Duhovnik Karlo Bolčina: Ob obisku papeža Leona XIV. v Turčiji sem začutil globoko veselje, ponos in upanje za krščansko edinost

29. 11. 2025, 17:30 Alen Salihović

Duhovnik Karlo Bolčina je v komentarju za Radio Ognjišče o obisku papeža Leona XIV. v Turčiji delil osebno doživljanje dogodkov v Niceji, ki jih je spremljal preko televizije italijanske škofovske konference. Ob tem je dejal, da je globoko hvaležen za krščansko vero, spoštovanje do izročila prvih kristjanov in močno željo po večji edinosti med Cerkvami.

»Po 1700 letih še vedno izpovedujemo isto vero«

Bolčina je poudaril, da ga je v teh dneh navdajal globok občutek veselja in ponosa, ker je kristjan. Ob obletnici prvega ekumenskega koncila je posebej izpostavil kontinuiteto Nicejske veroizpovedi, ki jo Cerkev izpoveduje neprekinjeno: »Po 1700 letih še vedno izpovedujemo isto vero, ki so jo utrdili naši očetje: da je Bog eden in troedini, in da je Božji Sin res pravi Bog in res pravi človek.«

Spomnil je, da se krščanstvo nikoli ni odpovedalo temeljnemu nauku o Kristusovi božanskosti in človeškosti. Če bi se temu odreklo, pravi Bolčina, bi lahko postal Božji Sin »relativen«, izenačen z minljivostjo sveta. Prav zaradi resnice učlovečenja pa je tudi človek poklican v večno življenje.

Srečanje »Andreja in Petra«: simbol ekumenskega približevanja

Posebno močno je duhovnika nagovorilo simbolično srečanje med patriarhom Bartolomejem (ki ga v vzhodnem izročilu povezujejo z apostolom Andrejem) in papežem Leonom XIV. – Petrom naših dni: »Tokrat sta se Andrej in Peter srečala ne kot tekmeca, temveč kot izraz cerkvene edinosti. Še ne popolne enotnosti, toda gotovo bo to v prihodnosti postalo resnica.«

Po njegovih besedah je bilo ganljivo opazovati, kako oba cerkvena voditelja s svojimi verniki na istem kraju ponovno izpovedujeta vero, s čimer potrjujeta skupno zvestobo Kristusu in bogatemu učiteljstvu Cerkve skozi stoletja.

Preprostost praznovanja – resnična moč Cerkve

Bolčina je izpostavil tudi preprostost obreda in srečanja v Niceji: »Cerkev ne slavi v triumfalizmu in velikih množicah, ampak na naši veri, ki je preprosta, a neverjetno globoka in bogata.«

Po njegovih besedah prav skromnost dogodka razodeva bistvo Cerkve – vračanje h koreninam, k bistvenemu, k izpovedi vere, ki presega vsako zunanjo pompoznost.

Muslimanski svet je pokazal naklonjenost

Kot pomemben znak časa je Bolčina izpostavil tudi spoštljivo držo muslimanskega sveta do papeževega obiska: »Čeprav s krščanstvom včasih teološko ne soglaša, je muslimanski svet sprejel papeža in Cerkev. Iz obiska je dihalo ozračje naklonjenosti in bratstva.«

S tem je po njegovem mnenju obisk presegel zgolj protokolarni pomen ter postal prostor medverskega zbliževanja, ki ga danes svet še posebej potrebuje.

Skupna želja po miru

Bolčina je poudaril, da je rdeča nit vseh srečanj in govorov v Niceji – tako papeža Leona XIV. kot patriarha Bartolomeja I. – želja po miru: »Vse je povezovalo dejstvo, da si želimo miru: zunanjega miru v svetu, notranjega miru med narodi in miru srca med ljudmi.«

Karlo Bolčina je izrazil upanje, da se bodo močne besede obeh cerkvenih voditeljev uresničile v konkretnem pričevanju in novih korakih k edinosti in bratstvu.