Blaž LesnikBlaž Lesnik
Jakob ČukJakob Čuk
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Predsednik državnega sveta Alojzu Kovšca (foto: Posavski obzornik)
Predsednik državnega sveta Alojzu Kovšca | (foto: Posavski obzornik)

Kako so sestre klarise vplivale na politično pot predsednika državnega sveta …

Slovenija | 17.06.2021, 10:37 Rok Mihevc

»Slovenec, preprost človek, Boga boječ, do ljudi večinoma spoštljiv, ampak tudi precej oster, kadar je braniti časti in pravde narodu in jeziku svojemu.« Tako se je z enim stavkom opisal predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, ki ga je v goste povabilo društvo Družina in življenje, ki je na gradu Rajhenburg pripravila dogodek »Boljši odnosi, boljša prihodnost«.

O vojaških stopinjah očeta

Alojz Kovšca je bil rojen v družini časnika jugoslovanske ljudske armade in šele leta 1991 je dobil slovensko državljanstvo. Šel je po očetovih stopinjah in se vpisal na vojaško gimnazijo in kasneje na akademijo, kjer pa sta se z ideologijo »nekoliko razšla«, saj je videl, da v vojski uspešne prihodnosti zanj ni. Zaljubil se je v urarko, ona pa ga je hote ali nehote zaljubila v ure. Tako se je začel ukvarjati z urarstvom, kasneje z zlatarstvom. Vpisal se je tudi na Fakulteto za družbene vede, kjer je diplomirav na smeri obramboslovja. Kot obrtnik je postal aktiven v Obrtni zbornici, kjer je postal njen predsednik, nato pa tudi državni svetnik in v zadnjem mandatu predsednik državnega sveta z lastno stranko. »Sem ponosen, da sem SP – prej samostojni podjetnik, zdaj pa samostojni politik.«

O prijateljevanju s sestrami klarisami

Podelil je tudi svojo pot do osebne vere. Čeprav je iz verne družine, ki to ni smela biti zaradi očetove službe, ga je tedanja punca, zdajšnja žena, prepričala, da je šel v katehumenat in da sta se poročila »tako kot Bog zapove in bi se morali.« V pripravah na poroko sta bila na Nazarjah, kjer sta spoznala sestre klarise in z njimi še danes prijateljujeta toliko kot laiki z njimi lahko. »Vedno nas deli mreža, druži pa molitev in medsebojna ljubezen in spoštovanje«. Klarise so precej vplivale tudi na njun odnos in njegovo politično pot. »Vera daje upanje, upanje pa samo po sebi rodi pogum. Če nimaš upanja, ne zbereš poguma za posamezne stvari, ki jih moraš v življenju postoriti. V politiki se to precej pozna. Kdor ima upanje in vero, kdor ve, da je vsako njegovo dejanje nekje zapisano in nikoli ne bo izbrisano, tisti sprejema tudi takšne politične odločitve, ki niso v škodo ljudem. Danes se zelo jasno vidi, kdo je pripravljen stopiti korak nazaj, tudi v škodo samega sebe in napraviti korak naprej za ljudi in za domovino.«


O sinu avtistu in otrocih »s slabšo izhodiščno pozicijo«

Ima štiri otroke, eden izmed njih je avtist. Kot je povedal, sta z ženo s prvo in drugo hčerjo praznovala vse njune uspehe, povsod je šlo zlahka, »tretji pa je prišel na svet tako, da sva kmalu videla, da z njim ne bo nobenih izrednih uspehov. Veliko truda, skrbi in solza je bilo potrebnih, da sva fanta pripravila, da je funkcionalen in skoraj povsem samostojen. Najbolj pa me veseli, da pozna svoje stanje in se zaveda tega, da so drugi lahko močnejši, hitrejši, natančnejši, on pa v svoji koži s svojim življenjem ni nezadovoljen. To je najin življenjski uspeh.« Tako ima vsaka družina svoj križ, nekatere z zdravjem, druge z otroki, je povedal Kovšca. »Tudi uspešni otroci lahko postanejo neuspešni, če padejo v slabo družbo, če se oddaljijo od Boga in vrednot, ki jih živimo. A prav otroci s slabšo izhodiščno pozicijo ob rojstvu mislim, da dajo prav poseben čar. Človeka postavijo nazaj na njegovo mesto tam, kjer mora biti. Da se ne dviga nad ostale in da razume, da ne morejo vsi biti najboljši, najlepši, najpametnejši in najuspešnejši, ampak, da so s trudim lahko kar zgledni in primerni in da se z njimi da čisto lepo živeti.« 

