Kdo nas bo poučil tudi o minljivosti?

Komentar tedna | 29.10.2021, 14:42 s. Emanuela Žerdin

Naš izobraževalni sistem je zelo bogat, strokoven, napreden. Otroke in mlade učimo po najnovejših metodah, izobražujemo odrasle, celo upokojenci lahko študirajo na fakultetah. Na razpolago imamo tudi moderne medije, kjer se dan in noč objavi milijon in več novih poučnih stvari.

Ko pa se ob prazniku Vseh svetih ali z drugim imenom Dnevu mrtvih srečujemo z minljivostjo našega življenja, vidimo, da o tej realnosti ne govorimo veliko, niti je veliko všečkamo. Ljudje smo krhka bitja. Mislimo, da lahko upravljamo s svojim planetom, tako kot sami hočemo, raziskujemo vesolje, širimo svoja obzorja, postavljamo vse večjo mrežo satelitov, tehnika divje napreduje, a vendar – še vedno ostane nad vsem tem senca minljivosti, resnica, ki pravi, da bomo nekoč vse to zapustili in umrli. Vsaka celica našega telesa, vsak dih naših pljuč, vsaka beseda in spomin je prepojen z odhajanjem, z izginjanjem in umiranjem! Tudi naša družba, naš silni napredek, naša demokracija, kapitalizem, država in narod so del minljivosti, ki sedanjost spreminja v preteklost.

Človek bi rad zaustavil staranje, rad bi preskočil vremenske sledi in ostal močan, mlad, vitalen, koristen, aktiven, vedno in povsod! Vsak dan najdete v takšnih ali drugačnih medijih kakšen nov recept za večno mladost, za neuničljivo moč, za aktivnost do groba ali pa raje še čez ... In ko v takšno verovanje vstopi smrt in s svojo resničnostjo vzame mavrične poveze z naših oči, smo globoko razočarani, mogoče jezni ali prestrašeni, saj o tem nam nihče ni nič govoril, niso nam povedali ne v šolah ne na fakultetah, da se moramo soočiti z realnostjo, z minljivostjo vsega.

Cvetličarke so mi povedale, da so ljudje že pokupili ogromno rož in sveč, da so jih že prejšnji teden odnesli na grobove, saj zdaj imajo počitnice in so morali odpotovati nekam drugam. Lažje je preživeti praznik spomina na umrle nekje daleč, ne doma, kjer nas na umrle, ki se ne bodo nikoli več vrnili, spominja preveč praznih stolov, preveč zapuščenih poti in zatrtih spominov ...

V 20. stoletju smo hrepenenje po nebesih zamenjali z neomajno vero v znanost, strokovnost, napredek. Zdelo se je, da ni meje za človekove zamisli, da niti neskončno vesolje ne bo zaustavilo naših potovanj in novih odkritij. Ljudje so v tej novi veri vse bolj verjeli, da so vsemogočni, da zdaj pa le lahko sami prevzamejo v roke vajeti od Boga in sami peljejo voz svojega življenja tja, komor oni hočejo.

Potem pa je vsevedna znanost doživela hladen tuš, ko je svet zajela epidemija s koronavirusom covid-19. Hitreje od virusa se je povsod razširilo nezaupanje v tiste, ki se bavijo z medicino, zdravljenjem, zdravili, torej v znanost, strokovnost, napredek ... Četudi vemo, da svojega avta nikoli ne bomo na popravilo peljali h krojaču, ampak k avtomehaniku, ker je on specialist za avte, smo v obdobju pandemije malone vsi postali strokovnjaki za zdravila, cepiva, viruse, posledice, obtoževanja in ugotovitve, kdo je kriv in kdo nedolžen.

Hitro smo pozabili tudi, da izza grozljivih številk o okužbah in smrti stojijo ljudje, ki so doživeli vso krutost novega neznanega virusa. Pozabljamo, da smo bili zgroženi, ko so v začetku epidemije umirali številni stanovalci domov za ostarele in smo obsojali osebje, odgovorne, zdravstvo in tako naprej. Danes, ko pa ležijo na intenzivnih oddelkih vse mlajši ljudje, ko je vse več bolnikov doma, ker ni na razpolago praznih postelj, so številke že preveč kričeče, da bi jih pogledali z očmi srca, pa rajši bežimo v pravljične prevare – saj to tako in tako niso prave številke, saj to je vse izmišljeno, bolezni ni ...

O minljivosti nas prav gotovo še dolgo ne bodo učili še tako dobri učitelji in profesorji, ker tega ni v nobenem šolskem programu. Najboljša učilnica za spoznanje te realnosti je samo življenje, najboljša praksa pa je prisotnost ob bolnih, trpečih, umirajočih, vse do njihovega konca.

V takšnem vzdušju je vse bliže spominski dan mrtvih ali verski praznik Vseh svetih. Cvetličarke so mi povedale, da so ljudje že pokupili ogromno rož in sveč, da so jih že prejšnji teden odnesli na grobove, saj zdaj imajo počitnice in so morali odpotovati nekam drugam. Lažje je preživeti praznik spomina na umrle nekje daleč, ne doma, kjer nas na umrle, ki se ne bodo nikoli več vrnili, spominja preveč praznih stolov, preveč zapuščenih poti in zatrtih spominov ...

Je minljivost res tako strašna? V srcu človeka se namreč zmeraj znova prebuja neizmerno hrepenenje po večnosti, po lepem in dolgem življenju, po nečem, kar nam bo pomagalo premagati minljivi čas. Mnogi umirajoči, ob katerih sem bila prisotna na njihov zadnji dan, so me naučili, da če minljivosti podamo roko in jo vzamemo s seboj kot del naše človeške narave, naenkrat bolj cenimo življenje. Na domačem vaškem pokopališču sem videla ljudi, ki so ne samo okrasili grobove svojih dragih, ampak jih tudi skrbno umili. Ta domačnost, ko se umivajo grobovi s takšno pozornostjo, kot se očisti miza po nedeljskem kosilu, je v meni vzbudilo občutek hvaležnosti za življenje, ki mi je bilo darovano in za ljudi, s katerimi sem skupaj hodila. Naših domačih ljudi, ki hodijo na pokopališče kot na mesto srečanja z umrlimi in živimi, se minljivost dotakne nežno in božajoče, obzirno in toplo.

O minljivosti nas prav gotovo še dolgo ne bodo učili še tako dobri učitelji in profesorji, ker tega ni v nobenem šolskem programu. Najboljša učilnica za spoznanje te realnosti je samo življenje, najboljša praksa pa je prisotnost ob bolnih, trpečih, umirajočih, vse do njihovega konca. Takrat namreč odpadejo vse maske z našega srca in naše duše, četudi moramo na obrazu maske še zmeraj nositi. Če v svojem srcu nosimo vero v Kristusa, potem se preko dotika minljivosti že čuti svetlost večnosti. Kristus s svojimi prebodenimi rokami, ki so, tako kot mi, doživele minljivost in smrt, drži odprta vrata večnega življenja, saj je On eden in edini, ki je premagal smrt in vstal od mrtvih. Boljšega zdravila za strah od minljivosti in smrti ne poznam.