Drobtinice, ki nasitijo

Komentar tedna | 24.09.2021, 14:30 mag. Jure Levart

V tokratnem komentarju ne moremo mimo imena, ki je v koledarju zapisan pod današnji dan, petek, 24. septembra. Iz koledarja prav sije in žari ime prvega slovenskega blaženega Antona Martina Slomška. Danes torej goduje naš Slomšek. In tema komentarja se mi je ponudila sama od sebe, saj tako velikega Slovenca in škofa ne moremo prezreti.

Njegove zasluge za naš narod so zelo velike, njegovo delo obsežno, lahko bi rekli tudi usodno, saj je v veliki meri oblikoval slovensko narodno, prosvetno, kulturno in duhovo bit. Koliko talentov in poslanstev se je zvrstilo v njegovem življenju: bil je goreč duhovnik in škof, priznani pridigar, pesnik, pisatelj, pedagog, organizator šolstva in kulturnega dogajanja, narodni buditelj in ponosni Slovenec. Iz svoje duhovniške in domoljubne vneme je že svoje sovrstnike v bogoslovju navduševal za slovenski jezik, širil svoje ideje z ustanavljanjem društev in bratovščin, se zavzemal za šolo na slovenskem podeželju ... Lotil se je tudi založništva, njegova Mohorjeva družba je generacije Slovencev naučila brati, jih duhovno in praktično izobraževala in utrjevala narodnostni ponos. In nenazadnje, kot lavantinski škof je leta 1859 dosegel premestitev sedeža škofije v Maribor, kar je združilo velik del štajerskih Slovencev in odločilno vplivalo na ustalitev meja ...

Pred časom mi je prijatelj, s katerim sva se pogovarjala o sodobnih slovenskih družbenih in duhovnih turbulencah in je pri tem beseda nanesla tudi na škofa Slomška o njem dejal: »Slomšek je zares svetnik. Karkoli je rekel, zapisal ali naredil, vse je imel prav! To je očitno še danes, saj se njegovo delo na mnogih področjih nadaljuje ...« Prijateljeva misel mi je dala misliti in ob prebiranju njegovih literarnih, duhovnih in ostalih del, lahko prijatelju samo pritrdim. Nenazadnje, med nami je navzoč tudi v ljudskem petju, saj so nekatere njegove pesmi ponarodele ... Res je, Slomšek je danes med nami navzoč bolj, kot se na trenutke zavedamo.

Nadalje nas Slomšek na mnogih opozarja pred samopašnostjo, prevzetnostjo in napuhom. Žal tudi nas in naše odnose danes marsikdaj preveč obvladuje egoizem, ki je posledica napuha.

Slomškova veličina pa je na prav poseben način izražena v njegovih kratkih mislih, »drobtinicah«i, kot bi jih on imenoval. Ko jih prebiraš in o njih razmišljaš v kontekstu trenutne slovenske stvarnosti in stanja duha, se zdi, kot da jih je napisal pred kratim. Prav neverjetno, kot bi jih pisal danes. Med drugim pravi tudi takole: »Zastonj pričakujemo lepšo bodočnost od spremembe zakonov, od izboljšanja državnih ukrepov. Temeljno ozdravljenje mora biti od znotraj. Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase.« Ali ni problem marsikaterega sodržavljana danes v tem, da ne razume ali pa da noče razumeti, da nas trenutna zakonodaja, povezana z epidemijo omejuje zaradi skrbi za drugega, šibkejšega in ranljivejšega, ki ga virus bolj ogroža? Pri spoštovanju ukrepov gre dejansko za spoštovanje bližnjega. Slomšek bi rekel, da mora biti to dejanje, ki prihaja iz naše notranjosti in da ne gre zgolj za golo spoštovanje predpisov zaradi predpisov. V tej luči dobijo tudi omejevalni ukrepi svoj drugačni smisel.

Nadalje nas Slomšek na mnogih opozarja pred samopašnostjo, prevzetnostjo in napuhom. Žal tudi nas in naše odnose danes marsikdaj preveč obvladuje egoizem, ki je posledica napuha. »Napuh človeku glavo napihne, da ima sam sebe za več, kakor je, da sam sebe preveč časti in druge premalo«, pravi naš blaženi.

Koliko puhlega poveličevanja samega sebe je danes med nami! Dovolj je, da le odpremo socialna omrežja in kaj kmalu uvidimo, da smo vsi strokovnjaki za vse. Res, na vse se spoznamo in obvladamo! Zjutraj smo strokovnjaki za epidemijo in medicino, čez dan za ekonomijo in se jezimo na politike, ki nimajo pojma o vodenju države, zvečer, ob gledanju športa, pa se prelevimo v športne stratege in svetujemo našim prvakom, kako se »streže stvari«.

»Druge opravljati boli, sam sebe hvaliti pa smrdi. Tudi beseda človeka ubije.« Bodimo pozorni na svoje besede, ki jih prevečkrat lahkotno in brez razmisleka izrečemo ali napišemo. In potem v nedogled, ure in ure sedimo pred ekrani ali slonimo na socialnih omrežjih in pametujemo in več nikomur ne zaupamo, razen svoji napihnjeni glavi, polni samopašnosti in napuha. Tratimo svoj dragoceni čas, nakar pa tarnamo, da nam ga primanjkuje. Prav neverjetno je, v kakšnem občutku pomankanja časa živimo danes. Vedno se nam mudi, čas nas priganja in neprestano ponavljamo: »Nimam časa!«

A Slomšek je ponovno jasen in konkreten: »Kdor želi modro in srečno živeti, naj predvsem skrbi, da ne bo časa tratil.« To sta pravi besedi: »tratenje časa«. Vprašajmo se, koliko dragocenega časa se nam izmuzne, ko opravljamo nepotrebne stvari! Koliko časa dnevno namenim brskanju po omrežjih ali pred televizijskim sprejemnikom? Problem so sodobni kradljivci časa, ki smo jim podlegli in pri tem spregledali sebe in svojega bližnjega. Preprosto, pravilno umerjen in razporejen čas, namenjen delu, samemu sebi, bližnjemu in Bogu, je garant našega življenjskega zadovoljstva in sreče. Ne pustimo torej, da po nepotrebnem in neodgovorno izgubljamo čas, ki nam je odmerjen.

In nekaj svojega časa v prihodnjih dneh namenimo tudi našemu blaženemu Slomšku in naši domovini, ki jo je Slomšek imel tako rad. Nedelja, ki je pred nami bo za to prava priložnost. Verjamem, da nam ne bo žal in bo to dobro investiran čas za našo osebno prihodnost, saj »kdor svojo domovino resnično ljubi, bo večkrat zanjo molil. Molimo za svojo domovino in prosimo Boga, od katerega prihaja vse dobro, naj blagoslovi njo in njene prebivalce«. Ponosno praznujmo in se zgledujmo pa našem škofu Slomšku. Naj njegove drobtinice postanejo kruh naše prihodnosti.