Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Andrej JermanAndrej Jerman
Petra StoparPetra Stopar
Dr. Ivan Štuhec (foto: STA)
Dr. Ivan Štuhec | (foto: STA)

Marija in epidemija

Komentar tedna | 20.08.2021, 14:35 dr. Ivan Štuhec

Za nami je praznik Marijinega vnebovzetja. Po nekod, v srednji Evropi in tudi pri nas v Sloveniji, na ta dan blagoslavljajo zdravilna zelišča. V mesecu avgustu se dejansko do vrhunca razcvetijo in razrastejo zelišča, ki jih uporabljamo, ali kot dodatke k jedem ali kot zdravilna zelišča. Naši predniki so očitno Marijo povezovali z zdravilstvom. Zakaj? Za to, ker je praznovanje njenega vnebovzetja v bistvu praznik večnega življenja. To ni praznik Marijinega privilegija, ampak napoved tistega, kar Bog hoče: da življenje zmaga nad smrtjo in da bo večno! Marija je v odrešenjski zgodovini postavljena v vlogo tiste osebe, ki se je močno zavedala, da je Bog gospodar življenja. Za to jo tudi sveto pismo imenuje, nova Eva.

Pripoved o Adamu in Evi namreč govori o tem, da sta segla po drevesu življenja, kar pomeni, da sta si pričela lastiti pravico nad življenjem in smrtjo. Drugače povedano, hotela sta biti kakor Bog. To ni bil samo njun problem, to je problem slehernega človeka skozi celotno človeško zgodovino. Oblike se spreminjajo, bistvo pa ostaja isto. Človek je v stalni skušnjavi, da bi postal zadnji in edini odločevalec o življenju in smrti. Danes v to skušnjavo lahko uvrstimo vse od umetne oploditve, splava, evtanazije, do zadnje aktualne ideologije, ki jo prinaša teorija spola, katere bistvo je zanikanje narava, ki je dana, in ki si je človek ne more izbirati. A sodobni človek misli, da mu je v imenu svobode dovoljeno vse. Temu se reče izvirni greh, izvor vseh grehov je »biti kakor da sem Bog«.

Navijači Barcelone so ob Messijevem odhodu rekli, on je bil naš bog. V teh izjavah čutimo in vidimo, kako ljudje šport zamenjajo za religijo. Ne samo na področju medicine in športa, na vseh področjih je možno, da se človek obnaša, kakor da je Bog. Običajno pa človek-bog pelje v smrt in propad, Bog kot Bog pa v življenje.

Najbolj logično je, da če je Bog ustvaril življenje, da ga tudi želi ohraniti za večnost. Življenje bo trajno, smrt je končna. Za to je Marija kraljica življenja ker je razumela, da ni ona zadnja odločevalka o življenju in smrti. To je prišlo še posebej do izraza ob spočetju Božjega Sina. Navsezadnje bi si Bog lahko izbral kakšno drugačno pot za to, da bi poslal svoj drugi Jaz na svet. Lahko bi si izbral popolnoma mimonaravno pot, saj je on stvarnik narave in mu je ni potrebno upoštevati, če je ne želi in noče. Če je vsemogočen, lahko naredi kar koli in kar hoče. A Bog Stvarnik in Oče je hkrati uporabil naravno in nadnaravno pot. To je pomembno, ker je s tem potrjeno tisto, kar je od njega ustvarjeno in hkrati je s tem povedal, da to ni absolutno in enako njemu. Narava je od njega, a narava ni Bog. Tako učlovečenje Božjega Sina pomeni potrditev narave in njeno relativiziranje hkrati. Saj vemo in poznamo pojav, ko ljudje začnejo častiti naravo kot nekaj božanskega. Recimo sonce, drevesa itd. Narava ni božanska, hkrati pa je vsega spoštovanja in upoštevanja vredna. V tem ključu lahko razumemo vso ekološko problematiko.

Tudi Marija si je postavila vprašanje, kako bom spočela otroka, če nimam moža, s katerim bi imela najbolj naraven odnos po katerem se nadaljuje človeški rod. Njen pomislek je bil popolnoma na mestu in realističen. A razumela je še drugo plat te medalje, Bog je gospodar življenja, ne jaz in ne moj potencialni mož. Eva tega ni razumela, Marija pa je, za to je rekla, naj se zgodi po Božji volji. Marija ni segla po drevesu življenja, na način, da bi ona edina odločala o življenju in smrti. Kot judovska vernica se je tega zavedala v odločilnem trenutku, ko jo je Bog poklical v Božje materinstvo. Na ta način je v svojo žensko naravo spustila in dopustila vstop Božje volje, milosti ali Božjega načrta, kakorkoli že to imenujemo. Enostavno gre za to, da je postala model in simbol nerazdružljive povezanosti med naravnim in nadnaravnim. Iz te povezanosti lahko razumemo, da je življenje večno in da ni omejeno na rojstvo in smrt človeka.