Pogovor je vodil Benjamin Siter iz društva Družina in Življenje
Pogovor je vodil Benjamin Siter iz društva Družina in Življenje © Posavski obzornik

O gluhih in barvno slepih kolegih svetnikih

Osebne izkušnje so torej pripomogle k temu, kako deluje tudi v državnem svetu. Kot predsednik daje čisto nov pomen, kot ga nismo bili vajeni v prejšnjih mandatih. »V državnem svetu domuje neka doza medsebojnega zaupanja in spoštovanja. Svetnice in svetniki spoštujejo iskrenost in delo, včasih se oglušijo na navodila kogarkoli, včasih so barvno slepi za ideologije. Imam to srečo, da so izjemno kakovostni in pogumni in da o vseh stvareh odločamo tako, da se iskreno pogovarjamo. Se tudi skregamo, nikdar in nikoli pa se ne naslavljamo osebno »vi ste naredili to, ta je nardil ono«. Tega v državnem svetu ne dovolim. Ta način komunikacije, ko vsak, ki pride, naslavlja vse, predpostavlja, da moraš imeti močne argumente in da moraš biti vljuden, če hočeš, da te poslušajo. To se je v slovenski politiki na nek način izrodilo, imamo medosebna naslavljanja, žalitve in poniževanja. To bolj spada v gostilne kot v parlament. Da se nekomu očitati napake, da se kritizirati, a pri tem je treba ohraniti dostojanstvo človeka, kateremu napako očitaš. Nenazadnje se z njim jutri spet srečaš v isti stavbi in odločaš o istih stvareh.« Kovšca meni, da smo v preteklosti nekaj nekje narobe naredili in da smo kot javnost preveč tolerantni, da take stvari dovolimo. »Vsakič nam v politiki prodajajo nove obraze. A teh ne potrebujemo, ampak potrebujemo nov način vodenja politike. Če ste volivci indeferentni, če vam nekatere stvari niso všeč in tega ne poveste javno, potem se politika obnaša tako kot se želi.«

O dobrih in slabih stvareh in ljudeh

Izgradnje odnosov ne vidi kot spopad, ampak kot soočenje s samim seboj. »Svet je načeloma dober, je pa tudi nekaj slabih stvari in ljudi. Če pogledam nas kristjane, če se spravimo v diskurz prerekanja kdo je slab in kdo je dober, potem smo sprejeli nek izziv na dvoboju, v katerem ne moremo zmagati. Naša naloga je predvsem to, da mi ostajamo dobri, da generacijam, ki prihajajo za nami, dajemo trdne temelje, da prepoznavajo, kaj je res in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo. Nikakor pa ne smemo biti tiho ob tem, kar vidimo slabega. Odpor do slabega ne rabi biti z gorjačami, lahko je z moralno obsodbo in zavračanjem, da bi to sprejemali kot nekaj samo po sebi umevnega.«

O tem, kako bi moralo nas skrbeti za Evropo in ne Evrope za Slovenijo ...

Dotaknil se je tudi svetovno – evropskih pogledov. Ni več tako prepričan, da je Evropa še vedno tako idealna kot je bila pred leti. »Se mi zdi, da smo mi mogoče celo bolj stabilni kot so nekatere zahodne evropske države, ki smo jih včasih imeli za vzor. Zdi se mi, da smo zgodovinsko pot, ki jo je Evropa prehodila relativno zlagoma, pretekli v sprintu in da nam je ostalo še dovolj moči, da mi še vedno lahko tečemo naprej, Evropa pa caplja na mestu, ker se je polenila in se navadila na to. O čem govorim? Poglejte, kje so se ohranile temeljne vrednote, na katerih je Evropa zgrajena ... Pri tistih državah, ki teh vrednot niso bile deležen in so jim jih po 2. svetovni vojni vzeli. Češka, Slovaška, Poljska, Slovenija ... Medtem, ko v Franciji vsak teden zgori ena cerkev, ko se zapirajo v gheta in so malo pred državljanjsko vojno, pri nas nekateri vpijejo, da so strašno zaskrbljeni in da Evropo skrbi za nas. Mislim, da bi moralo bolj nas skrbeti za Evropo. Res smo naredili nekaj napak po osamosvojitvi, ker smo mislili, da je svoboda pokal, ki ga dobiš, dvigneš in je tvoj. A ni. Svoboda je večna tekma in tekmuješ zato, da ohraniš prehodni pokal, če ne ti ga odnesejo drugi. Če iz tega tekmovanja izpadeš, se je težko spet vklopiti vanj. Ena izmed večjih napak je, da smo bili preveč lahkomisleni, ko nismo prav v resnici počistili z nekaterimi pritiklinami prejšnjega sistema.«

