Novodobni srednji vek
Komentar tedna | 10.09.2021, 14:35 Lenart Rihar
Kdo se ne spomni, kako smo ob začetku epidemije držali pesti, navijali in tudi molili, da bi znanost čim hitreje odkrila cepivo in zdravilo, da se ta huda nadloga zajezi, ublaži in končno iztrebi. V Sloveniji s poldemokracijo, ki nas z eno nogo drži v lažeh in manipulacijah prejšnjega režima, smo vajeni vsega mogočega.
Tako smo vsak dan opazovali trud RTV-ja in drugih velikih medijskih hiš, ki so skupaj z opozicijo že od začetka spodkopavali vsakršno enoznačnost, zlasti pa napore vlade in zdravstva. Kljub temu si normalen človek ni mogel misliti, da se bo, ko bo cepivo na voljo, za ta mali korakec tako stežka odločila že prva polovica naših državljanov. Pričakovali smo, da bo večina, ki se v zvezi s telesnimi težavami obrne na medicino, tudi v tem primeru z njeno pomočjo skušala priti na varnejšo stran epidemije.
Prve tedne smo na cepljenje hodili, kot bi šli po aspirin; še pomislili nismo, da bi lahko bilo to komu v spotiko, pred par dnevi pa je bil v Kamniku že zažgan in uničen zdravniški kontejner. Zaradi vse te gonje se je nekaj zalezlo med ljudi. Nastala je atmosfera, zaradi katere človek ob srečanju kar nekoliko zadržano pove, da je cepljen. Obzirnost prav narekuje previden pristop, saj nagonsko začutiš, da lahko sogovornika prizadeneš. Ali pa bo skočil vate. Zato ni tako zgrešen vtis prenapete verske sekte.
Iz šol prihajajo pošte ob začetku šole, a cepljenje sploh ni omenjeno. Če v kakem lokalu ali na kakem dogodku omenijo PCT, se to dela z nelagodjem, včasih s kakim bolj ali manj neokusnim obešenjaštvom, vsekakor pa v večini primerov brez nujne samoumevnosti.
Zelo zanimiva je pravzaprav ločnica med cepljenimi in nasprotniki cepljenja. Ta namreč glede na siceršnja prepričanja ljudi ne teče povsem po ustaljenem ideološkem vzorcu. Zlahka opaziš posameznike, od katerih res ne bi pričakoval, da bodo na hrbtu obolelih in blokirane družbe širili nezaupanje do znanosti oziroma medicine. Dovolj je pregledati enourno bero tvitov, pa vidiš, koliko bizarnosti je v tem našem ljubem slovenskem svetu. Najdeš celo to, da nekdo z neštetimi zakoni, ustavo in odločbami ustavnega sodišča grozi zdravniku, da bo prišel ta in ta dan na pregled brez maske in da mu nakopal vsakršnih težav, če ne bo obravnavan pod njegovimi pogoji. Kot neomajno pravico zahteva, da zanj skrbi sistem, ki ga istočasno odkrito izigrava! Za take namene so ustanovili anonimne skupine raznih kvazi strokovnjakov, ki pisarijo posameznikom, ravnateljem, staršem itd., tako da je, kot pravi Tomaž Štih, vsak norec lahko opremljen s pravnimi nasveti.
Najgršo igro igrajo mediji, opozicija z raznimi varuhi in sodišči ter sindikati. Neprestano nergaš, spodbijaš, insinuiraš, obtožuješ in klevetaš, ko škode ni mogoče več preprečiti, pa obrneš ploščo in spet nergaš ter obtožuješ. V slogu sindikalista Štruklja, ki je v drugem tednu šolanja in po skokovitem porastu okužb pozval k cepljenju.
Na srečo se tu in tam najde tudi kaj zabavnega. Tako nek župan vabi svoje ljudi, naj se cepijo, in s tem zaščitijo sebe in druge, poziv pa podkrepi s stavkom, da za letos še ni predvidena širitev pokopališča.
Pod črto vidimo, kaj je od vsega najbolj zanimiva in za mnoge tudi tragična uspešnost vse te proti-kampanje. Vse, kar zadeva ukrepe, je bilo že od začetka problem in vse se je potem uveljavljalo z zamudo, bolj napol in z nejevero. Rezultat teh zamud pa je, da virus ni zatrt, da nas vedno prehiteva, da je tu četrti val in da se bo tako epidemija navsezadnje kljub znanosti in napredku očitno uspela zadržati med nami vsaj tako dolgo obdobje, kot ga je bila vajena v srednjem veku ...
