Bistvo prava je Človek

Komentar tedna | 11.10.2021, 08:25 ddr. h.c. Marko Pavliha

Esence prava ne tvorijo ustave, mednarodne konvencije, zakoni, odloki, uredbe, direktive, pravilniki, sodne odločbe, običaji, avtonomna pravila, znanstvena doktrina, politika ali mediji. Bistvo prava je Človek v vsej svoji razsežnosti, občutljivosti in kompleksnosti.

Če pravnik ali kdorkoli osebnostno šepa in se spotika ob lastnih vedenjskih, moralnih in etičnih nevednostih ter zablodah,  ga še tako domišljen predpis ne bo rešil pred hudimi posledicami, ki jih utegne povzročiti njegovo klavrno delovanje ali pasivnost. Zatorej menim, da človeškemu vidiku posvečamo premalo pozornosti in preslabo vzgajamo pravniški podmladek v duhu, da bi vsakdo zmogel vztrajno in nenehno stremeti k samoizboljšanju.

Biti celostno razgledan in razsvetljen pravnik oziroma kakršenkoli intelektualec ni bistroumni nesmisel, marveč nujnost za preživetje človeštva. Če si smem privoščiti pomorsko prispodobo, nas sodobne univerze naučijo predvsem veščine tehničnega upravljanja z barko, da smo jo kot morski šoferji in strojniki sposobni kolikor toliko varno krmariti, premalo pa nam povedo o posadki, potnikih, tovoru, morju, flori, favni, vremenu, podnebju, ekologiji, psihofizičnemu zdravju, nalezljivih boleznih, karantenah, pristaniščih in zaledju. Tudi pravnik je tako imenovani holon, ki je zaokrožen samostojni mehanizem in hkrati delček širših sistemov, od družine, službe, krajevne skupnosti, občine in države, do Evropske unije in celotnega planeta ter stvarstva. V posamezniku se odraža celota in v celoti individuum.

Zatorej je ključno, da se vsakdo nenehno izobražuje, tako na svojem ožjem strokovnem področju kot onkraj, denimo iz filozofije, psihologije, sociologije, ekonomije, antropologije, nevroznanosti in preostalih družboslovnih ter naravoslovnih ved. Manj tu ni več, ker védenja ni nikdar preveč, ni pa to še modrost. Študij raznovrstne literature je kot dihanje, odžejanje in prehranjevanje, pri čemer naj bo internet dodatno koristno orodje, ne pa izključni vir. Knjige imajo mnogotere funkcije, med katerimi prenašanje znanja ni najpomembnejše, ker so še žlahtnejše njihova lepota, kulturno zorenje, zanos in vrhunska doživetja, oplemenitena v kraljestvu glasbe, gledališča, opere, plesa, filma, slikarstva, kiparstva in nasploh umetnosti.

Duhovno pa - tako se vsaj počutim - še nikoli od ranega otroštva nisem bil tako pri sebi, blizu duše, v nenehnem prizadevanju, da bi bil vse bolj pri-Jaz-en in  ljubeč do vseh in vsega ter povezan z bogom, enotnim  kvantnim poljem ali vesoljno inteligenco.

Toda ne pozabimo, da besede premikajo, a najbolj vlečejo zgledi, hvalevredna praksa; vsak naj bi postal tista sprememba, ki si jo želi v zunanjem svetu. V dobrem posnemajmo vzornike in idole, denimo starše, učitelje, duhovnike, pisatelje, pesnike, človekoljubne mislece, mistike, guruje, svetníke in državnike.

Ne glede na veroizpoved ali morebitni ateizem smo na pravilni poti, če se izogibamo sedmim naglavnim grehom, ki so zavist, napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost in lenoba. Pomagajmo si s krščanskimi vrlinami, ki so univerzalne in presegajo vse religije, torej z ljubeznijo, upanjem, razumnostjo, pravičnostjo, pogumom in zmernostjo. Ravnajmo se po desetih božjih zapovedih in svetovnemu etosu, ki zagovarja človečnost, zlato pravilo, nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo ženske ter moškega. Tu so še dragoceni napotki humanističnih velikanov, med katerimi poleg omenjenih vrednot in vrlin najdemo še čaščenje življenja vseh bitij; sočutje, spoštovanje, poštenje, modrost in dobroto; odpornost do hlepenja po oblasti in samonadzor; abstinenco od opojnih snovi, fanatične pripadnosti, dogem in doktrin; umerjenost in umirjenost, tišino, red, odločnost, varčnost, delavnost, iskrenost, snažnost, ponižnost in skromnost.

Ena najpomembnejših in žal najbolj zanemarjenih ustavnih določb opozarja, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene zlasti s pravicami drugih ljudi. To pomeni, da vsaka pravica narekuje neko dolžnost, na primer: svoboda izražanja je soodvisna od človekovega dostojanstva, pravica do zbiranja in združevanja je omejena z javnim zdravjem in svobodna gospodarska pobuda z zdravim življenjskim okoljem.

Predpogoj za ponotranjenje in udejanjanje dragocenih vrednot je doumetje, da nismo to, kar mislimo, um ali ego, ampak smo zavest, višji ali resnični Jaz ali Sebstvo, ki misli opazuje, analizira, umirja, plemeniti ali kvari, iz slabih v dobre in žal tudi obratno. Na voljo imamo različne tehnike, od katerih priporočam meditacijo kot del joge, katere skorajda zanemarljivi del je telovadba, kajti bistveno pomembnejša je človekova notranjost, zdrav duh v čilem telesu. Podoben učinek ima tudi iskrena molitev. Takšno razegovanje napravi človeka boljšega, toda ne smemo se zaljubiti v prenovljeno podobo, ker bi se zopet ujeli v past prežečega Ega.

Večina starodavnih vrelcev modrosti nas ohrabruje, da je mogoče združiti nasprotja med osvoboditvijo pred škodljivo navezanostjo in trpljenjem ter prizadevanjem za družbeno-kozmični red. Povsem mogoče je pomiriti navidezno neodpravljivo, a vendarle kreativno, živahno in energično napetost med abstraktnim duhovnim življenjem posameznika in konkretnim aktivnim posvetnim delovanjem oziroma izpolnjevanjem vrlin in dolžnosti v družbi. Oba cilja sta zares uresničena le skupaj. Biti pristno duhoven - kar je več kot biti veren znotraj institucionalizirane religije - ne pomeni asketske kontemplacije v neki himalajski votlini, marveč vsakodnevno obnašanje v skladu z univerzalnimi vrednotami, dolžnostmi in poklicanostjo.

Za zaključek mi prosim dovolite, da sem iskreno oseben. Nekateri pravijo, da sem se v zadnjih nekaj letih občutno spremenil in jim to ni všeč, drugim ugaja moja "poduhovljenost". Bo že držalo glede sprememb, če me opazujete le navzven, staram se, kajpada, kot tudi vsi tisti, ki si barvajo lase, kupujejo plastične operacije in jemljejo rastni hormon. Duhovno pa - tako se vsaj počutim - še nikoli od ranega otroštva nisem bil tako pri sebi, blizu duše, v nenehnem prizadevanju, da bi bil vse bolj pri-Jaz-en in  ljubeč do vseh in vsega ter povezan z bogom, enotnim  kvantnim poljem ali vesoljno inteligenco. Čutim, da se torej nisem spremenil, marveč vrnil naprej, back to the future, spet sem doma. In to je zame Sreča, ki jo poskušam deliti s soljudmi; kot lahko z eno svečo prižgemo na tisoče drugih, tako lahko to storimo z dobrim opravljanjem pravniškega in kateregakoli poklica.