Smrt je še vedno tabu, a o njej v času epidemije pogosteje razmišljamo

Pogovor o | 29.04.2021, 12:25 Tanja Dominko

Epidemija nas je malo streznila, smrt nam je bližje, kot družba smo se bolj začeli ukvarjati s starejšimi in njihovim življenjskim prostorom. Čeprav je smrt odstranjena iz našega zavedanja, se družba z njo ne ukvarja, je ves čas tukaj, covid je povzročil, da je javnost o smrti spregovorila naglas, ugotavlja Tatjana Fink iz Ljubhospica. Tudi vodja paliativne mobilne enote Splošne bolnišnice Jesenice Mateja Lopuh se strinja, da je zdaj nekoliko drugačen pogled na umiranje. „Epidemija je streznila naš pogled na minljivost, smo izgubljali ljudi, ki so bili na videz popolnoma zdravi, okužili so se morda v trgovini. To je tako dogajanje, ki ga družba težko spregleda. Bolj smo se začeli zavedati svoje ranljivosti. Ni treba, da je človek hudo bolan, smrt se lahko zgodi v trenutku.“

Vse pogosteje naši bližnji s kroničnimi neozdravljivimi boleznimi umirajo na domu, pri tem jim na Gorenjskem pomaga mobilna enota jeseniške bolnišnice, saj naloga skrbeti za umirajočega ni preprosta. „Je zelo zahtevno, ampak lahko z velikim olajšanjem ugotavljamo, da je veliko svojcev, ki so pripravljeni to breme vzeti na svoja ramena. Vsi v naši enoti se zavedamo, kako veliko je to breme in smo jim pripravljeni pomagati 24 ur dnevno ali prek telefona ali z obiskom, če je potrebno. Svojci se morajo na lepem soočiti z veliko stvarmi, najtežja je, da bodo tistega, ki ga imajo radi, izgubili. Na svojih ramenih imajo veliko odgovornost odmerjanja zdravil, indikacije, kakšni so lahko nepričakovani učinki, tako da je njihov pogum res vreden občudovanja. Tudi tehnične stvari so: kako nekoga nahraniti, ki sam ne more več jesti, kako nekomu pomagati do stranišča, kako paziti na dostojanstvo, da bi čim dlje zdržal brez plenice. Mi si zelo želimo, da bi bili sčasoma ob razvoju dolgotrajne oskrbe svojci razbremenjeni te neposredne skrbi, ampak bi lahko ta čas izrabili za pogovor, saj je proces nege časovno zelo zahteven."

Obdobje odhajanja je čas, ko se dela življenjska bilanca

Prav pogovor je tisto ključno, kar potrebujejo umirajoči, opažajo v Ljubhospicu. Ali so svojci še vedno v zadregi, če sami za tega umirajočega ne morejo skrbeti, je prisotna ta zadrega? „Deloma je prisotna, ampak se je treba zavedati, da je zelo malo družin, ki bi pripeljali bližnjega k nam, ker jim ne bi bilo mar. Se zavedajo svojih omejitev, to, da pripeljejo bližnjega, ki ga imajo zelo radi, k nam, se večinoma izkaže za dobro, saj se lahko v tem času, ko je nekdo pri nas, posvetijo odnosu. In je ta čas kakovostno preživet." Zelo jim je pomembno udobje človeka „da ga ne boli, ni zaprtja, da ni bruhanja in drugega, kar se lahko pojavi, ampak nam je tudi pomembno, kakšne so njegove socialne in duhovne potrebe. Velikokrat se izkažejo bolečine kot kriza duše, kot kriza zavedanja, da izgubljam življenje. Ampak ima tudi dobrobiti, da vse to skupaj pogledamo, da se potem človek lahko odpravi na to potovanje, kjer največkrat na tihem delajo življenjsko bilanco. Kako sem živel, kaj sem počel, kaj je bilo prav in narobe, kaj je bilo v mojem življenju vredno, kdo sem bil in kdo sem. Večkrat pride vprašanje sprave in odnosa do večnosti. Kaj lahko upam? Vsi, ki delamo na tem področju, moramo biti odprti za te stvari, saj sicer vidimo človeka samo kot zlomljeno osebo, pa ne gre za to."
Oskrba v Ljubhospicu je brezplačna, kar omogočajo Lekarne Ljubljana, ki so njihov glavni pokrovitelj. Mnogi pokličejo tudi svetovalni telefon 051 322 979, ki deluje 24 ur na dan.

Tudi gorenjska paliativna mobilna enota pomaga z nasveti. Kot pravi Lopuhova, svojcem pokažejo, kako negovati bližnjega, „pokažemo, kako se zamenja plenica, kako se ga umije v postelji, kako se ga nahrani, kako umiti zobe, to ni tako enostavno, saj bolnik ne sme zobne paste pojesti." Ta paliativna enota je za zdaj edina v Sloveniji, se pa z razvojem dolgotrajne oskrbe premika tudi na tem področju, predvidenih je 20 enot, tako da bodo imele regije glede na število prebivalcev možnosti poskrbeti za svoje prebivalce tudi takrat, ko želijo umreti na svojem domu. „Naša oskrba je za tiste, ki si želijo obdržati svojca doma, da vedo, da imajo pomoč, saj se počutijo negotove, ampak postopoma lahko ob svetovanju vse te postopke usvojijo. Imeli smo tudi kar nekaj zelo lepih zgodb, ko so takemu človeku priskočili na pomoč sosedje in prijatelji, kar je zelo spodbudno v časih, ko se tako zelo odtujujemo. Taka dejanja so vredna našega občudovanja in spoštovanja." Nego nudijo tudi tistim, ki nimajo nikogar, so brez socialne mreže.

Kako je s plačilom storitve? Napotnico napiše osebni zdravnik, nam pojasni Lopuhova, brezplačne storitve nudijo tudi v Ljubhospicu.

V posnetku oddaje Pogovor o boste slišali tudi, kako odhajanje doživljajo otroci in kakšno podporo še potrebujejo svojci, ko slišijo morda zadnjo željo umirajočega. V zadnjem delu oddaje pa odpiramo še eno pomembno temo, pripravo oporoke, o čemer je spregovorila namestnica varuha človekovih pravic Marjeta Cotman, ki je pred to funkcijo opravljala tudi notarsko službo.