»Naši odnosi morajo postati evangeljski«

Cerkev na Slovenskem | 13.10.2021, 12:37 Alen Salihović Rok Mihevc

30. maja je celjska škofija dobila novega škofa. Na to mesto je bil posvečen Korošec, publicist in profesor dr. Maksimiljan Matjaž, ki ga je Alen Salihović obiskal na njegovem novem domovanju. Pogovor si lahko poslušate v avdio arhivu oddaje Naš gost ali si preberete njegove misli v članku.

Črna na Koroškem je kraj, kjer ste se rodili, pa vendar ne kraj, kje ste odraščali. Mežica je tisti kraj kamor sta se z Remšnika, pobočja nad Dravsko dolino, po poroki preselila vaša starša. Osnovno šolo ste obiskovali v Mežici, v Slovenj Gradcu pa srednjo ekonomsko šolo, kjer ste leta 1982 maturirali. Spomini na otroštvo, kakšen je bil gospod Maksimilijan Matjaž – je ministriral, pomagal doma, bil priden učenec?

Ko mi naštevate te koroške pokrajine, se mi omehča srce. Koroška me je zaznamovala, čeprav smo na nek način tudi mi priseljenci. Ponosen sem, saj se je mama rodila v Dravogradu. Zaznamovala me je pokrajina, te ozke doline in strme gore, posebej občutljivi ljudje, malo mehki in zaprti, pa vendarle prisrčni in skromni. Bili smo zelo povezani s cerkvijo, ker smo stanovali blizu, imeli smo dobrega župnika in tudi župnišče je postal naš drugi dom. Skupaj smo planinarili, Peca je bila naša hišna gora, tja smo skočili tudi kakšen popoldan. Ministranti smo si tam gor na kapeli uredili eno bivališče in si lahko predstavljate, kaj so za mladostnike pomenile take mladinske avanture.

Prisluhnite celotnemu pogovoru s škofom Maksimilijanom Matjažem

 

Kako pomembna je vzgoja v družini tudi zato, da oblikuje otroka v človeka?

To je gotovo velik dar, če lahko skozi otroštvo živiš brez velikih pretresov. Da doživljaš eno normalnost medčloveških odnosov med očetom in materjo, med otroci. To je eno najpomembnejših dot, ki jo v življenju dobimo. To ni samo po sebi umevno, je drugače. Mogoče bi se morali tudi načrtno soočiti, da imajo ljudje pretresljive izkušnje in to gotovo zaznamuje. Če s tem računamo, potem znamo to tudi vrednotiti, da lahko pridemo preko teh danosti do naravnega življenja.

Kakšen človek je Korošec, kako bi ga opisali – delaven, predan, zadržan?

To so malo idealni opisi koroškega človeka, jaz sem bolj doživljal tistega delavskega, ko so se morali v dolini boriti ljudje za vsakdanji živež, preživetje. Industrija in rudarstvo je takrat že začelo malo šepati. Koroška je zaznamovana s to oddaljenostjo od centra, s prometnimi povezavami. Vsi smo hrepeneli po Ljubljani, svetu, študiju. Veliko veselja je bilo, ko je moja sestra začela študirati in sem se malce pritihotapil v njen študenstki dom in v mesto. Tudi to nas je zaznamovalo, da smo želeli v svet, hoteli smo se prebiti. Niso najboj idealni pogoji kot so drugje, a tudi to da druge darove in tudi talenti se lahko razvijejo na ta način.

V mladosti ste se veliko selili. Človek nima mesta na tem svetu. Potovati v tem svetu, ki se zdi, da postaja vse bolj sekularen, sebičen. Je težko? Kakšen je vaš napotek vsem, ki potujemo, dvomimo, včasih napačno sklepamo, in celo obupujemo?

Sem hvaležen za vse te izkušnje, ki sem jih dobil, posebej v kakšnih katoliških organizacijah. Selitve so bile povezane tudi s študijem in iskanji raznih krajev in središč. Kasneje sem kot duhovnik potoval kot profesor ... A vedno bolj zori zanimanje in veselje do kraja, do izvira, tam kjer si. Počasi zraste zdrav odnos, da se zavedaš bogastva in odnosa doma. Da ceniš domovino toliko bolj takrat, ko se soočiš s tujino, tujimi kraji. In obratno. Tudi tuje kraje boš spoštoval, ko boš imel lep odnos do domačega, do tistega izvornega.

Še hrepenimo po izviru?

