Telemedicina: "Halo, tukaj doktor ... Kakšne težave imate?"

Svetovalnica | 30.09.2021, 13:35 Mirjam Judež

Epidemija je nepričakovano pospešila uporabo informacijskih tehnologij in vstopila tudi v zdravstvene ordinacije. V Svetovalnici smo govorili o telemedicini. Gre za hitro razvijajoče se področje medicine, ko zdravnik na daljavo skuša najti rešitev za bolnikove težave. Kakšne možnosti ponuja, v kolikšni meri so dostopne v Sloveniji in kaj je v vlogi bolnika dobro vedeti pred takšno obravnavo? Z nami je bila zdravnica Nana Fartek. Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Telemedicina prinaša številne prednosti

»Moje izkušnje s telemedicino so zelo dobre, poveča se dostopnost, sploh za starejše, ki si morajo organizirati prevoz za obisk zdravnika, je to mnogo lažje. Pogosto se že preko telefona lahko del težave vsaj prepozna ali odloči, kako hitra in v kakšno smer je potrebna obravnava in se potem, če je potrebno, dogovori za pregled še isti dan, par dni pozneje, za specialistično obravnavo, ker zdravnik družinske medicine sam ne bo mogel pomagati pri neki težavi.«

Telemedicina je lahko veliko bolj učinkovita, zelo dobro lahko dopolnjuje naše delo in naredi mnogo situacij bolj jasnih že v izhodišču, nikakor pa to ne sme biti edini način obravnave.

Prvi stik s pacientom na daljavo je najbolj pomemben

»Pri prvem stiku je treba biti še posebej previden, zastaviti vprašanja na široko, pomisliti na nevarne zadeve, ki jih ne smemo spregledati. Po drugi strani pa lahko pacienti potarnajo o težavah, ki jih imajo že dlje časa, pa ga vedno odlagamo, ker niso nikoli dovolj pomembne, kar ni prav. S tem klicem razjasnimo, kako naprej.«

Možnost merjenja določenih parametrov zdravja in spremljanje bolnika na daljavo

»Bolniki s srčnim popuščanjem si merijo krvni tlak, srčni utrip, nasičenost krvi s kisikom, tudi telesno težo. Kadar pri srčnemu bolniku srčna mišica ne črpa dobro, zastaja tekočina in tak bolnik pridobiva tudi na teži. To je znak za poslabšanje srčnega popuščanja in takega bolnika se lahko naroči na pregled dovolj zgodaj. Enako je z bolniki z boleznimi dihal, s kroničnim obstruktivnim bronhitisom; ti si spremljajo kisik in če se vrednosti občutno znižajo, se ukrepa pravočasno. V luči okužbe z novim koronavirusom, kjer je značilno upadanje kisika v krvi na slabo prepoznan način: osebe postajo bolj utrujene, več spijo, niti ne čutijo toliko težkega dihanja, kot se v resnici izkaže, da je. Te meritve so bile pogosto koristne in se je lahko nekatere paciente, ki se jim stanje slabša, prepoznalo tudi na ta način.«

Če gre za urgentno stanje, kličite 112

»Na številki 112 se oglasijo usposobljeni strokovnjaki, ki bodo prepoznali nujnost situacije in na naslov klicočega usmerili reševalno vozilo ali ga povezali z urgentnim centrom. Kadar gre za tiščanje v prsih, hud glavobol, težko dihanje, ni dobro klicati na neke svetovalne linije. 112 je številka, ki se je ne smemo bati. Raje en klic preveč kot en klic premalo.«

Ko pacienta ne vidiš

»Če je potreben pregled ali poseg, je telefon samo začetek. Pri marsikaterem svetovanju je treba najprej razjasniti, za kakšne težave gre, od kod so prišle. Velikokrat pa zgolj z besedami lahko zdravnik umiri pacienta in ga usmeri v pravo razmišljanje. Veščina pogovora je nekaj zelo pomembnega, a v zdravstvu pogosto šepa. Morda bi z malo daljšim časom za pogovor razjasnili dileme, ki se osebi porajajo in s tem veliko pridobili. V hitenju v obravnavah, da se obdela vse, kar je potrebno, je za pogovor premalo časa. Prav na teh svetovalnih linijah je pogovoru namenjeno veliko več časa, da uporabniki razjasnijo dileme, so opolnomočeni, kaj je lahko razlog za njihove težave in kaj bi bili primerni koraki naprej.«

Kadar gre za tiščanje v prsih, hud glavobol, težko dihanje, je 112 številka, ki se je ne smemo bati. Raje en klic preveč kot premalo.