O vakumu vrednot

»Kurirček je bil priden, urejen, pomagal je babici čez cesto. Sicer ni hodil k maši in se ni pokrižal pred jedjo, je bil pa neka podoba, ki so si jo otroci zamislili, kakšni bi morali biti. To smo umaknili, nadomestili pa ga nismo z ničemer. Edino verne družine imajo bolj izvirno podobo, zasnovano na Božji zapovedi o spoštovanju očeta in mame. Tisti, ki smo imeli možnost, da smo bili vzgojeni v vernih družinah, smo morali spoštovati pravico, resnico, spoštovanje do ljudi in Boga, medtem, ko tisti, ki te podlage niso imeli, so začeli indentificirati lažne podobe filmskih in drugih junakov. Bojim se, da smo izgubili nekaj generacij, da jim nismo dali pravih vrednot, da smo tu kristjani premalo pokazali, kako mi živimo drugim. Prišlo je do vakuma, kjer vrednot ni.«

O tem, kako moramo Slovenci priti iz svojih kokonov

Na vprašanje, kaj lahko slovenski narod zopet poveže med sabo, Kovšča pove, da se moramo učiti boljše komunikacije. Pove, da živimo v varni deželi, kjer imamo visoko kakovost bivanja, največji problem smo Slovenci sami sebi. Slovencem nam manjka druženje. »Moramo priti iz svojih kokonov ter se začeti pogovarjati drug z drugim. Se spoznavati. Skozi druženje lahko človeku na štiri oči poveš tudi tisto, kar ti ni všeč. Če tega ni, ostane jeza in zamera, ki se lahko vleče skozi več generacij. Tako ima na primer pozdrav miru pri maši zelo velik pomen, saj moraš človeka pogleati v oči in mu stisniti roko. Tradicionalno se Slovenci preveč zapiramo vase, zato se nam zdijo naše težave največje, težav drugih pa ne vidimo. Zato smo do sebe zelo tenkočutni, do drugih pa brezčutni. To je naš problem.«

Slovenija
Jožica Ličen (photo: ARO) Jožica Ličen (photo: ARO)

Po večno plačilo k Bogu odšla Jožica Ličen

Na tiho nedeljo je odšla po zasluženo plačilo k Bogu dolgoletna sodelavka in ravnateljica Škofijske Karitas Koper, Jožica Ličen. Poznali smo jo kot neutrudno prostovoljko, ki je desetletja z vsemi ...

Dr. Federico Potočnik (photo: Rok Mihevc) Dr. Federico Potočnik (photo: Rok Mihevc)

Federico Potočnik: Stavka je nujna

Stavka na pobudo Sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije Fides se vleče že dva meseca, a rešitve še ni na vidiku. Eden od tistih, ki stavkajo, je tudi infektolog dr. Federico V. Potočnik, ...

Nekdanji vojaški vikar Jože Plut (photo: ) Nekdanji vojaški vikar Jože Plut (photo: )

Bela zastava ni ponižujoča predaja

Po dveh letih vojne v Ukrajini, ki je terjala na obeh straneh preveč smrti, je poziv papeža Frančiška k pogajanjem več kot na mestu. A nekateri odzivi so bili ob besedi »bela zastava« burni, ...

Nekdanji dijaki Škofijske gimnazije  (photo: Rok Mihevc) Nekdanji dijaki Škofijske gimnazije  (photo: Rok Mihevc)

Iz istega gnezda odleteli na različna področja

Pred začetkom tedna katoliškega šolstva smo se v Kolokviju pogovarjali z nekdanjimi dijaki Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška v Mariboru. Ana Ferš, Larisa Krajnc, Izidor Jelenc in Metod ...

Br. Štefan Kožuh v samostanu Celice pri Cortini (photo: Rok Mihevc) Br. Štefan Kožuh v samostanu Celice pri Cortini (photo: Rok Mihevc)

Molitev je utrip, ki daje moji duši življenje #video

Osrednje misijonske govore v sklopu 19. Radijskega misijona pripravlja kapucin br. Štefan Kožuh. Nastajajo v krajih svetega Frančiška Asiškega. Prvi nagovor je nastal v Celicah pri Cortoni, ...