Psihologinja Radmila Pavlovič Blatnik, društvo Hospic | (foto: Rok Mihevc)

Radmila Pavlovič Blatnik: »Žalost naj pride ven!«

Svetovalnica | 10.09.2021, 06:20 Mirjam Judež

10. september je svetovni dan preprečevanja samomora. Nekaj je gotovo: vsi, ki se rodimo, bomo enkrat odšli. Modro je, da to počasi začenjamo sprejemati. Bolj, ko se odpremo tej plati življenja, polneje bomo živeli. V Svetovalnici se nam je pridružila psihologinja Radmila Pavlovič Blatnik, strokovna delavka slovenskega društva Hospic. Pogovarjali smo se o soočanju z izgubo in žalovanjem. Pogovor je vodila Nataša Ličen.

Svetovalnica: Obrazi žalovanja

Žalovanje je naraven, zdrav proces celjenja izgube

»Nekateri žalujoči pridejo do nas nekaj dni po smrti, večina potrebuje dva, tri mesece, nekateri pa tudi dve leti, ko so videli, da ne gre, da so zanikali, se delali močne, da bodo zmogli to preživeti, pa vidijo, da ne gre. Prihaja do motenj, opazijo posebnosti pri otrocih … Ko se razvije še neka bolezen, ugotovijo, da se je potrebno odpirati žalovanju.«

Ko žalujemo, sprejemamo težko izgubo in izjokamo, izživimo to našo bolečino. Šele potem se rana lahko zaceli. To je naraven proces.

Dovolimo si vzeti čas in prostor za žalovanje

»Zaznamujejo nas vsi življenjski dogodki: tisti, ki jih pozitivno sprejemamo, pa tudi tragične izgube. V procesu razvoja ali dozorevanja naše duše smo ves čas v spreminjanju. Trajne posledice imajo samo nekateri dogodki, ki se ne morejo zaceliti. Travma po samomoru ali nenadni smrti ostaja, ker se ne moreš posloviti. Vsaka smrt je prezgodnja, vedno pride v nepravem času, a nekatere so še bolj travmatične. Bistveno pa je, kakšno podporo imaš po tej izgubi in kako si sprejet. Če doživiš travmatični dogodek, je pomembno, da bolečini dovoliš oditi. Da ne zanikaš, se ne zapiraš vase in poskušaš biti močen, funkcionalen in učinkovit v vseh drugih smislih. Dovolimo si vzeti čas in prostor za žalovanje.«

Življenje sestavljajo pozitivna in negativna čustva, vsa čustva so naravna

»V preteklih obdobjih so imeli različne rituale: skupnost je podpirala vesele in žalostne dogodke. Zdaj smo omejeni na kratko obredno slovesnost z umrlim, ki se zgodi približno teden dni po izgubi. Kmalu te sodelavci, sošolci sprašujejo, če si že končal žalovanje, ker se ne želijo ukvarjati s teboj. Pričakujejo, da boš samo funkcionalen in vesel. Ampak to ni življenje. Življenje so pozitivna in negativna čustva. Ko žalujemo, sprejemamo težko izgubo in izjokamo, izživimo to našo bolečino. Šele potem se rana lahko zaceli. To je naraven proces.«

Smrt je še vedno tabu

»Vsak od nas je že koga izgubil. Žalovanje ni proces, ki se zgodi samo po smrti bližnjega. Žalujemo za mnogimi zadevami: ko se konča prijateljstvo, ko pogine domača žival, ob ločitvi (sploh otroci žalujejo po ločitvah), veliko je samomorov, ki so še bolj tabuizirana tema. Pogosto žalujoči sploh ne želijo povedati, da je šlo za samomor, se pa ta novica širi hitreje kot katerakoli druga novica o smrti, ker je zelo skrivnostna.«

Samomor poleg skrivnostnosti nosi tudi sram žalujočih. O tem se ne govori. Pri takih smrtih je prisoten tudi občutek krivde.

Pogovor o bolečini je zdravilen

»Vsi imamo globoko v sebi kakšno izgubo in če o njej ali bolečini ne govorimo, lahko ostaja v nas v obliki zamrznjenega dela sebe, zakrknjenosti duše, srca, srčne zaprtosti ali pa se kaže v obliki psihosomatske bolezni. Da govorimo o svoji bolečini ob izgubi, je pravzaprav zdravilno. Zapiranje v kokon, ko dajemo videz funkcionalne, vesele, lepe osebe, nam dolgoročno škodi.«

Vse, ki so koga izgubili ali žalujejo zaradi drugih stvari, želim povabiti, da poiščejo sogovornike, ki so doživeli nekaj podobnega ali strokovne delavce in se z njimi pogovarjajo.

