Matjaž Merljak
Matej Kržišnik
Andrej Šinko
Zakonca Berčan sta spregovorila o preizkušnjah, ki so ju doletele in kako sta jih premostila. (foto: Marjana Debevec)
Zakonca Berčan sta spregovorila o preizkušnjah, ki so ju doletele in kako sta jih premostila. | (foto: Marjana Debevec)

Zakonca Berčan: »Odločila sva se, da čim več stvari počneva skupaj.«

10.10.2021, 18:01 Mirjam Judež

Poročena sta 19 let, podarjeni so jima bili štirje otroci. Matej prihaja iz tradicionalne krščanske družine, Petra pa je odraščala v enostarševski družini brez očeta. Kako sta se učila komunikacije in kaj sta postavila na vrh njune lestvice vrednot, ste slišali v Družinski katehezi. Z nami je bil tudi duhovnik Rafko Klemenčič. Pogovor je vodila Marjana Debevec.

Kako ju je zaznamovala družina?

Matej pove, da je odraščal v tradicionalni krščanski družini: »Ob nedeljah smo hodili k maši, z bratom sva redno ministrirala, s tem sem vztrajal do poroke. Meni je bila vera, še danes mi je, samoumevna. Nikoli se nisem spraševal o obstoju Boga, nisem imel vzponov in padcev. V naši družini je bilo delo zelo velika vrednota. Očeta sem videl veliko delati in zaradi dela je bilo okrog njega veliko veselih ljudi.« V njegovi matični družini se je vedno moralo graditi, delati. Ta vzorec je prinesel tudi v zakon. »Ko sva se midva poročila, sem šel po službi takoj delat v klet. S Petro se nisva pogovarjala, kako bi živela. Tega nisem zaznal pri svojih starših. Mami je motivirala, priganjala, oči je pa delal. Pri nama je bilo približno isto. Za delo so me vsi pohvalili in meni je bila ta potrditev dovolj. Delo je bila večja vrednota kot ljubezen, kar sem dojel šele pozneje.«

Petra pa je odraščala v enostarševski družini ob mami in sedem let starejšem bratu. Očeta ne pozna. Kljub temu je bila deležne krščanske vzgoje: »Mama je veliko molila in naju vzgajala v duhu krščanstva. Ker je veliko delala, sva bila z bratom veliko sama, on me je naučil vseh osnovnih molitvic, spodbujal me je, da sva hodila k maši in lahko rečem, da mi ni nič manjkalo. Druga stvar, ki me je zaznamovala, je, da imam težave z nogo. Desna noga mi je zastajala v rasti, veliko časa sem preživela na ortopedski kliniki. Za vsako stvar sem se morala bolj potrudit, na nek način sem bila drugačna, bolj resna, nisem imela preveč dobre samopodobe.« Petrino odraščanje je močno zaznamovala tudi bratova nesreča pri njenih 11-ih letih. »Med poletnimi počitnicami se je moj brat s kolesom smrtno ponesrečil. Čez noč sva ostali sami z mami, to je bilo res težko obdobje.« Kljub vsemu verjame, da ima zdaj v nebesih priprošnjika, na katerega se obrača in je ogromno izmolil zanjo: »Mislim, da je izmolil tudi mojega moža, s katerim sta skupaj ministrirala.«

Zakonca z voditeljico Marjano Debevec
Zakonca z voditeljico Marjano Debevec © Andrej Jerman

Kako sta se spoznala?

