In memoriam: Nuno Monteiro

Novice | 11.06.2021, 19:49 Petra Stopar

Portugalski politolog Nuno P. Monteiro, ki je 5. maja letos zapustil akademsko skupnost po boju z zahrbtno boleznijo, je znan po svojih raziskavah na področju mednarodnih odnosov in varnostnih študij, tudi na temo jedrskega orožja. »Njegov zadnji velik projekt je želel predstaviti vseobsegajočo teorijo nasilja, ki bi razložila tako vojno med državami, kot tudi državljanske vojne in celo medosebno nasilje,« je o svetovno priznanem akademiku zapisal slovenski raziskovalec na Univerzi Kalifornije, San Diego, Igor Kovač.

Nuno P. Monteiro, rojen v Portu, je diplomiral na Univerzi Minho, kjer je študiral pod mentorstvom profesorja Luisa Lobo-Fernandesa, doktoriral pa na Univerzi v Chicagu leta 2009 pod vodstvom Johna Mearsheimerja. Prav v kabinetu slednjega se je slovenski raziskovalec Univerze v Kaliforniji Igor Kovač prvič srečal z Monteirom. Njune poti so se nato večkrat prekrižale. Med drugim ju povezuje tudi prof. Lobo-Fernandes, ki redno gostuje na Univerzi v Cincinnatiju in ki ga je Slovensko panevropsko gibanje pred leti že gostilo na konferenci o prihodnosti Evropske unije. Petdesetletni Portugalec, ki je bil na vrhuncu svoje raziskovalne produktivnosti, je prevzemal štafetno palico iz rok Mearsheimerja in Stephena Walta ter drugih starejših raziskovalcev kot eden poglavitnih avtorjev realistične tradicije.

Kovač: Družila naju je podobna raziskovalna agenda – teoretiziranje o dolgotrajnem neravnotežju moči

Po besedah Kovača je bila Monteirova prva knjiga iz leta 2014, Theory of Unipolar Politics, za znanost o mednarodnih odnosih prelomna. Ponudila je namreč teorijo o unipolarni eri, ne le o unipolarnem momentu, kot je ob koncu hladne vojne napovedal Charles Krauthammer.

Kovač je še poudaril: »Profesor Monteiro je nasprotoval teoretiziranju zavoljo teoretiziranja samega. Vedno je iskal relevantnost za dejanske odnose med državami. Zato je bil močno predan empiriji. Čeprav je vedno znova odpiral velika vprašanja in bil predan deduktivnemu sklepanju, torej močni teoretični komponenti in njenemu razvoju, so bile njegove raziskave usmerjene v dejanske probleme v mednarodnih odnosih in razumevanju le-teh na način, ki je blizu praktikom. Unikatnost Nuna Monteira potrjuje dejstvo, da ni postal ujetnik svoje akademske slave in uspeha, kot se je to zgodilo prenekaterim. Ohranil je svojo radovednost in skromnost. Ni pričel z recikliranjem svojih del in raziskovalnih vprašanj, pač pa se je lotil novih.«

Na eno od njih – zakaj tako malo držav pridobi jedrsko orožje – je odgovorila Monteirova druga knjiga, Nuclear Politics: The Strategic Causes of Proliferation, ki jo je napisal skupaj s kolegom iz Univerze Yale Alexandrom Debsom. »Njuna analitična rigoroznost je več kot samo hvalevredna. Nuklearna proliferacija je tako odvisna hkrati od želje in priložnosti. Prva je prisotna, ko se država sooča z veliko grožnjo, četudi ima zaveznike. Druga pa, ko ima država dovolj konvencionalne moči, da lahko sama odvrača napad,« je pojasnil Kovač. V knjigi je Monteiro kot strokovnjak za mednarodna varnostna vprašanja analiziral strateške okoliščine in vzroke, ki pripeljejo do večjih možnosti za krepitev jedrskega oboroževanja, in razpravljal o šestnajstih primerih poskusov pridobivanja ali dejanske pridobitve jedrskega orožja skozi zgodovino, so ob njegovi smrti zapisali na inštitutu za mednarodne odnose Jackson, ki deluje v sklopu Univerze Yale.

Pogrešal bom Nuna in njegov prefinjen humor. Sebično si bom želel slišati njegove konstruktivne kritike. Morda bo nekdaj posthumno prejel nagrado za življenjsko delo. Kar se mene tiče, si jo nedvomno zasluži.

Kovač je prepričan, da si Monteiro nedvomno zasluži posthumno nagrado za življenjsko delo, saj si je zagotovo izboril svoj prostor v zgodovini politične misli: »Kot Nicholas Spykman, ki je prav tako umrl v 50. letu starosti, prav tako bil profesor na Univerzi Yale in prav tako izviral iz Evrope. Samo dejstvo, da Nuna Monteira postavljam ob bok avtorju geopolitične ideje Rimland je dovolj zgovorno, da nas je zapustil velikan.«