Damijana Medved
Matej Kržišnik
Tanja Dominko
Novinarka Tanja Dominko in minister Janez Poklukar (foto: Izidor Šček)
Novinarka Tanja Dominko in minister Janez Poklukar | (foto: Izidor Šček)

Slovenci kot strgana nogavica

23.11.2021, 13:45 Tanja Dominko

Običajno jesensko jutro običajnega tedna brskam po predalu in iščem hlačne nogavice. Pojav, ki je mnogim ženskam blizu. Le da moj predal ne vsebuje le brezhibnih nogavic, pač pa tudi take z luknjico. Ker jih hranim iz neznanega razloga. Danes zjutraj sem sama pri sebi ugotavljala, kako ti lahko ena majhna luknjica pokvari nogavico. In sem potegnila vzporednico. Kako ti lahko ena luknjica v sistemu, majhen delež ljudi v neki skupnosti povzroči, da se situacija odvija drugače, kot bi si želelo vodstvo, kot bi si želelo zdravstvo, kot bi si želelo učiteljstvo ali pa družina.

Vsak med nami se je v teh časih soočil z ljudmi, ki drugače mislijo. Pravzaprav je to normalno, saj razlike v prepričanju zaznavamo na številnih področjih. A prišli smo do točke, ko nas te razlike delijo mnogo bolj, kot bi si želeli, kot bi bilo dobro in kot bi si kot narod zaslužili. In se jezimo in se prepiramo in drug drugega prepričujemo, hkrati pa kot družba nazadujemo. Covid še zdaleč ni le zdravstveni problem, je družbeni problem, smo slišali že večkrat, vse bolj se kaže, da to drži. In čeprav mnogi s prsti kažejo na medije, moramo tudi mediji priznati, da je naš vpliv omejen. Po eni strani ga omejujejo luknjice v nogavici, torej posamezniki z imeni in priimki, ki jim ljudje sledijo bolj, kot so apostoli Jezusu, po drugi strani pa mediji trčimo ob vpliv, ki ga imajo danes družbena omrežja. Četudi smo mi vsi del družbe, del tega omrežja, tudi mi posredujemo vsebine na teh omrežjih, so druga omrežja močnejša. Stric iz ozadja je dandanes Facebook, je YouTube, je Google, ki smo mu še do pred kratkim prijazno rekli, da vse ve. Ne zavedamo pa se, oziroma vsaj večinoma se ne, da vse ve tudi o nas. Zjutraj sem na multimedijskem portalu RTV Slovenija z zanimanjem prebrala prepis radijskega intervjuja z raziskovalko Umo Đurić, ki takole pravi: »Zelo pomembno je, da se uporabnice in uporabniki zavedajo, da so na platformah oni sami izdelki. O tem se zdaj že veliko govori, ampak ljudje še vedno ne razumejo. Če uporabljate Facebook, Youtube, vse te platforme, niste potrošniki, saj nič ne plačujete: ste izdelki. Tako preprosto je to.«

In Đurićeva pojasni, kako vse te vsebine, ki prihajajo k nam, ko brskamo po internetu, postajajo vse bolj radikalne, zavite sicer v lep jezik, da jih sprva niti ne prepoznamo kot škodljive, toda točno take so, vodijo v radikalizacijo in spodbujajo ekstremistične poglede in vedenja. In kaj je posledica? Takole pravi Đurićeva: »Pred desetimi leti so bili na primer anticepilci marginalna, nepomembna skupina ljudi, ki so včasih delili svoja stališča ali pa so kričali na ulici in podobno. Zdaj pa se zdi, da jih je na tisoče, milijone, milijarde. Ta občutek, da jih je toliko, po mojem izhaja iz tega, da so združeni v internetnem prostoru, v katerem se lahko ves čas pogovarjajo, pišejo, delijo svoje izkušnje, lahko krepijo prepričanja drug drugega in to se dogaja tudi z anticepilci in drugimi teorijami zarot v zvezi s koronavirusom.« Zapisi se na družbenih omrežjih kar valijo, nagovarjajo vse močneje in tako so protesti logična posledica. Ljudje namreč izgubijo občutek, kdo je pravzaprav voden, kdo je zaveden.

