj lahko naredi. Ni potrebno čakati na jutri. Že danes lahko pokličemo prijatelja, pomagamo starejšemu, ga poslušamo, nagovorimo neznanca, mu namenimo toplo besedo ali nasmeh. V tem dejanih se krepi mir. In ne pozabimo delo za mir je podobno obrtniku ali kmetu, ki se svojemu delu vsa in vsakodnevno predajata.
Pred nami so veliki izzivi pri katerih so dialog, solidarnost in mir še posebej na preizkušnji. Najprej tisti, povezani z zdravstveno in socialno krizo. Potem izziv razcepljenosti, neenotnosti, nestrpnosti in izključevanja ...
Če vidimo ta znamenja časov, zberimo dovolj modrosti in razumnosti in se kot modri odpravimo na skupno pot reševanja in grajenja svetlejše prihodnosti.