Rupel o mitih in falsifikatih tranzicijske levice

Novice | 01.05.2021, 12:03 Tone Gorjup

„Levi Demos je nekaj takega kot desna Osvobodilna fronta“, je končal svoj nagovor Dimitrij Rupel na prireditvi ob obletnici tajnega srečanja na Račjem otoku. Na njem so se predsedniki koalicije strank Demosa 28. aprila 1991 zavezali, da bodo izpeljali osamosvojitev ne glede na posledice.

Rupel se je s tem odzval na poskuse levice, ki želi na vsak način pokopati Janševo vlado. Zadnji med njimi je oblikovanje predvolilnega zavezništva oziroma nekakšnega levega Demosa.

Pobuda se oblikuje v zakulisju in naj bi prihajala iz akademskih vrst. Če je bil nosilec ponesrečene koalicije KUL Jože P Damjan, je tokrat v ospredju Rado Bohinc, nekdanji notranji minister. A njegova politična dediščina izvira iz Beograda, kjer je bil minister za gospodarstvo v zvezni vladi SFRJ (1988/89). Mimogrede: že takrat se je rojevala ideja o delitvi Bosne in Hercegovine! Bil je ustanovitelj projugoslovanske Socialdemokratske unije, ki je ljudi pozivala k bojkotu plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Stranka je nastala le nekaj tednov pred plebiscitom: 4. decembra 1990.

Rupel je ocenil, da se na prvi pogled zgodovina ponavlja: „Kot da smo se po tridesetih letih vrnili tja, kjer smo že bili. Pojavljajo se ideje o novem Demosu, govora je o odnosu do OF, do NOB, o preurejanju Balkana, o preurejanju slovenskega strankarskega prizorišča ..."

Po kratki predstavitvi zahtevne odločitve na Račjem otoku se je Rupel vprašal: „Kaj lahko v luči povedanega rečemo o novem levem Demosu in o balkanskih 'nepapirnih' načrtih, ki jih doma in v tujini pripisujejo slovenski vladi? Naši tekmeci oziroma nasprotniki na tranzicijski levici gojijo in prilagajajo tista poglavja zgodovine, v katerih so se izkazali oziroma razglasili kot zmagovalci. Neskončno pa so užaljeni, ker so se pri največjem zgodovinskem dosežku, slovenski narodni državi, izkazali kot poraženci."

Zatem je Rupel naštel mite oziroma falzifikate, ki jih ustvarjajo v svoji ideološki politični vnemi: da se je slovenski upor zoper nacizem oziroma fašizem začel že aprila 1941; da slovenska državnost izvira iz leta 1945; da je Demos potemtakem nadaljevanje starega režima; da Jugoslavija nikoli ni bila za železno zaveso; da v Sloveniji ni bilo boljševiška socializma; da je bil plebiscit za samostojno neodvisno Slovenijo prevara in napaka; da večina Slovencev voli levico; da je aktualna desnosredinska koalicija nedemokratična oziroma fašistična; da nedemokratična oziroma fašistična desnica snuje preureditev Balkanski meja; da stranke tranzicijske levice nadaljuje tradicijo upora zoper fašizem; da so te stranke edine upravičene do imena demokratične opozicije, torej je prav, da se imenujejo levi Demos; da je njihova platforma manifest socializem 21. stoletja.

Rupel je še poudaril, da slovenska levica pri tem ni niti neuspešna niti osamljena. Podobne unetljive ideje se širijo marsikje po Evropi, kjer ugledni družboslovci govorijo o moralni superiornosti levice. To niso nujno isti ljudje, ki, ne da bi poznali razmere in ne da bi razumeli slovenščino, prevzemajo slovenske mite in falsifikate.

Rupel je v zvezi z levim Demosom še spomnil, da izvirni Demos ni bil enovita in enostranska konservativno desna, cerkvena struktura, ampak je bil koalicija šestih strank, ki so pokrivale vse klasične politične usmeritve od krščanskih demokratov in kmečke stranke, do socilanih demokratov in liberalcev. In dodal: „Levi Demos je nekaj takega kot desna osvobodilna fronta."