Človek gotovo hrepeni. To se mi zdi naša naloga, pomagati razločevati to hrepenenje. Velikokrat ne vemo zakaj smo nesrečni, veseli, velikokrat se zgodi, da mlad človek hrepeni in se ustavi pri prvi stvari, ki jo zagleda in misli, da je to tisto, kar ga izpolni. To vprašanje razločevanja, kar v resnici sem, je velika naloga Cerkve in duhovnikov. Papež je pogosto odpiral to temo duhovnega spremljanja in zdi se mi, da še premalo govorimo o tem, da danes bolj kot voditeljev potrebuje človek spremljevalcev, ki mu pokažejo tisto, kar je v njem. Mladi ljudje in drugi danes ne potrebujejo nekih izdelanih odgovorov, ampak najprej poslušanje in potem pomoč za razlikovanje, kar pravzaprav te stvari, ki se že dogajajo, pomenijo.

Ali ni sporočilo ljubezni, upanja in veselja preprosto? Kako po vaše brati Sveto pismo, kako ga razumeti kot »poročilo« za današnji čas?

Kompleksno in pogumno vprašanje. Globalno in temeljno sporočilo Svetega pisma je sporočilo življenja in ljubezni. Deluje mogoče kot težka, zaprta in dolgočasna knjiga, imamo pa različne pristope in vidike, kako vstopiti. Morda si zastavim eno globalno in temeljno vprašanje, manj kaj to pomeni, kar berem, četudi je to zanimivo in nujno, morda pa se lahko bolj ukvarjam s tistim, ki mi govori. Kdo mi govori, če prepoznam tistega, ki je zadaj, potem ni tako važno, kaj govori. Ampak nekdo je v odnosu z menoj. Velikokrat sem doživel, da je bila to dobra vstopna točka, ko se človek počuti dobro in lepo.

Po opravljenem služenju vojaškega roka ste bili leta 1983 sprejeti v Bogoslovno semenišče v Ljubljani ter začeli študij na Teološki fakulteti, kjer ste leta 1988 diplomirali. Leto kasneje ste prejeli mašniško posvečenje v mariborski stolnici. Ob tem mi dovolite najprej vprašanje povezanosti vas z bl. Škofom Antonom Martinom Slomškom. Kako živo je sporočilo bl. Slomška – biti zaveden državljan, kristjan danes, smo preveč »mlahi« kristjani?

Pri nas je bila že od malega navzoča bližina in pobožnost k Slomšku. Živo se me je v mladostnih letih dotaknil odnos med njim, materjo in duhovnikom. Doživljal sem ga kot ranljivega in osebnega. Ko je bila dolgo bolna moja mama, takrat smo razvili poseben odnos s Slomškov, se mi je zdelo, da smo preko njega lahko bolj razumeli stvari. Zdi se mi privilegij, da sem na ta način prišel do njega. V bogoslovnem času je bil drug vidik v ospredju, ta narodnost. Ker me zelo zanima zgodovina, mi je bil tudi Slomšek tu zelo blizu. Dojemati smo ga začeli tudi kot tistega res pogumnega in zelo delovnega človeka, praktičnega duhovnika, gorečega pastirja.

Kdaj ste zaslišali duhovniški klic, kdaj je preskočilo med Vami in Gospodom?

Preskočilo je v trenutku, iz 6. na 7. avgust leta 1986, tudi kraj in prostor točno poznam. Stvar je bila spontana in lepa, zelo me je pritegnilo to, da je bila sestra vključena v študentske skupine v Ljubljani in smo začeli odkrivati Taize in mladino, ki ima interes do Boga. Korošcu se je tako odprl čisto nov horizont in s tem nabojem sem prišel iz novoletnega romanja nazaj in mojim sošolcem, ki se jim ni sanjalo, da kaj obstaja nad oblaki Koroške, začel razlagati stvari. Takrat sem moral iskati čisto nov jezik, kako lahko o verskih stvareh govoriš posvetno. To mi je bil ves čas izziv...

Ste rad duhovnik v Gospodovem vinogradu?

Od tistega trenutka, tistega avgustovskega dneva, nikoli nisem podvomil, da nisem na pravem mestu.

Formacija duhovnikov – kaj po vaše je pomembno prti tem, kaj ste morebiti pogrešali med vašim izobraževanjem in tudi, kaj mora biti v ospredju formacije danes?

