Matjaž Merljak
Marko Zupan
Helena Križnik
Zakonca Berčan sta spregovorila o preizkušnjah, ki so ju doletele in kako sta jih premostila. (foto: Marjana Debevec)
Zakonca Berčan sta spregovorila o preizkušnjah, ki so ju doletele in kako sta jih premostila. | (foto: Marjana Debevec)

Zakonca Berčan: »Če sva midva "poštimana" so tudi otroci.«

04.11.2021, 12:00 Mirjam Judež

V Družinski katehezi sta bila znova z nami zakonca Petra in Matej Berčan. Prejšnji mesec smo spoznali njuno zanimivo življenjsko zgodbo (povzetek pogovora lahko najdete na povezavi levo), danes pa se bomo pogovarjali o minulem prazniku vseh svetnikov in vernih duš, predvsem pa o tem, kako ohranjati ljubezen v zakonu. Naslonili smo se tudi na papeževe misli v pripravi na Svetovno srečanje družin, ki bo prihodnje leto. Na daljavo se je pogovoru pridružil duhovnik Rafko Klemenčič, oddajo pa je vodila Slavi Košir.

O prazniku vseh svetih

Petra pove, da ji je praznik vseh svetih že od malih nog blizu, saj je že zelo zgodaj izgubila brata. Zakonca prihajata iz župnije Žale in zanjo je to en prazničen kraj, ne kraj otožnosti. »Kot najstnica sem se večkrat s kolesom zapeljala do (bratovega) Tomaževega groba in mu zaupala vse, kar me teži, kako se razumeva z mamo … Z otroki se zberemo skupaj in zmolimo rožni venec za naše prednike. Ti prazniki so mi lepi, niso povezani z grenkobo ali strahom pred smrtjo. To želiva prenesti tudi na otroke: ne sme nas biti strah smrti. Ko nekdo umre, se rodi za večno življenje.«

Matej se spominja, da je bilo okno njegove otroške sobe usmerjeno na pokopališče Žale. »Ko sem pogledal skozi okno, je nebo žarelo od sveč. Zdaj mi je blizu predvsem dan vernih duš, rad zmolim kakšno desetko za duše v vicah.«

Občestvo svetnikov

Duhovnik Rafko razloži, da ne obhajamo na praznik vseh svetih le dejstva, da so svetniki, nebesa, ampak zelo pomembno stvar: da smo v enem samem občestvu, v povezanosti, da smo teološko kristjani v to občestvo stopili s krstom. »Naš Bog je občestvo. Že način življenja, ki ga živijo tri Božje osebe, je način občestva in naši rajni niso posamezniki, ampak je ta sreča v povezanosti, v občestvu, po katerem ljudje tako hrepenimo. Danes je velika lakota po pristnem občestvu in povezanosti. Družabna omrežja so s pridom izkoristila to človekovo potrebo.«

Praznik vseh vernih rajnih

Duhovnik Rafko zelo verjame v moč molitve za rajne, tudi za tiste pozabljene. »To je ljubezen do bližnjega. Povezanost se kaže tudi v tem, da največ dobi nazaj tisti, ki moli za duše v vicah.«

Tudi Petra se na praznik vernih duš spomni tistih, za katere nihče ne moli. »Ker je to delovni dan, sem hvaležna, da imam dobrih 25 minut vožnje do službe, medtem pa lahko molim rožni venec. Na ta dan predvsem za tiste duše, za katere redko moli ali pa sploh ne. Na ta način smo povezani in se bomo lahko nekoč brez težav objeli.«

Matej pravi, da ne more končati rožnega venca brez desetke za verne duše v vicah. »Ne morem mimo tega. Saj verne duše vračajo. To, da verne duše pomagajo, da se zjutraj zbudimo brez budilke, ki smo jo morda pozabili nastaviti, že vemo. Zame je to občestveni praznik in predvsem pogrešam, ker naši otroci nimajo več tega občestva v cerkvi, opore drugih ljudi, ki bi prisostvovali pri duhovni rasti mojih otrok.« Tudi Petra pogreša občestvo, spodbudo, spremljanje. »Če gredo naši najstniki danes k maši, pogrešam, da jih kdo opazi, pohvali, kadar preberejo berilo ali prošnje, da občestvo to zazna. Občestvo se izgublja. Ne vem, zakaj smo postali taki individualisti.«

Poklicanost k svetosti: lahko postanemo svetniki v svojem zakonu?