Spoznala sta se v župniji Žale, kjer je Matej ministriral, Petra pa je hodila k pevskemu zboru. Srečala sta se na mladinski skupini. Med njima se je začelo »kuhati« v 3. letniku srednje šole. Takole se spominja Petra: »Nisva se kar takoj zagledala. Prelomno je bilo, ko smo šli z župnikom za novo leto v Lučine, kjer smo praznovali in plesali. Punce smo bile zelo zadržane in nerodne, zato je Matej organiziral, da smo se skupaj vpisali v plesno šolo Urška. Povabil me je, če bi z njim plesala. Bila sem zelo zadržana, imam težave z nogo, kar je ena od mojih zaznamovanosti, a z veseljem sem se odzvala na njegovo povabilo. Na plesnih vajah sva se počasi zbliževala. Vedno sem bila jaz tista štorasta, ki ga je med plesom pohodila, zato sem dala za pijačo. Tisti večer je pa on mene pohojal in mi zaupal, da ima matematiko grajo. Ponudila sem mu pomoč pri matematiki in inštrukcije matematike so naju združile. Matematiko je pisal 5. V meni je bila res neskončna želja, da bi spoznala nekoga, ki bi me sprejel tako, kot sem, si z njim ustvarila družino in polna hrepenenja sem to izročala Gospodu in upala na čudež, da bom nekomu enkrat všeč. Ko je prišel Matej v moje življenja, sem bila res presenečena, neskončno hvaležna in polna upanja, da bova skupaj začela nekaj dobrega.«

Razpoke v odnosu

Petra se spominja, da so se prve razpoke začele kazati že, ko sta hodila skupaj, saj je popoldne veliko delal in si je težko vzel čas za njiju: »Večkrat sem rekla, kako si ti predstavljaš, da bova živela? On je vedno rekel, da bo po poroki drugače, ker bosta skupaj več časa, s tem upanjem sem živela in malo potrpela, a po poroki ni bilo drugače. Začela sva skupaj živeti, ampak nisva bila na isti valovni dolžini. Jaz bi želela graditi najin odnos, pričakovala, da me bo povabil na izlet, randi, potovanje, dokler ne bo otrok, pa ni bilo nič od tega. Nisva se znala pogovarjati. To je bila prva gora, v katero sva se zaletela.«

Da bi se žena z nečim zamotila, ji je kupil celo psa. Matej: »Zraven hiše je gozd. Srne skačejo, kakšna lisica, žena je rekla, da jo je strah. Sem rekel, saj imaš psa, pojdita sama. Nekako nisem razumel, kaj bi rada od mene. Pred poroko sem vedel, kako odgovarjati na njena  vprašanja, ko sva se poročila, morda nekaj nalašč pride med nas, da se ne razumemo, da potem skupaj prehodimo neko pot. Pred poroko sva imela isti skupni cilj, da se poročiva, po poroki sva imela pa vsak svoj cilj. Hotel sem si zgraditi hišo, imeti ženo, dober avto, čoln, materialne stvari.«

Petra: »Odtujenost se prikrade, ne veš kdaj in kako, še manj zakaj. To se je najbolj kazalo zvečer, ko sva legla v posteljo. Jaz sem začela drezati v Mateja z vprašanji, on pa se je pogrezal in obrnila sva se vsak na svojo stran.« Kmalu se jima je rodil prvi otrok, Lucija, ki je zaradi alergije veliko jokala in Petra se je odločila, da se bo več ukvarjala z otroki, s hišo in pospravljanjem. »Oba sva verna, vedela sva, kam stremiva, a hkrati kot bi se zaletavala v zid, kot da bi govorila čisto drug jezik.«

Matej v njunem zakonu ni videl težav, zdelo se mu je, da imata krasen odnos, Petra pa je hrepenela, da ko bo prišel iz službe, da jo bo vsaj malo razbremenil in prevzel otroke. »A takoj, ko je stopil čez vrata, sem eksplodirala, prav agresija je prišla ven, čeprav si tega nisem želela. Matej se je samo na petah obrnil in šel v delavnico, da bi imel mir. Nisem si znala pomagat. Mislila sem, da bo on kar vedel, kaj si jaz želim. Jaz pa nisem znala povedati, česa si želim. Šele kasneje sem spoznala, da ne smem čakati. Pričakovala sem, da mi bo posvetil malo pozornosti, da bo opazil moje delo doma, me zato nagradil s stvarmi, ki si jih jaz želim. Trčila sva: on je odhajal v garažo, na športne aktivnosti, s sodelavci na pijačo, domov je hodil drugačen.«