Potrebna je celostna formacija, človeška, teološka in duhovna formacija. Danes je zelo naporna človeška formacija, ker so generacije danes precej drugačne kot smo bili mi. Prav zaradi teh situacij v katerih so zrasli in je človeška formacija zelo pomembna. Šele nato se lahko začuti nek stik, klic in v to pride ta odnos. Boga ne morem odkrivati drugače kot samo preko svojega telesa in življenja, nato preko občestva in nazadnje direktni stiki z Božjim in sakralnim. Božji klic je klic izven sebe v občestvo. Se mi zdi, da so danes krize, ki jih imamo v Cerkvi in družbi, posledica zoožanja in fokusa, katerih posledica je potem velik radikalni individualizem in tudi individualni način reševanja, osebne in situacij drugega.

Je Cerkev predolgo določene krize in težave potiskala v zid?

Absolutno. Vsaka ura je preveč in če greš gledati koledarsko, kdaj so dokumenti postajali tako jasni, se zgroziš. A po drugi strani moramo biti realni, da gre za zgodovinski razvoj. Stvari so v celotni družbi počasi dozorevale. Premalo smo se zavedali, da se lahko zgodi ta precep med starim človekom in novim, ki smo ga vsi prejeli pri svetem krstu.

Od 1989 do 1991 ste bili kaplan v Župniji Zreče. Leta 1991 ste bili poslani na študij Svetega pisma na Papeški biblični inštitut v Rim, kjer ste leta 1995 dosegli licenciat bibličnih ved ter nadaljevali z doktorskim študijem na Papeški univerzi Gregoriana. Junija 1998 ste zagovarjali doktorsko tezo z naslovom Pomen motiva strahu v kristologiji Markovega evangelija. Založba Družina je ob vaši posvetitvi za škofa izdala Vaš biblični slovarček z naslovom »Iz besede«. Sveto pismo je vaše orožje, če se izrazim po vojaško. Je smer in pot. Je veselje in žalost. Vašo knjigo, ki je izšla pri založbi Družina je uredila Ksenja Hočevar in kot ste dejali na predstavitvi v Celju ne gre za znanstveni slovarček ampak za preprosto in človeško razlago svetopisemskih pojmov: »Če te stvari povezujemo skupaj pridemo do ene skupne besede, ki najbolj opisuje vse zgodbe iz svetega pisma in to je »ljubezen«.« In slednjo pogosto postavljate v ospredje. Zakaj?

Ker je v tej ljubezni tako mojstrsko povzeto celotno življenje človeka in Boga. V janezovem evangeliju »Bog je ljubezen«, je povedano vse. Imamo veliko še izjav, dobro pa je videti pot do tega. Zato se mi je zdelo, da je vendarle dobro študij , da je premalo zaključek, ampak mora človek vstopiti na to pot in v ta proces. Tudi ta knjiga je sad enega procesa. Pred leti, ko sem bil še na začetku, se je to začelo z eno prisilo, da sem vsak teden en termin in misel razviti in predstaviti, tu se vidi, kako nekaj zori. Ključno je to, da je pomemben moj živ odnos do besed. Da si ne domišljam, da bom nekaj naumil to, kar mi je nekdo drug povedal, ampak da bom slišal tisto, kar se mene dotakne in verjamem, da je to najpomembnejša in ključna beseda za tisti dan. Če hočem ostati s to besedo, bo ta beseda obrodila sad.

Zdi se, da želimo iz Svetega pisma potegniti zgolj lepo, kot da graje, ki so nam namenjene niso primerne za razpravo. Kako torej razbrati prave poudarke, kaj ste svetovali kot profesor? Kako približate študentom Sveto pismo?

Korak je preprost. Ko se pridobi volja in želja, potem je najpomembnejša metoda branje. S prepadenostjo ugotavljam, da beremo površno in ne vemo kaj beremo, ker imamo misli drugje in niti ne verjamemo, da bomo izvedeli kaj novega. Če poslušamo Sveto pismo pri sveti maši, se nam ti zdijo znani in tisti odletijo ... najtežji pristop, ki ga že nekaj let z njim začenjam s študenti, je to, da se učimo brati Markov evangelij, da ga beremo od stavka do stavka, da podčrtujemo, da vidimo, kako je besedilo sestavljeno, da so tam kraji, osebe, glagoli. Kako velik pomen imajo toposi, krajevna imena, ki nas locirajo v določen kraj, ustvarijo prostor, kjer so bo nekaj zgodilo, prepričujejo nas v realnost. Nasvet, berimo Sveto pismo s svinčnikom. Podčrtujmo si in glejmo. Podčrtana beseda je lahko zjutraj drugačna kot bo zvečer. Ta metoda se vsakemu obrestuje, ker je metoda ene zvestobe. Beseda je medij in sproži, me odpira k Bogu.