Matej verjame, da oba z ženo korakata po poti svetosti: »Tudi to, da lahko ženo sprejemam, jo imam rad, premagujem samega sebe … tudi to je stopanje po tej poti svetosti. Kolikor je različnih ljudi na tem svetu, toliko je različnih poti do svetosti. Poznam babice, dedke, sošolce, za katere bi lahko rekel, da je vsak od njih naredil marsikatero sveto stvar na zemlji.«

Petra pravi, da smo vsi poklicani k svetosti, čeprav nam je bil lik svetnika predstavljen kot da je zelo težko dosegljiv. »Vedno imam pred očmi, da so morali svetniki veliko pretrpeti, se marsičemu odreči, da so lahko dosegli to popolnost. Kot žena tudi ona hodi po poti svetosti, Matej pa ji je dan, da jo na tej poti spremlja in ji pomaga. »Življenje nam toliko težkega prinese. Vera mi pomaga, da znam to osmišljati. Zakaj ne bi na tej poti svetosti doživeli tudi lepe trenutke? Zakaj ne bi bili veseli že tukaj na zemlji? Ne vidim smisla, da bi moral človek samo trpeti, se odpovedovati. Ja, tudi, ampak mislim, da se imamo lahko tudi lepo. Če se iz ljubezni potrudim za moža, družino, je to pot svetosti, Gospod me bo s tem objel. Jaz si vedno predstavljam Boga kot ljubečega Očeta. Vidi v naša srca. Pomembno je, da vsak dan hodimo z Gospodom, smo povezani z Njim, ki nas usmerja na tej poti, da bomo to svetost dosegli. Smo pa v zakonu poklicani, da si pri tem pomagamo, ne pa, da se spodbijamo in »dol tlačimo«. Midva imava za cilj, da bova skupaj v nebesih.«

Papež: »Ljubiti pomeni tudi biti ljubezniv. Ljubezen ne ravna surovo, se ne obnaša nevljudno in v odnosih ni osorna. Njeni načini, njene besede, njene kretnje so prijetne, ne trde in toge. Drugim noče povzročati trpljenja. Biti ljubezniv ni slog, ki ga kristjan lahko izbere ali zavrne. To, da je vsak človek dolžan biti prijazen do tistih, ki ga obkrožajo, je nujni sestavni del ljubezni.«

Duhovnik Rafko meni, da želi papež poudariti, da je ljubezen ljubezniva, to pa stvar samo našega truda, toda moram biti tak, to je že sestavni del ljubezni. »Papež pravi, da ljubezen preprosto je. Ni, da mora biti ali da naj bo. Preprosto je. To pa pride z leti. Tisti, ki smo si najbližji, si ponavadi najbolj upamo biti »neljubeznivi« in sčasoma se razodene, da ta ljubezen še ni tista, za katero smo poklicani. V načinu, na kakšen način nekaj povem, se razodene resnica. Papež želi povedati, da to ne bo šlo kar samo od sebe. Ljubezen je, zdaj pa stopi v šolo ljubezni, bodi odprt. To je pa tista glavna težava, tudi pogosto moja bolečina, ko gledam mlade pare. Do poroke je vse fajn, ko zaživita skupaj, življenje prinese svoje obveznosti, svoj ritem, potem pa se zdi, kot da ljubezen prišla kar sama od sebe, mi se bomo pa veliko ukvarjali z vzgojo otrok in z drugimi stvarmi življenja. Treba se je kar odločiti in stopiti v to šolo ljubezni. To je papežev poudarek.«

Duhovnik Rafko Klemenčič je bil tokrat vključen v pogovor na daljavo
Duhovnik Rafko Klemenčič je bil tokrat vključen v pogovor na daljavo © Marjana Debevec

Za ljubezen se je treba odločiti

Petra: »Po poroki čustva kmalu zbledijo, zato se je treba vsakič znova odločiti, da bom do moža ljubezniva, čeprav si morda tega po mojih merilih ne zasluži. Ob začetku sva kar trkala ob težave, ne veš, da se je treba za tako ljubezen potruditi, da se je treba truditi za najino komunikacijo … Vesela sva, da naju je dosegla knjiga Pet jezikov ljubezni. Nama je bila zelo všeč, ker tako otipljivo pove, da res ljudje govorimo različne jezike ljubezni. Jaz kot ženska sem nagnjena k temu, da kaj naredim iz ljubezni, Mateju sem kaj skuhala z veliko ljubeznijo, kaj pripravila … Pa ne, da tega ni opazil, ampak ga ni napolnjevalo tako, kot sem jaz mislila, da ga bo, dokler si nisva jasno povedala, kaj je tisti jezik ljubezni vsakega, ki me toliko napolni, da lahko jaz iz tega črpam in grem naprej. Ta knjiga je bila dobrodošla, da sva se začela pogovarjati o isti ljubezni. Jaz sem res velikokrat mislila, da bo on mene prebral, kaj si želim, da bi počela zvečer. Bolj, ko se je trudil, bolj je »udaril mimo«. Dokler nisem prišla do spoznanja, da ni nič narobe, če povem, kaj si želim. On z veseljem ustreže in oba sva zadovoljna. Ljubezen je vedno odločitev, vsakič znova, zlasti takrat, ko je težko.«

