Matjaž Merljak
Jakob Čuk
Andrej Šinko
Rok Mihevc (foto: Petra Stopar)
Rok Mihevc | (foto: Petra Stopar)

Moj domoljubni teden in kako je na državni proslavi tokrat Bog sedel v prvi vrsti

29.06.2021, 14:30 Rok Mihevc

Za mano je, tako kot za večino Slovencev, zelo domoljubni teden. Lahko bi rekel, da se je začel že prejšnji ponedeljek, ko je bila v ljubljanski stolnici sveta maša za pokojnega nadškofa Alojza Urana, ki je bil velik domoljub in je s svojo ljudsko štimo pogosto ustvaril domoljubno vzdušje. Skoraj ni minil “agape” po različnih mašah, slovesnostih, pa tudi na dogodkih Radia Ognjišče, da ne bi s svojim mogočnim glasom začel “Prijatlji obrodile so trte vince nam sladko” vse do kitice naše himne, ali pa ”Rož, Podjuna, Zila” ali “Oj Triglav moj dom…”

In kako ponosen bi bil nadškof na sodelavce našega radia, ki so te dni uresničili prav poseben morsko-kolesarski-gorniški projekt, katerega seme so v zemljo želja vsadili že leto dni nazaj. Tudi sam sem zelo ponosen na njih, da so uspeli z nič metrov nadmorske višine prikolesariti in prihoditi na sam 2864 metrov visok vrh naše domovine. Šel sem z njimi, na štirih kolesih sicer, pa se mi je že pot z avtom od morja do Krme zdela tako dolga in utrujajoča. Kaj jih žene, sem se večkrat v tisti noči polne lune, ki je obsvetljevala njihovo pot, zehajoče spraševal in vedno znova prišel do istega sklepa. Domoljubje, gotovo! In želja, da bi to domoljubje in enotnost vzbudili tudi v drugih. Domoljubje in enotnost, ki v svoje okrilje sprejemata prav vsakega, od tistega, ki je še na začetku te poti na nič metrih svojega življenja, do tistega, ki je že tik pod vrhom in bo vsak čas na njem zakoličil življenjsko zastavo, ki bo ponosno zaplapolala ... Prepričan sem, da so fantje v mislih imeli tudi vse tiste, ki dvomijo v svojo državljanjsko kondicijo, ki so se sredi poti že obrnili, ki so obupali nad željo, da uspejo. Prepričan sem, da so v mislih imeli tudi tiste, ki se bojijo, kako bodo na vrh prispeli naši zanamci, ali bodo še imeli dovolj domoljubnega vetra v svojih življenjskih jadrih ... In prepričan sem, da so z vrha naši fantje prav dobro poskrbeli za pravo domoljubno burjo, saj so s svojim dejanjem marsikoga navdušili, tudi ganili... Gotovo pa ste mnogi naši poslušalci to zavest še bolj podkrepili v Arboretumu pri sveti maši za domovino in na koncertu Kvatropircev. Zato lahko z gotovostjo rečem in to podpišem, da je Radio Ognjišče v teh dneh od vseh medijev najbolj domoljubno praznoval obletnico naše domovine in da mu pri tem ni para.

Domoljubno obarvan teden sem nadaljeval v domačem kraj. Poleg udeležbe na osrednji občinski proslavi pred osamosvojitveno lipo, sem se že na predvečer praznika povzel na najvišjo točko naše Borovnice, z najlepšim razgledom na naš kraj, kjer so lokalni domoljubi na lastno pobudo v čast domovini izobesili veliko slovensko zastavo, ki zdaj ponosno plapola v znak spoštovanja in hvaležnosti za vsa dejanja, ki so pripeljala do osamosvojitve našega naroda. Tu sicer ni bilo dolgih govorov, rdeče preproge in praproščakov, smo pa s ponosom zapeli himno in si narezali domačo salamo. Po domače pač in nič manj domoljubno.

Malo žalostno je bilo videti, kako so ti poslanci obsedeli na svojih sedežih, verjetno pa bi bilo drugače, če bi verski predstavnik imel drugačno pokrivalo ...

