V hvaležen spomin Dariu Corteseju

Via positiva | 19.08.2021, 17:35 Nataša Ličen

Le kdo bi razumel svet, skrivnosti življenja ter njegovih zakonitosti? Zakaj se v letih, ko posameznika začne krasiti njegova modrost, pridobljene izkušnje, bogato znanje, ko lahko to začne s pridom vnašati tudi v družbo, jo s tem plemenititi ter boljšati, nenadoma in veliko prezgodaj iztečejo njegovi dnevi bivanja na zemlji? Če ob tem poznamo tudi njegovo izbiro zmernosti, preudarnosti in predanosti do zdravega načina življenja, preko prehrane in gibanja ter umskega dela, pa sploh težko doumemo. A, bolezen ne izbira, kruta je in premagala je pri komaj sedeminpetdesetih letih žal tudi Daria Corteseja.

Nekajkrat smo ga gostili pred mikrofonom radia Ognjišče. Zato smo za predzadnjo avgustovsko, lahko rečemo tudi poletno oddajo »Via positiva«, iz bogatega, vsebinsko raznolikega avdio arhiva, zbrali odlomke iz več pogovorov z njim. Dario Cortese je bil eden od največjih in najbolj znanih poznavalcev divjih rastlin, posrečen je zapis zanj, doktor nabiralništva.

  Izkušnje in poznavanje seveda štejejo. Toda ni se treba držati, da je možno le tako in nič drugače. Važna sta tudi zanimanje in radovednost.

Bilo je zgodnje poletje tri leta nazaj, ko smo ga v jutranji oddaji najprej pobarali, kod vse se vijejo njegove poti, ali začne dan že navsezgodaj, še pred vznikom? »Ja, kar naprej se izgubljam, ker kar naprej nekam zahajam, ha, ha ... Rad sem že ob zori prisoten v naravi. Ponavadi je zjutraj lepo opazovati rastline še z zoro na cvetovih in listih, kako lepo diši drevje, vendar je za nabiranje običajno primernejše opoldne, ko so rastline polnejše eteričnih snovi.«
Divja hrana?
Poimenovanje ima nekoliko negativen prizvok, toda Dario je odgovoril: »Meni ima to izrazito pozitiven prizvok, to so užitne samonikle rastline, ki jih je okrog nas polno od zgodnje pomladi do pozne jeseni. To je hrana, ki smo jo jedli, ko nas še ni bilo, pra-hrana."

"Zanimanje je glavno, učinek rastlin, ko iz njih začnemo pripravljati jedi, je tisti, ki nas prepriča v posebnost te hrane.Prednamci so veliko uporabljali užitne divje rastline, preden so jih začeli gojiti in vzrejali živali. Od časa Rima naprej pa je to vse bolj tonilo in vse večji poudarek se je dajalo gojeni hrani. Je pa res, da se v zadnjem času to spreminja, divje rastline so prišle v »fensi« rastavracije.

Pleveli veljajo za škodljive, odvečne, marsikdo si misli, zakaj bi jedli koprive, če imamo kar potrebujemo na policah trgovin? Toda, če zdaj to dobimo na krožnikih v dragih restavracijah, pa že bo nekaj na tem. Lahko si jih naberem in si jih pripravim. Divja hrana pridobiva na pomenu prav zaradi svojevrstnih ambasadorjev, vrhunskih chefov.«

Nekaj korakov navkreber je vsekakor sestavni del prehrane, brez tega ne moremo doseči optimalne prebave in predvsem presnove v telesu. Gibanje je naravna potreba, kot hrana, tekočina, spanje in prijetna družba.

Dario Cortese je znal živo pripovedovati, bil je mojster besed, slikovit in humoren pripovedovalec, znal je pritegniti, da smo radovedno sledili njegovim razlagam, opisovanjem in argumentom. Polno je znal živeti in predvsem je znal življenje opazovati še z nekoliko drugačnega zornega kota od večine. Vsekakor ni bil nekdo, ki bi le sledil, nasprotno, iskal je in obujal že pozabljene, pristnejše poti. Bil je inovator, raziskovalnega, eksperimentalnega duha. Tako sem ga doživljala.

"Slovenija je majhna, vendar zaradi različnih geografskih enot zelo pestra in raznolika v rastju, najmanj dve tretjini tega lahko uporabimo v prehrani."
Dario Cortese je znani publicist, predavatelj in avtor številnih knjig o divji hrani. Pogovor, ki smo ga posneli z njim pred dvema letoma, je nastal na Cerkljanskem, kjer je živel zadnji dve desetletji. »Divja hrana je hrana za moč«, je vedno govoril. Zagovarjal je tezo, da tolikšne prehranske moči in bogastva okusov, kot jih dajejo užitne divje rastline, ne moremo dobiti na policah trgovin.

Zagovarjal je tudi gibanje: "S hrano ne bomo naredili vsega, nujno se je premikati, hoditi, migati in se gibati v družbi nam prijetnih in prijaznih ljudi."
Morda kdo ne ve, toda bil je tudi radijski človek. Premišljeno je razmeroma zgodaj začel zaznavati usoden odmik sodobnega s tehnologijo obremenjenega človeka in ga prijazno vabil nazaj k naravi in k odgovornejšemu življenju v sožitju z njo. Smo se česa naučili, mu sledimo? Nekateri že, ali vse več ljudi, kar lahko rečemo po priljubljenosti knjig, katerih avtor je in so izšle pri Založbi Porezen, ki jo je ustanovil.
Dario Cortese je napisal številne članke, njegove knjige so tudi prevedene, vodil je delavnice in seminarje. Zanimalo ga je tudi ljudsko izročilo, kar je logična posledica, saj so bili naši predniki prežeti z naravo, njenimi cikli in v zdravi soodvisnosti s stvarstvom. Odlično je poznal rastišča samoniklih avtohtonih užitnih rastlin, planine, hribe in neokrnjene kotičke narave, kamor je vse pogosteje zahajal. Kako ljubeznivo je pogledoval proti Poreznu, kjer sva se v vznožju te lepe gore, zadnjič v pogovoru za naš radio tudi srečala.

Za njim ostaja mnogo zapisanega znanja, morda nas bodo pa znova pritegnile in spodbudile knjige, da bi na plevel, kot po krivici označujemo nekatere rastline, gledali v prihodnje drugače. Veliko plevela je užitnega, a je treba najprej spoštljivo vstopiti v njihov svet, jih spoznati in korak po koraku vključevati v vsakodnevno uporabo.

Samonikle divje užitne rastline so močne. V več pogledih. In biotska raznolikost naše domovine je na tem področju občudovanja vredna.

Dario Cortese, hvala kličemo na oni svet, v onostranstvo, za vse kar ste naredili in nam zapustili. Živelo bo naprej.