Šopek Berčanovih s Police
Šopek Berčanovih s Police © Arhiv družine Berčan

Prelomnica v zakonu

Petra se spominja, da je možu zelo pogosto »težila«, potem pa je na eni točki videla, da to nima nobenega smisla: »Velikokrat sem se odkradla iz spalnice v dnevno sobo, v kotu sem sedla pod križ in Jezusu »na veliko jamrala«, kakšnega moža mi je dal. Izročala sem Mu vse to, Ga prosila, naj nekaj naredi.« Ker je težave izročala Gospodu, je posledično manj sitnarila možu, res pa je molila: »Ko človek moli in izroča, misli, da bo jutri bolje, pa ni bilo. Malo sem bila nestrpna, toda molitve so bile uslišane.« Matej pravi, da sta redno molila že odkar sta se spoznala in če ne drugega, se vsaj pokrižala na čelo.

Matej: »Čeprav sva se odtujevala, je žena vedela, da grem rad na morje, da mi veliko pomeni dotik, da rad gledam čolne, imam rad luksuz.« Od staršev je dobil v dar bon za Ankaran, za seminar Družine in življenja, ki ga vodita Vilma in Dani Siter. Ni bil navdušen: »Ko sta starša povedala, da sta to kolega, s katerima so skupaj hodili k verouku v stolnici, sem si mislil, to so eni taki loleki kot vidva, njiju pa res ne bom poslušal. Njima tega nisem omenil, ženi sem pa rekel, da ne bom šel.« Žena pa je pristopila bolj mehko, češ, da bova v Ankaranu gledala čolne, da bova tam sama, otroci v varstvu. »Takrat nisem več vedel, da greva na duhovne vaje, ampak na dopust. Kaj se je tam zgodilo? Ko sva prišla, sem gledal čolne, Vilme in Danija nisem poslušal, zabaval sem se in razmišljal, kako bo zvečer luštno. Naslednji dan nisem imel več pričakovanj in postalo mi je dolgčas. Na seminarju so rekli, naj vzamemo list papirja in nanj napišemo vrednote. Na listu sem imel napisano da sem delal, imel kosilo, šel spat. Glede na napisano se mi je zdelo, da sem dober mož. Kaj bi rad še več v življenju? Ko so pa rekli, da to, kar imamo na listu napisano, toliko ur temu namenimo, tako tudi živimo vrednote, me je tako zadelo, da sem tisti listek zmečkal. Rekel, da to ni res, da so moje vrednote: družina, vera, starši, otroci, žena, molitev … Ampak tega ni bilo na listku … Takrat sem se šele dobro zavedal tega,  da sem res to dal na stran. Takrat sem hotel spremeniti svoj način življenja, že čez noč, če bi se dalo.«

Vsak dan samo pet minut za Gospoda

Petra pravi, da so se drugi pari med predavanji pogovarjali o temi, onadva sta se pa pogovarjala o čolnih in avtih: »O, moj Bog, sem si mislila, a res nisi nič slišal?« Rekla sem si, da bom jaz naredila nekaj zase, delala na sebi. Tam sem prvič slišala, kaj je vloga žene, kaj pomeni biti pomočnica, podrejena. Meni je bilo to vse novo in začela sem razmišljati, kaj bi lahko spremenila pri sebi. Ko sva prišla spet na en pogovor, se je pa iz njega vsulo in začel je govorit vse za naprej in za nazaj …  Na seminarju so dali prvič navodila in sicer, da si res vsak dan vzameš 5 minut z Gospodom. Jaz nisem imela težav z molitvijo, da bi pa brala dnevno Božjo besedo v Svetem pismu, tega nisem počela. Sveto pismo mi je bilo velikokrat tuje. Vilma Siter (DiŽ) je lepo povedala, da je treba zmolit k Sv. Duhu. Ne si mislit, da je treba nevemkaj, samo: »Pridi, Sv. Duh!« Na začetku sem imela težave, kdaj si vzeti čas za Boga. Nisem jutranji človek, zvečer si pa utrujen in sem zaspala. Dobila sem »razsvetljenje«, da berem Sveto pismo kar z otroki dopoldne. Ni si treba vzeti veliko časa za Gospoda. Vsaj misel Nanj, da se pokrižaš zjutraj, Mu izročiš, kar te čaka, morda samo en stavek prebereš iz Svetega pisma in te tisto spremlja.«