Kako naj se bolnik pripravi na pogovor z zdravnikom po telefonu?

»Predvsem je dobro, če razmislijo o svoji težavi: koliko časa jo ima, kaj jo poslabša, kaj jo izboljša, je to nekaj znanega, nekaj novega? Če je to neka bolečina: kje se pojavlja, kam se širi? Nekateri so dobro pripravljeni na pogovor, sicer pa ga mi vodimo in skozi pogovor pridobimo vse informacije, ki jih potrebujemo. Dejansko si je treba vzeti čas, da vprašaš človeka vse pomembno, da ne delaš svojih prehitrih zaključkov ali se ne pustiš osebi, s katero se pogovarjaš, zapeljati. Marsikdo reče: me tišči v prsih, saj to je samo želodec. Marsikdaj ni bil želodec, ampak srčni infarkt.«

Pošiljanje izvidov, rentgenskih slik, fotografij preko e-pošte je nekaj vse bolj običajnega

»Vedno obstaja tudi možnost videoposveta. Pacienti velikokrat pošljejo po e-pošti izvid specialista, ker jih skrbi, kaj prinaša ta izvid, kako bo vplival na njihovo življenje. Mi ga pogledamo, se pokličemo, pogovorimo o njihovi bolezni in kaj za njih ta izvid glede na podatke, ki jih imamo, pomeni.«

Usklajevanje dela na daljavo in dela v živo s pacienti

»Dostopnost zdravnika je zelo pomembna, a stalna odprtost telefonskih linij onemogoči katerokoli drugo delo. Dejansko bi morala biti prisotna dodatna medicinska sestra, ki bi se javljala samo na telefon, da bi bilo to izvedljivo. Pri nas v ambulanti imamo stacionarno številko, ki je dosegljiva del delovnega časa in pa mobilno številko za nujne klice. Dosegljiva je ves čas, hkrati pa se vsi klici zabeležijo in se lahko tudi vrnejo. Kličejo kar veliko, nujnost je pa vedno odvisna od osebne presoje. Razlogi za klice so različni, vedno poskušamo razumeti posameznika, ki se je znašel v neki situaciji in si jo poskuša rešiti.«

Stik s pacienti preko e-pošte je učinkovit

»V naši ambulanti dobimo od 40 do 70 sporočil dnevno, v katerih sporočajo različne stvari. Ali da so zboleli, so imeli kontrolni pregled, posredujejo izvid, izrazijo željo, da bi prišli na pregled. Pokličemo, če se je treba hitro odzvati in se dogovorimo, kako naprej.  Za ne ravno nujne zadeve odgovorimo na e-pošto. Ves čas pregledujemo novo e-pošto, da ne spregledamo pisanja, ki potrebuje hitro obravnavo. Naši pacienti so vajeni, da se odzovemo hitro: v roku ure, dveh.«

Telemedicine bo vse več

»Videoklic je gotovo bolj oseben, saj se klicatelj in zdravnik vidita, zdravnik vidi počutje, naredi oceno stanja ob izgledu (je človek vidno upadel, slaboten …). Ta del bi zdravniku koristil, a z obeh strani bi zahteval pripravljenost na to in opremo. Trenutno so ljudje do video klica še bolj zadržani, imajo občutek, da je preveč oseben, še posebej, če ne poznajo zdravnika, s katerim se pogovarjajo. Mnogi starejši imajo pametne telefone, a ker še niso vešči videoklicev, lahko pride stiska, stres, zato se ne odločijo za to, ker se jim zdi pretežko.«