In čeprav mnogi s prsti kažejo na medije, moramo tudi mediji priznati, da je naš vpliv omejen. Po eni strani ga omejujejo luknjice v nogavici, torej posamezniki z imeni in priimki, ki jim ljudje sledijo bolj, kot so apostoli Jezusu, po drugi strani pa mediji trčimo ob vpliv, ki ga imajo danes družbena omrežja. Četudi smo mi vsi del družbe, del tega omrežja, tudi mi posredujemo vsebine na teh omrežjih, so druga omrežja močnejša. Stric iz ozadja je dandanes Facebook, je YouTube, je Google, ki smo mu še do pred kratkim prijazno rekli, da vse ve. Ne zavedamo pa se, oziroma vsaj večinoma se ne, da vse ve tudi o nas.

Če bi vsak pri sebi naredil odklop od družbenih omrežij za dva meseca, bi verjetno zaznal spremembo, bolj umirjeno bi živel, ampak tega dandanes ni nihče pripravljen narediti. To igro navidezne povezanosti potrebujejo bolj kot kruh in zato jim niti turistični boni, niti dodatki pri plači niti druge ugodnosti ne pridejo do živega. Ti ljudje ne preusmerijo pogleda v dobro, ampak ostanejo vojaki, borci za svoj prav. Če bi se taisti borci ozrli naokoli po drugih državah, bi hitro ugotovili, da so denimo Švedi, tako zelo čislani, ker jim sprva ni bilo treba nositi mask, zdaj precepljeni že 67,5 odstotno. Da so na Danskem precepili že 76 odstotkov celotnega prebivalstva, v Italiji 74 odstotkov, bolje od Slovenije so precepljene celo ZDA, na katere tako radi gledamo zviška, saj imajo toliko drugih težav. Mi pa capljamo zadaj z 58 odstotno precepljenostjo ... in se tolčemo po prsih, da smo najpametnejši, čeprav slovimo kot država z najhujšimi številkami novih primerov v Evropi. Če bi realno pogledali statistiko na covid sledilniku, ki nam lepo pokaže, da je pri starejših od 70 let okužb zelo malo, medtem ko starostna skupina od 35 do 44 let vsak dan znova prednjači po številu primerov, bi ugotovili, da cepivo pomaga. In nenazadnje, če bi realno pogledali statistiko novih primerov v šolah, bi ugotovili, da tudi samotestiranje pomaga. Zamejimo in ustavimo širjenje, to je v tem trenutku še kako pomembno.

Danes je državni praznik, dan Rudolfa Maistra. Praznujemo ga v spomin na 23. november 1918, ko je general Maister s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo ter prevzel vojaško oblast v Mariboru. S tem je odločilno vplival na to, da sta Maribor in Spodnja Štajerska ostala v slovenski posesti tudi v nadaljnjem poteku določanja meja in vse do današnjih dni, 23. november 1918 pa se je zapisal v slovensko državotvorno zgodovino. Vam je mar? Vam je pogled v zgodovino pomemben? Vas navdaja z upanjem, s ponosom, s sočutjem do borcev in do naših prednikov? Potem ste še na pravi poti, potem nam ni treba skrbeti, da so tudi vas zavedli sovražniki, ki prežijo na vas na spletu. Ker njih Maister ne zanima.

Te dni se Radio Ognjišče približuje svoji 27-letnici delovanja, zato naj zaključim še z nekaj besedami zahvale. Hvala, ker nas poslušate, hvala, ker nam zaupate, hvala, ker nas učite, in hvala, ker ste in boste tudi jutri naši zvesti poslušalke in poslušalci, ki skupaj z nami gledate v jutrišnji dan ponosno, samozavestno, odgovorno in z mislijo tudi na vse šibkejše ljudi okoli nas.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.