Mateju je bil Bog od nekdaj samoumeven, Sveto pismo pa je dobro poznal, saj ga je že kot najstnik veliko prebiral v stripih. Vseeno se mu zdi težko brati Sveto pismo vsak dan. Je pa zaupal še svoje mladostne težave: »V srednji šoli sem imel probleme s pornografijo in samozadovoljevanjem. Imel sem postne in adventne dneve, da bi se tega znebil, pa se nisem mogel, dokler nisem tega zaupal Petri in mi je stala ob strani. To sva lahko premostila le skupaj. Po seminarju sem tudi jaz začel brati Sveto pismo, vzel sem zvezek in začel pisati dnevnik, kaj me je nagovorilo. Preko Svetega pisma sem lahko naredil vsak dan en korak. En dan sem se po prebranem odločil, da popoldne ne bom več delal. S tem sem dobil takoj 4 ure na dan časa, ki sem ga lahko razporedil na vrednote, ki so mi pomembne: otroci, žena, sprehodi, pogovori. Z ženo sva začela zvečer skupaj brati knjige. Včasih sva prebrala 2 strani, včasih 3, včasih 20. Preko knjige sem dobil jezik, da sem lahko začel komunicirati z ženo in ona z mano. Vedno lažje mi je bilo. Težko je povedati, če imaš v nahrbtniku na rami nek greh, ki te teži. Ko sem jaz povedal svoj greh o pornografiji, bo lahko nekdo doma rekel: »Z mano se nekaj podobnega dogaja.« Tako sva midva reševala drug drugega. Druga pomembna stvar je bila zakonska skupina.«

Ko si »potunkan« za voditelja zakonske skupine 

Petra pove, da sta želela imeti zakonsko skupino na Polici in na seminarju sta slišala, da nam lahko pomagajo ustanoviti skupino v svojem kraju. Čez pol leta sta dobila klic, če bosta imela skupino na Polici, le prej ju morajo poslati nekam za voditeljski par: »Čisto sva bila šokirana, a sva sprejela. V Žužemberk sva šla mlada, naivna. Na ta srečanja sva se strašno pripravljala, da bova parom nekaj dala, da bi se imeli fajn, da naredijo nekaj v svojem zakonu. Ko se na nekaj pripraviš, ko imaš neko temo, sva se že pri prvem vprašanju ustavila za tri, štiri ure. Tako sva se premikala in se začela počasi zbliževati, ubesediti stvari … To naju je zbližalo.«

Duhovnik Rafko Klemenčič: »Trije poudarki, ki so bili sedaj izrečeni, so pomembni za odnos. Prvič: ko je neka težava, je to pomembno podeliti. Ko se človek odpre v odnosu, lahko nekaj spremeni, sprejme neko odločitev. Drugo so zakonske skupine in tretje odnos z Bogom. Kot je rekel Matej, nekaj že pride vmes, da te potem spravi na pot. V odnosu vidimo »element velike noči«. Če ne bi bilo ovir, verjetno ne bi stopili na pot, šli naprej. Žena je šla pod križ in samo »jamrala«. Molitev ni zato, da me bo Bog slišal, ampak da bom jaz slišal Njega. Želi nam marsikaj povedati, pa nam ne more, ker smo mi preveč polni. Molitev te na nek način izprazni, da postaneš pretočen in predvsem, da nisi sam. To se mi zdi v teh časih še skoraj najbolj pomembno. Življenje nas danes osami, nas moške osami občutek krivde. Ko začneš molit, veš, nisi sam. To je tisto, kar mnoge reši. V zakonskih skupinah slišimo, da je tam še nekdo, ki ima podobne težave. Če si upa povedati naglas o svojih težavah, bo še kdo drug našel pogum. Konkretno dati Bogu prostor v življenju.«

Vsi trije sogovorniki. Duhovnik Rafko Klemenčič tokrat ni prišel pogosto do besede. :)
Vsi trije sogovorniki. Duhovnik Rafko Klemenčič tokrat ni prišel pogosto do besede. :) © Marjana Debevec