V luči in ključu te povezanosti med naravnim in nadnaravnim bi naj kristjani razumeli tudi pandemijo Covida-19. Virusi so del narave, bili in bodo ostali. Pred Covidom -19 in po njem smo in bomo imeli viroze. Ljudje so tudi za virozami umirali, kar pa je po pravilu bilo povezano z njihovim siceršnjim zdravstvenim stanjem. Moč ali nemoč virusa je odvisna od moči ali nemoči imunskega sistema. Tudi v sedanji situaciji vidimo, kako ljudje različno reagiramo na virus in tudi na cepljenje.

Po skoraj dveh letih pandemičnega stanja v svetu, postaja vse bolj jasno, da se je nekaj zgodilo z virusom na Kitajskem, natančneje v Wuhanu. Znanstveniki, ki so šli na kraj zločina raziskovat, imajo več hipotez. Neglede na to, kaj se je in kaj se ni zgodilo, je bolj ali manj eno jasno: ta virus nima enakih učinkov, kot so jih imeli njegovi predhodniki. Njegov učinek je, da je postavil ves svet pred probleme, ki jih prej v taki razsežnosti nismo imeli in poznali. Samo naivneži lahko mislijo, da je to slučajno. Virus Covid -19 je postal naš odločevalec med zdravjem in boleznijo, med življenjem in smrtjo. Sam od sebe in sam po sebi tega ni zmožen, v takšnem obsegu kot smo mu priče. Postal je orodje tistih, ki se gredo preko tega virusa boga. Njihov cilj je ogrožanje človeštva in bogatenje na račun povzročenega zla. Dejansko smo v situaciji globalne biološke vojne. In kako se ji naj zoperstavimo, oziroma borimo proti njej? Okrog tega vprašanja imamo tisoč in eno teorijo. Od tistih, ki vidijo v vsaki stvari hudiča do onih, ki se na vse požvižgajo in jim je mar le njihova svoboda uživanja življenja.

Proti Covidu-19 se moramo boriti z naravnimi in nadnaravnimi sredstvi. Z drugo besedo, z zdravili in molitvijo. Oboje je potrebno, oboje je legitimno in oboje je v popolnem soglasju s krščansko tradicijo, tudi s tem, kar smo povedali o Mariji. Bog je v stvarstvo položil zdravilne učinke za življenje ljudi, naj gre za rastline, živali ali za zdravila, ki jih proizvajajo farmacevtske družbe. Vendar moč zdravil ni 100%, ker pač narava ni Bog. Pri sleherni najbolj neproblematični tableti piše, kateri so možni stranski učinki, ki pa jih večina uživalcev nikoli ne čuti. To je priznanje, da nobeno zdravilo ni vsemogočno. Enako velja tudi za cepiva proti Covidu-19. Mediji nam razglasijo primere ukuženih, že cepljenih ljudi, kot veliko senzacijo. To se dogaja na predpostavki, da bi moralo cepivo imeti božanske učinke, absolutno bi moralo preprečiti to, za kar so ga razglasili. A žal zadeva ni tako preprosta in enostavna. Vsa zdravila v veliki meri pomagajo, lahko škodujejo, lahko pa tudi indirektno povzročijo smrt. In prav je tako! Covid-19 nam zelo jasno govori, kako smo kot ljudje krhki in nemočni in kako nimamo v rokah nič absolutno gotovega. Zadeva je popolnoma v skladu in logična na podlagi razumevanja narave, ki ni popolna, je pa upoštevanja vredna in v marsičem pomaga.

Za to je nepopolno in ne vsemogočno naravo potrebno povezati z nadnaravnim, z molitvijo in zakramentalnim življenjem. Slednje nam daje dodatno upanje in vero v zmago življenja nad smrtjo, tudi v primeru, da nas Covid -19 spravi na drugi svet. Zdravilna moč nadnaravnih zdravil je v tem, da nas okrepijo in opremijo za zmagoslavno pot v življenje, ki je večno. V kolikor se je nek sodobni zmaj odločil, da pomori s pomočjo virusa določen del človeštva, še posebej tiste, ki so najbolj šibki, kristjani vemo in verujemo, da je Marija temu zmaju stopila na glavo in mu jo strla. Naša dolžnost je, da se borimo z vsemi razpoložljivimi sredstvi za zdravje in življenje, od cepljenja do molitve, in da končno Bogu prepustimo in zaupamo usodo časa v katerem živimo, saj vemo in verujemo, da je Kristus smrt premagal na križu. Tudi če je v teorijah zarote kaj resnice, navadno je je, nas to ne sme, ne zbegati ne zmotiti, da ne bi ostali zvesti osnovnemu principu, ki ga je izbral in spoštoval Bog sam: narava in nadnarava delujeta z roko v roki in s ciljem, da je življenje vedno močnejše kot smrt, ker je to Božja odločitev.

Komentar tedna
Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...

O avtorju