Matej pravi, da je med branjem knjige takoj pomislil, da je njegov jezik ljubezni dotik. Toda ko sta se z ženo pripravljala na zakonsko skupino, ki sta jo vodila, je dojel, da so ženino spoštovanje, njene besede potrditve bolj pomembne. »Kdaj imaš dovolj ženinih pohval, da si nekaj dobro naredil? Nikoli. Kdaj ima žena dovolj ljubezni, da ji rečem, da je lepa, da jo imam rad? Tega ni nikoli dovolj, to je kot raztrgan žakelj. :)« Matej je omenil še knjigo papeža Janeza Pavla II., v kateri piše o ljubezni in spolnosti. »Ko sva jo s Petro brala, sem dojel, če bom Boga povabil v najino družino, potem lahko tudi Petra zapolni vse hrepenenje, ki ga rabim v tem življenju, že na zemlji, ker je Bog tisti, ki dopolnjuje. Končnost iščemo, a končnost je v Bogu in če Ga imaš, te ni več ničesar strah.«

Nezadovoljstvo v zakonu: kako naprej?

Petra pravi, da je bila v prvih letih zakona preprosto nezadovoljna in čedalje bolj zagrenjena. Ni vedela čisto dobro, kaj ji manjka. »Mislim, da je takrat pomembno, da si pustimo iskati, da smo odprti za to, da kaj slišiš … V Svetem pismu piše: »Trkajte in se vam bo odprlo.« Če prosiš Boga, ti pride kaj na pot, kar te lahko nagovori: članek, kakšna oddaja, lahko tudi po prijateljih, sodelavcih, nenazadnje tudi po možu, otrocih … Samo ušesa in oči moramo imeti na stežaj odprte, ne smemo nehamo iskati, da obstaja druga pot, da se ne zabarikadiramo v svojo žalost in se začnemo smiliti samemu sebi. Pa še to. Mislim, da se moramo malo trenirati v hvaležnosti. Da obrnemo ploščo, ko nam je težko in vidimo vse samo črno ali kako nam kaj ni uspelo. Poskusimo najti vsaj eno stvar, za katero smo hvaležni. Hvaležnost obudi upanje. Iščimo lučke na naši poti, da gremo lahko naprej.«

Spodbuda zakoncem, ki so nezadovoljni v odnosu

Petra pravi, da pri starejših opažata, da se niso vajeni pogovarjati, kaj šele, da bi govorili o čustvih. »Oni so navajeni potrpeti, »porini, pa bo«. Jaz pravim, dajta se vrnit v en trenutek vajine skupne zveze, ko sta vedela, zakaj se potrebujeta, morda si oglejta znova poročni album, zbudita malo tistih iskric in nekaj majhnega premaknita. To so res mišji repki, ampak dokler smo živi, se še kaj da in ne smemo odnehati.«

Papež pravi: »Če ne gojimo potrpežljivosti, bomo vedno imeli izgovore za odzivanje iz jeze in na koncu se bomo spremenili v ljudi, ki ne znajo sobivati, so nesocialni in nesposobni brzdati svojih nagonov. Tako bo postala družina bojno polje. Dan za dnem vstopati v življenje drugega, čeprav je del našega življenja, zahteva taktnost, nevsiljive drže, ki obnavlja zaupanje in spoštovanje.«

Duhovnik Rafko to razume, da papež govori o potrpežljivosti, v tej besedi pa je skrita tudi beseda »potrpeti«. »Mogoče smo bili mi res vzgojeni v tem, da je treba potrpeti. Danes pa je prav nasprotno, nič več ne potrpimo. Papež pove, da je zadaj nevaren pesimizem. Zlasti žene npr. upajo, da se bo mož spremenil, hkrati pa že vejo, da se ne bo in da nimajo smisla upati kaj takega … Ta pesimizem nam prepreči, da bi videli Božjo vizijo. Papež pravi, da se potrpežljivosti učimo pri Božji potrpežljivosti, kako je Bog z nami potrpežljiv, kako se Mu ne mudi. Mi smo velikokrat neučakani na en napačen način, ko bi radi, da se nekaj, kar smo si zamislili, zgodi takoj. Tudi sozakonec začuti, da mi ne verjamemo več vanj. To se mi zdi kar glavna ovira, ko se kar vdamo. Hitro postanem žrtev. Trpim. Lahko postane to, da trpim, celo smisel mojega življenja, ker bom zato morda postal svet ali mučenec. Še noben zakonec ni bil razglašen za svetnika po tej poti. :) Da sem lahko potrpežljiv z drugim, moram biti najprej potrpežljiv sam s sabo. Spet se učim pri Božji potrpežljivosti.«