Vaš predhodnik, škof Stanislav Lipovšek si je zelo prizadeval za ekumenizem. V luči tega, da vam tudi judovstvo ni tuje kot strokovnjaku, me zanima vaš pogled na ekumenizem, sodelovanje med verskimi skupnostmi?

V znanstvenem sodelovanju odkrivam drugačnost, kako smo si v bistvu zelo blizu in enotni. Kako lahko se drug od drugega učimo. Začel se mi je odkrivati poglobljen odnos do liturgije, do zgodovine, izročila prav z obiski v Srbiji in stiki s pravoslavnimi kolegi. Veliko so mi dali tudi protestanti, ta vera, ta moč, ta pozornost do izrečene besede. Študijsko sem se ukvarjal tudi s prevodi protestantskih mislecov. Bogati smo, če se poslušamo in smo si blizu. Nobeno izločevanje ni na mestu.

Ali je glede na pestro dogajanje v svetu, tudi na vse močnejše ideologije, ki smo jim priča in ki skoraj brez ovir in oporekanja vdirajo v našo družbo, svet pred kolapsom? Kaj naj ga reši? Zdi se, da postaja glas ideološkega močnejši od glasu moralnega ...

Ta kriza dejansko izvira iz osamljenosti in strahu. Človek je vedno bolj zavrt v ta svoj individualizem, samo v svoje potrebe, samega sebe. Postaja ozek in preplašen. V razvoju vere in krščanstva, tisto, kar je dalo dinamizem krščanstvu, prav ta podoba Boga, ki zajema vse, Boga Očeta. To se mi zdi veliko sporočilo, če prepoznavam Boga kot Očeta, potem odkrivam tudi družino bratov in sester, je občestvo zame nekaj realnega in živega. Nimam nasprotnikov, sovražnikov. Ne samo, da smo si bratje, ampak se prepoznavamo kot sinovi in hčere.

V minulem letu in pol smo bili vsi na preizkušnji. Zaradi epidemije. Lahko nam je, lahko nam tudi ni pomagalo Sveto pismo. Lahko smo ali pa nismo sprejeli tistega, kar nam je nudila sodobna tehnika pri opravljanju verskih dejavnosti. Lahko smo ali pa nismo godrnjali nad vsem, pa vendar, kako ste to leto, v katerem ste bili tudi posvečeni v škofa, videli vi? Ga je Cerkev prav izkoristila, kje so se izkazali in kje padli na tem izpitu?

Generalno o tem ne moremo reči nekaj generalnega. Bilo je pestro, mnogi so naredili proces, da so prišli do novega spoznanja. Gotovo se je pokazala velika potreba po občestvu, da je premalo samo tehnika povezovanja, da potrebujemo stike. Naredili smo velik razvoj pri uporabi tehnike za vzpostavljanje komunikacije, to moramo priznati. Po drugi strani pa smo se v kakšnih odnosih zaprli, tudi polenili smo se. Pred čimer smo prej svarili, da se otroci ne smejo izgubljati v kibernetičnem svetu, smo jih zdaj v to uvajali. Vsak odnos je tudi neke vrste napor, prinaša bogatitev s tem, ko se rodi ljubezen. Ta se ne rodi iz suhega, ampak je, ko daješ in sprejemaš. Zato je potreben stik, napor, konflikt, odpoved, to daje življenje.

Od leta 2006 ste član Duhovniškega sveta, od leta 2011 pa član Zbora svetovalcev Nadškofije Maribor. Bili ste je duhovni pomočnik v Župniji Dravograd, v Župniji Zreče in v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, od leta 2013 pa ste bili duhovni pomočnik v Župniji Št. Ilj v Slovenskih goricah. In iz tega naj izhaja moje vprašanje o potrebi po delavcih v Gospodovem vinogradu. Kako nagovoriti mlade, kako jih spodbuditi? Žetev je velika, vse večja, delavcev pa malo?