Vodenje zakonske skupine in vidik darovanja za druge: šele, ko se daruješ za druge, lahko rasteš

Petra prizna, da v pripravah na vodenje zakonske skupine v tej želji, da bi drugim kaj dala, onadva prejmeta veliko več. »Če se nekomu daš na razpolago, se vržeš v nekaj in plavaš, se odprejo velike stvari. Na tej poti se zavedaš, da nisi sam, da je Bog s tabo, da je On tisti, ki te pošilja.« Matej pravi, da je dober motiv za moškega egoistični vidik. »Zavedam se, da če se bom pripravljal na oddajo ali srečanje, bom naredil spet en korak naprej v najinem odnosu.«

Ko te z Ognjišča povabijo v oddajo, najprej rečeš: »Ne, zakaj jaz, kaj bova midva povedala?« Po drugi strani pa rečeva: »Gospod, veliko si že naredil v najinem življenju, to moram deliti z drugimi, ne smem biti tiho, moram biti Tvoj glasnik.« Če se podaš na pot z Gospodom, se res odpirajo nora obzorja.

Duhovnik Rafko spregovori o vključenosti v Cerkev: »Vsi delamo najprej zase, kaj bom dobil, a Cerkev smo skupnost. A Jezus pravi: kdor ima, se mu bo dalo. Če imaš čas za te stvari, ki niso nujne, se ti bo navrglo pa nekje drugje: zvrhano, potlačeno, potreseno mero vam bodo nasuli v naročje, če ne boste skopuhi, če boste dajali, če ne boste preveč računali. Tudi ta vidik je zelo dragocen, velikodušnost, ne skopuškost. Ko pride stiska v zakonu, ko nam ne gre, začnemo stiskati, namesto da bi spustili, razširili roke, da bi steklo. Če smo v mreži, če nismo sami, hudič nagaja, a nima take moči. Če sva pa midva zaprta vase, sama, ima hudič moč.«

Zakonca naj imata hobi, v katerem sta skupaj

Matej prizna, da si je prej veliko časa vzel zase, za kolo, košarko, prijatelje. Ni ga skrbelo za družino. Tudi, če so bili otroci doma, je šel od doma. Po tej refleksiji pa je začel v hrib hodit z ženo: »Ona hodi počasi v hribe. Začel sem hodit z njo, z njo gledat naravo. Marsikdo reče, boš izgubil kondicijo. Kakšno kondicijo jaz rabim za duhovni svet, za večno življenje? Ne rabim kondicije mišic. Odločila sva se, da vse počneva skupaj oz. čim več, da nama ne zmanjka časa za naju. Naredila sva čebelnjak. Čebele te pokličejo, če hočeš ali ne. Moraš iti. Odpade kolo, odpade košarka. In preko dela se človek spoznava, da je pripravljen na hude trenutke v življenju.«

Petra pove, da se pri čebelah zelo veliko zmenita, kaj se jima med tednom dogaja. Takole razmišlja o »solo času«: »Čas zase si človek vzame, to nam je prirojeno egoistično. Vzame si ga tudi za službo, za otroke … Vse pride prej na vrsto in nama se je res dogajalo, da sva najhitreje in najlažje »prestavila« ali odpovedala čas za naju. Jaz pravim, če iščeš, kaj bova midva počela skupaj in si usmerjen samo v to, se uravnoteži čisto vse. Zakoncem priporočava, da poskusita najti eno stvar, ki bi jo lahko počela skupaj, poleg tega, da si vzameta čas za zmenek, sprehod, za kulturne prireditve, kak šport. Bodita iznajdljiva. Naš župnik pravi: ljubezen je iznajdljiva, če ne, ni ljubezen.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Družinska kateheza

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto) Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto)

Novi škof Saje na obiskih

Novomeški škof Andrej Saje po škofovskem posvečenju, ki je bilo dober mesec nazaj, obiskuje lokalne oblasti, ustanove in druge organizacije. Tako se je te dni mudil pri novomeškemu županu, na ...