Bil sem tudi na državni proslavi na Trgu republike. Fotografiral sem jo in večkrat sem kar pozabil na svoje delo, ker sem se tako zamislil nad vsem dogajanjem in vsebino. To je bila proslava, ki se jo vika. In na katero so organizatorji povabili tudi Boga. In to v prvo vrsto. Ko sem se oziral po občinstvu, se mi je zdelo čudno, da med predstavniki verskih skupnosti ni bilo videti nobene "roza kapice", sedež našega nadškofa Stanislava Zoreta, ki se je do sedaj vedno odzval vabilu, je bil prazen... Kakšna škoda, sem si mislil, da na taki pomembni slovesnosti ni predstavnika Katoliške cerkve. Med ljudstvom sem sicer opazil kar nekaj redovnic,  bogoslovcev, duhovnikov, med povabljenimi tudi poslankinega sina, sveže posvečenega diakona, a sedež cerkvenega predstavnika je bil spredaj še zmeraj prazen ... A že čez nekaj minut je bilo že vse drugače in pravzaprav smo verjetno mnogi doživeli pravi mali šok. Na platnu in televiziji se pojavi nadškof Zore s štolo, skupaj s svojim tajnikom in napovedjo, da bo blagoslovil osamosvojitveno lipo. Sploh pa so mi šle kocine pokonci, ko nas je Zore povabil, da zmolimo Oče naš. Kako veličastno je bilo, ko je zbrana množica, razen nekaj izjem poslancev leve opcije ponosno vstala in kako ganljivo je bilo slišati molitev na trgu, ki je pred točno 30 leti doživljal zgodovinske in prelomne trenutke. Malo žalostno je bilo videti, kako so ti poslanci obsedeli na svojih sedežih, verjetno pa bi bilo drugače, če bi verski predstavnik imel drugačno pokrivalo ... Besede "odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom" mogoče niso preglasile tiste hrupne množice na Prešernovem trgu s svojo alternativno proslavo, na katero Bog ni bil povabljen, so pa vsem dale vedeti, da praznik in situacija v kateri smo, ni čas za delitve. Je bil pa Bog z vsemi častmi in spoštovanjem povabljen prav na državno proslavo in lahko smo ponosni in hvaležni za to, da so mu organizatorji in ustvarjalci prireditve priskrbeli sedež v prvi vrsti, saj so s tem med drugim podčrtali to, da smo Slovenci katoliški narod in da tudi Evropa sloni na krščanskih koreninah. Besede in misli "Bog", "krščanski bratje", "v začetku je bila beseda...", "Bog blagoslovi Slovenijo", katerih do sedaj nismo bili vajeni, so bile kot kaplje dežja v sušnem ateističnem obdobju. Verjamem in upam, da je ta blagodejna ploha vsaj malce pripomogla k rasti vrednot kot so spoštovanje drug do drugega, zaupanja in poguma za boljši jutri.

Kaj pa mi? Mi pa se smilimo sami sebi, delamo se žrtve in jokamo o kršenju človekovih pravic... in niti na proslavo ne pridemo. Tako kot ne bi prišli na mamino praznovanje rojstnega dne samo zato, ker med brati vse ne štima ...

Mnogo domoljubnih čustev sem začutil tudi ob sveti maši za pokojnega argentinskega Slovenca dr. Marka Kremžarja in ustvarjanju prispevka o njegovi zapuščini, življenju in delu. Kako grozno mora biti, da moraš, ne po svoji krivdi, zapustiti svojo ljubo domovino. Prav pretresla me je misel njegovega vnuka, našega sodelavca Andreja, ki je dejal, "kako velika je bila ljubezen do domačih krajev, pove dejstvo, da je svoje otroke in vnuke vedno spodbujal k vrnitvi v domovino, pa četudi za ceno tega, da je to pomenilo ponovno bolečo ločitev družine". Kaj pa mi? Mi pa se smilimo sami sebi, delamo se žrtve in jokamo o kršenju človekovih pravic... in niti na proslavo ne pridemo. Tako kot ne bi prišli na mamino praznovanje rojstnega dne, samo zato, ker med brati vse ne štima ...

Marsikaj seveda ni popolno, a vsa slaba volja in nerganje me spominjata na večerna pritoževanja nad invazijo komarjev v zadnjih tednih. Nihče pa ni hvaležen za to, da se nam ni treba bati malarije ...

Res je bil domoljubja poln teden. Ko sem se vozil na ta različna praznovanja in z morja na Triglav, so me navduševale tudi mogočne zastave izobešene iz zvonikov in cerkva, na hišah, kozolcih, na traktorjih in avtomobilih ... in hvaležen sem za poglobitev te domovinske zavesti, da kakšna garaška pot je bila potrebna do vrha, pa ne samo s kolesom in v gojzarjih, ampak tudi z derezami, cepinom in trdno voljo ter pogumom. Zdaj še bolj vem, je za domovino treba delati in ji biti na razpolago s svojimi talenti in sposobnostmi. In vedno bolj nas bo naša 30 – letnica potrebovala. Tudi sam jih štejem toliko in malce pa že čutim in vem, da bo treba popaziti na svoje zdravje, če bi radi, da jih doživimo še vsaj dvakrat toliko. Še dobro da so tu takšni in drugačni dobro podkovani trenerji, ki vedo, kaj delajo in vedo, kaj domovina potrebuje za dobro kondicijo ter katere vaje so tiste, ki nam bodo stopile škodljive maščobne obloge, ki ovirajo dobro počutje in zdravje naše 30-letne gospodične. Marsikaj seveda ni popolno, a vsa slaba volja in nerganje me spominjata na večerna pritoževanja nad invazijo komarjev v zadnjih tednih. Nihče pa ni hvaležen za to, da se nam ni treba bati malarije ...

Pa veliko zdravja in dobre kondicije ti želim, moja draga Domovina!

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto) Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto)

Novi škof Saje na obiskih

Novomeški škof Andrej Saje po škofovskem posvečenju, ki je bilo dober mesec nazaj, obiskuje lokalne oblasti, ustanove in druge organizacije. Tako se je te dni mudil pri novomeškemu županu, na ...

Novomeški škof dr. Andrej Saje (photo: Rok Mihevc) Novomeški škof dr. Andrej Saje (photo: Rok Mihevc)

Pravičnost kot odsev Božje pravičnosti

V ljubljanski stolnici je bila sinoči tako imenovana rdeča maša, ki jo je za člane Akademskega društva pravnik, druge pravnike in študente prava ob začetku sodnega leta daroval novomeški škof dr. ...