Andrej in Verena Perko | (foto: Izidor Šček)
O diktatu enakosti ter zaroti proti moškemu in tradiciji
Za življenje Rok Mihevc
V oddaji Za življenje smo se o delitvi vlog v zakonu in družini pogovarjali z zakoncema Vereno in Andrejem Perkom. Osvetlili smo vloge mame in očeta, ki so bile včasih samoumevne, danes ni več tako. Nam je bilo včasih lažje, ker so bile te vloge bolj sprejemljive? Oddajo je vodila Mateja Subotičanec.
Navidezna enakopravnost
Verena Perko: »Že če odpremo časopisje, vidimo, da ne moreš uspeti, če se ne poteguješ za feministične zgodbe, če se ne boriš za popolno enakost. Ta čas je prinesel neko navidezno enakopravnost, celo večvrednost ženske, po drugi strani pa ženske največ izgubljajo prav s tem. Sv. Edith Stein pravi, da je ženska tista, ki se razdaja, se uresničuje v drugih, podarja življenje. Danes pa se o ženski govori predvsem kot o bitju, ki mora poskrbeti zase, ki mora uspeti v družbi, ki mora izsiliti vse tisto, kar ji pripada. Ne želim biti na splošno prekritična do feminizma, mnoge stvari so se začele drugače ceniti in obračati, je pa v vsakdanjim stvareh naredil več škode ženskam kot ne. Vsaka mora zase razmisliti, kaj je njena vloga in kje je njen prostor.«
Danes pa se o ženski govori predvsem kot o bitju, ki mora poskrbeti zase, ki mora uspeti v družbi, ki mora izsiliti vse tisto, kar ji pripada.
Ko so se otroci, zlasti sinovi, nesposobni identificirati z moškim likom
Andrej Perko: »Danes je velika zmeda. Oče je včasih prinašal denar, skrbel je za družino, ženske so ostajale doma z veliko otroki in so bile matere. Porazdelitev dela je bila drugačna. Psihološko gledano očetje in matere nismo tako drugačni kot nam današnji čas skuša to povedati. Problem je, da gre za »zaroto« proti moškemu, očetu, da se ga izrine iz družine. Njegova naloga je, da pripravi otroke za zunanji svet, da jih potegne proč od matere, da jih porine iz družine v samostojnost, da dozorijo. Današnji čas pa enači spol, celo pravijo, da je boljše, ker je manj nasilja. Diktat enakosti je tisti, ki je »gor vzet«. Če nismo enaki, nismo več različni, tudi po spolu ne, pride do velike zmede, tudi za otroke. Ti se ne morejo orientirati, če nimajo očeta, se nimajo s kom identificirati. In moški se v takšnih situacijah umakne. V tem feminističnem diskurzu se ne bo boril, bo šel. In kdo nazadnje potegne kratko? Ženske, matere, otroci ... Otroci ostanejo pri materah in potem so se nesposobni identificirati z moškim likom, zlasti sinovi. Potem imajo skupek težav, psihološke probleme, kar gre iz roda v rod, ta manjko nosijo v sebi v naslednjo generacijo in družba se zastruplja.«
V tem feminističnem diskurzu se moški ne bo boril, bo šel. In kdo nazadnje potegne kratko? Ženske, matere, otroci ... Otroci ostanejo pri materah in potem so se nesposobni identificirati z moškim likom, zlasti sinovi.
Marija se ni borila za enakost, Jožef je skrbel za družino ...
Verena: »Kristjanom je veliko lažje, če ostajamo pri vrednotah. Lik sv. Jožefa je izjemen, če pogledamo, kako je poskrbel za družino, nič ni rekel, »midva sva pa enaka«. Tudi Marija se ni borila za enakost, pa bi ji po vsem sodeč pripadalo še mnogo več. Vedno znova jo najdemo kot zaskrbljeno, Marija ve, da ne razume vsega, a sprejema. To je tudi tista vloga, ki jo narekuje življenje materi, ženski, tudi v današnjem času. Vidim tudi sebe skozi vsa ta desetletja, kako najprej misliš, da boš čisto vsemu kos, kar se pričakuje tudi danes, ne samo od ženske, od vseh. Obvladati moraš situacijo, stroje, naravo, kajti privzeli smo si takšno božjo vlogo, vlogo boga. Ko greš skozi leta, vidiš, da je življenje mnogo bolj plastovito, da so te vloge nič kaj vnaprej že znane in poznane, da vsakokrat odpirajo nove in nove zanke in skrivnosti.«
Če človek nima trdne osnove ...
Andrej: »Današnje ideologije postmodernega časa izrivajo vse to in tudi vera je odveč, ker sloni na tradiciji. Ta čas ustvarja novega človeka, nov človek pa se ne more oblikovati po naravnih zakonih, je drugačen, je vsemogočen, je postal bog. Če je vsemogočen, potem resnica ne obstaja več, niti tradicija, na kar bi se človek lahko naslonil. Potem je za vse teorije odprt prostor, za vse, kar je možno, ker je vse resnično, ker ni nič absolutnega. Brez tega ne bi mogle te teorije nastajati, je treba vse tradicionalne vrednote izbirsati. Niso več vredne. Poglejte, kaj se dogaja, starši so zmedeni, ne vedo več kako ravnati v kritičnih situacijah. Zadnji absurdni primer je npr., ko si je neka punca zlomila umeten noht in so starši zagrozili s tožbami... Če pa človek poda mnenje, da se s tem niti ne strinja, da situacijo drugače vidi, je homofob, sovražnik žensk...težko je mladim ljudem se orientirati in živeti. Je ogromno težav, depresije, anksioznosti, nihče pa se ne vpraša, od kje to izvira... Če človek nima trdne osnove, na kateri stoji, logično, da prihaja do takšnih stanj.«