Matej pove, kakšno načelo imata s Petro: tisti, ki je močnejši, naj bo potrpežljiv. »Če sem jaz dobre volje in nekdo slabe, pojdi in jokaj z njim, ker to zmoreš. Tudi tako se lahko odvzame del te slabe volje. Ko papež omenja družino kot bojno polje, je meni to uredu. Edino v naši družini se počutim dovolj varnega, da si upava z ženo en drugega tako razgalit in v družini lahko skupaj premagujemo težave z Božjo pomočjo. Jaz se varno počutim v našem domu, tudi če imamo doma bojno polje.«

Petra se strinja, da v domačem okolju bojno polje kar hitro nastane. »Pridemo iz vseh vetrov, vsak bombardiran s svoje strani, najprej trčimo en ob drugega in poskušamo pokazati in spotencirati svojo slabo voljo, da bi te razumeli. Dobro je, da se počutimo varne drug ob drugem in da to naredimo. Se je pa dobro najprej pomiriti, malo razdelati ozadje, si povedati, kaj me je razjezilo, zakaj, kje sem šibek, kje rabim tvojo pomoč … Ne vem, kako znajo ljudje potrpeti ali odpustiti, brez misli na vidik Božjega. Če pomislim, kaj vse mora Bog meni odpustiti, koliko mora z mano potrpeti, je hitro lažje, da potrpim s svojimi najbližjimi. Če ta vidik izgubim, sem takoj neučakana. Z molitvijo lažje potrpiš in premagaš vse, kar se ti dogaja. Drugi vidik pa je, da stvari počneš preko sebe in iz sebe. Edino, kar lahko naredim je, da spremenim sebe. Spremeniti moram svoj način odzivanja na stvari, to lahko naredim, biti pri tem potrpežljiv s samim sabo, je pa tudi težava. Vsak ima dovolj dela na sebi.«

Papež: »Zakonca naj bi delala dobro drug drugemu. Če ne gojimo lastne sposobnosti veseliti se nad dobrobitjo drugega in se osredotočamo predvsem na svoje lastne potrebe, se obsojamo na življenje z manj veselja. Družina mora biti kraj, kjer tisti, ki je dosegel nekaj dobrega v življenju, ve, da se bodo zaradi tega tudi drugi z njim veselili.«

Duhovnik Rafko pravi, da ga včasih še vedno malo »stisne ljubosumje«, ko nekomu nekaj uspe. »Mislim si, greh v meni še vedno deluje, sem pa na poti k tej ljubezni, ko se veseliš uspehov drugega. Tisti glavni premik, ki naj bi ga naredili zakonci v življenju, je, da ljubiti ne moreš iz svoje moči, da ni vse na tebi, da nisi središče. Zakonca, ki sta odprta, z leti prideta do tega spoznanja. Veliko poslušalcev, ki nas posluša, si lahko misli: »Oh, ja, vi tako lepo govorite, pa kaj, ko pri nas ni tako. Če bi on … Če bi ona … Če bi bil jaz drugače vzgojen …« To ni Božje razmišljanje. Treba se je začeti veseliti drugega. Ljubezen ni v tem, da jaz ljubim s svojimi močmi, ampak ljubezen gre vedno preko drugega. Tudi ljubezen do Boga. Ni kar tako samoumevno!«

Ljubezen med zakoncema je pomembna tudi za varnost in prihodnost naših otrok

Petra: »Človek raste. Ko sva dobivala otroke, sem bila predvsem jaz pobudnik, da prebereva kakšno knjigo o vzgoji. Udejanjiti to, kar sva prebrala, pa je bilo tako presneto težko. Z leti sva ugotovila, da so nasveti sicer dobrodošli, ker ti dajo kakšno idejo, ampak človek mora vedno vzgajati iz sebe, iz svoje zdrave kmečke pameti, iz srca in intuicije. Še nekaj sva hitro ugotovila. Niso toliko pomembne knjige o vzgoji, ampak knjige, kot je npr. Pet jezikov ljubezni, knjige, ki bodo naju pomagale ohranjati skupaj na tej poti. Vidiva, da če sva midva »poštimana«, so tudi otroci »poštimani«. Če med nama ne »štima«, vsi zbadajo ravno tja, kjer sva najbolj občutljiva posamezno ali skupaj. Ugotovila sva, da veliko več narediva, če v določeni fazi poskrbiva, da greva na zmenek, si vzameva tri dni brez otrok, čeprav je meni to kot mami res težko. Če poskrbiva drug za drugega, otroci sledijo.«

 

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Družinska kateheza

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash) Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash)

So cepiva res od hudega duha?

Na novomeško škofijo se je obrnilo več zaskrbljenih vernikov. Slišali so namreč, da naj bi bilo cepljenje povezano z delovanjem hudobnega duha. Škof Andrej Saje je v odgovoru zapisal, da ...