Danes jih lahko nagovorimo samo še s svojim življenjem. Lahko veliko govorimo o nauku, potrebi, ampak nenazadnje se bo mlad človek odločil za tja, kjer bo čutil, da je vera otoplila srce, da bi so želel biti tak. Odkar sem prišel v Celje kot škof, kjer se vidi, da poklicev ni, da je stanje tako kot je, da smo duhovniki v letih, se zdi, da je glede tega med nami nepotrpežljivost, užaljenost. V smislu, »Gospod, mi smo vse zapustili in šli za teboj, kje so zdaj rezultati, ljudje, ki bi to opazili...«. Opominjam brate, da delamo na sebi, naši odnosi morajo postati evangeljski, naše življenje mora goreti za Kristusa, takrat bomo opravičeno pričakovali, da se nam nekdo pridruži. Če bomo vabili samo s tem, da je veliko dela, pa to celo ostraši ... Zakaj bi moral jaz iti tja, kjer je veliko dela, to ni pameten razlog. In Gospod to vidi. Kaj če nam hoče povedati, da smo delali veliko, ampak na slepem tiru... To je tudi sodobna bolezen, za nič več nimamo časa, od jutra do večera imamo poln urnik. Se kdaj vprašamo, ali je to koristno, me to osrečuje? Lahko smo zaskrbljeni za usodo Božjega kraljestva Cerkve med nami, hitro bo veliko župnija brez duhovnika, ampak, ali bo tudi brez Boga? Bog lahko po semenu, ostanku spremeni, tudi slovensko družbo. 12 apostolov je bilo dovolj, da so prekvasili cel svet.

Ste oklevali sprejeti nalogo novega škofa?

Gotovo ni bilo lahko, to priznam, nikoli nisem bil človek prve vrste, vedno sem se dobro počutil v drugi, kjer lahko kakšno stvar premislim, delam, ne pa kot voditelj. Zato sem čutil, da je to moj poklic z besedo. Delo s študenti mi je veliko pomenilo in ta čas je raslo privajanje na ta nov poklic. Najbolj me je nagovoril odnos papeža frančiška, njegov odnos. Ko s preprostostjo in opogumljanjem Bog izbira tisto, kar mu človek polaga na oltat. To kar imaš rad, to položiš. In iz tega bo nekaj naredil. Ne bo naredil iz tistega česar nimaš in to verjamem tudi zdaj.

V škofa ste bili posvečeni 30. 5. 2021 v Gornjem Gradu. Naslednji dan ste med sveto mašo v celjski stolnici sv. Danijela prevzeli Škofijo Celje v kanonično posest. Kaj si najprej želite kot škof?

Bistveno se mi življenje ne spremeni. Besede me je pripeljala do sem, z Besedo živim in z Besedo bom tukaj oznanjal naprej. Ko smo v naših bibličnih skupinah predelovali Pavlova pisamo, so se mi izoblikovali trije koncepti, dar občestva, dar evharistije in dar sinovstva. Če bi hotel agendo nekje zapisati, bi rekel, da je to troje tisto, kar je naš duhovni program. Živeti občestva v moči ali z močjo ali skozi zakramente res to živo prevajanje Božjega v človeško in človeštvo v Božje in sad tega je rojevanje v to Božje sinovstvo, kdo smo. Ta, kdo smo, se tukaj vidi zelo potrebno, da danes o tem govorimo o identiteti svobodnega Božjega otroka, ki nam ga Bog daje.

Imeti palico pomeni voditi, tudi udariti s palico in hkrati služiti. Kako težko je to dvoje? Se med seboj ne izključuje?

Palico je zelo nerodno nositi. Raje držim knjigo pri ambonu, če imam pa roko zasedeno s palico, pa je to težje. Boljše je, da palica govori sama po sebi, ima globok pomen in kaže težo vodstvene službe. To je danes težko, ni lahko sprejemati odgovornosti in odločitve. Vidim tudi potrebo Cerkve po vodstveni službi. Je potreben oče, da reče besedo, da za njo stoji in trpi za to besedo. V tem kontekstu je smiselno govoriti o tej palici in tem poslanstvu. To ni preprosto, je pa gotovo toliko pomembno kot sta ostala dva vidika - posvečevalna in voditeljska služba.

Vsega tega, kar ste skozi pogovor opisovali, ne bi bilo brez molitve. Kako pomembna je v vašem življenju?

Pogovarjati se o resničnostih življenja in odnosov z Bogom, to je molitev. Ne smemo je razumeti kot breme dodatka, ki se zgodi v nekem trenutku in se v nekem trenutku zaključi. To, kar je vedno znova izrazito rečeno v Svetem pismu, je, neprestano molite. Vsak odnos, ki ga odpiraš, je molitev. Če je to tako, so posebni časi, ko se samo postaviš pred Boga in so časi globoke rasti in radosti, globokega občestva, ki ga tako zelo potrebujemo.