Ko sam razkriješ bolečino, si tudi drugi upajo govoriti o tem

»S pogovorom pride olajšanje, sprostitev teh globokih bolečin in priložnost za povezovanje. Ko začneš govoriti o svoji bolečini, bodo mnogi hitro povedali, da se je tudi njim zgodilo kaj podobnega. Pri nas imamo skupine za podporo žalujočim, v katerih žalujoči dobijo potrditev, da niso sami v tem, da tudi drugi doživljajo vsakodnevni vrtinec čustev. Žalovanje je sklop različnih čustev, ki niso samo žalost, ampak tudi nemir, nestrpnost, včasih celo sram ali olajšanje, ker niso vsi samo žalostni. V takih skupinah dobijo podporo in rečejo, da se počutijo, kot bi prišli domov, ker se pogovarjajo o temi, ki jih prežema ves dan in v globini pretresa.«

V procesu žalovanja je težko najti pravega sogovornika

»Žalovanje je naravni proces. Težava je, ker težko najdeš sogovornika oz. družba nasploh ne dovoljuje naravnega čustvovanja. V tem potrošniškem svetu je pomembna samo učinkovitost, dosežki, materialne dobrine, ne toliko odnosi in sočutje. Imamo 12 odborov po celi Sloveniji, žalujoče vabim, da pogledajo na spletni strani www.hospic.si, kje je najbližji odbor ali poiščejo druge službe v zdravstvenih domovih in drugih nevladnih organizacijah, ki tudi nudijo podporo žalujočim.«

Kako se pogovarjati z žalujočim, če sam nisi doživel, čutil, kar čuti on? Za žalujočega je včasih dovolj že samo to, da si z njim. Iskanje sogovornika v molitvi je tudi primerno in priporočljivo.

Velik blagoslov je, če se lahko svojci poslovijo od umirajočega

»Velik blagoslov je, če se lahko od umirajočega svojci poslovijo. To pa ni možno, ko gre za nenadno smrt ali samomor. Priporočljivo je, da vidiš truplo umrlega, svojega bližnjega, se ga dotakneš in ga začutiš. Da si to dovoliš in se ne umikaš. Ga primeš za roko, pobožaš, se posloviš, četudi je že mrtev. To omogoča boljši proces žalovanja. Je težko, toda koristno. Rituali, ki so bili včasih, ko so bedeli ob umrlem, se pogovarjali o njem, tudi otroci so bili zraven, se igrali … Navzoči so drug drugega podpirali s hvaležnostjo in z bolečino, ker ga ni več ni. To gre danes tako na hitro … Pogrebniki pridejo, telo dajo v vrečo in že ga več ne vidijo.«

Žalovanje mladih

»V našem programu imamo tudi podporo šolam pri izobraževanju za učitelje in strokovne delavce, da pripravijo neke male rituale slovesnosti, ko gre za smrt ali samomor sošolca. Kako tako smrt doživljajo mladi? To je največja možnost za res travmatično sprejemanje smrti. Ti mladi potrebujejo podporo, da bodo znova zaupali v življenje, zaupali v »ljubiti« in »se povezati«. Veliko pozornost posvečamo mladim prezrtim žalujočim otrokom, ki jih poskusimo vključiti v vse rituale, da je skupnost, družina skupaj. Zelo priporočamo, da kadar se zgodi smrt, da se družina ponovno poveže, da sorodniki z njimi bedijo, pri njih prespijo. Ni treba veliko govoriti, samo biti z njimi v najtežjem obdobju na začetku.«

Takoj po smrti človek kar zakrkne

»Na začetku je popolna ohromelost čustev. Človek kar zakrkne. To je naravni proces, da zmoremo preživeti tisto prvo obdobje, ko je veliko opravkov okrog pogreba. Včasih pride močnejše žalovanje šele po dveh, treh mesecih. To čustvo pride za nami. Če bi nenadna bolečina naenkrat prišla do nas, njene teže ne bi zmogli, zato prihaja postopoma. Če žalost nima priložnosti, da pride, če nimaš sogovornika, s katerim bi se pogovarjal, ostaneš zaprt, zakrknjen, ne zmoreš niti jokati.«