Tone Gorjup
Uporniki z navdihom v Mojem boju in velikem Oktobru
Naš pogled Tone Gorjup
Za nami je trinajst mesecev in pol upora proti novemu koronavirusu in proti novi vladi. Smo v tretjem valu epidemije in ne vem katerem valu odstavljanja trenutne oblasti. A danes je v ospredju upor proti okupatorju aprila 1941. V nekdanji državi je bila zgodovina povsem jasna. Vse skupaj se je začelo 27. aprila v Vidmarjevi vili pod Rožnikom v Ljubljani, ko smo dobili Osvobodilno fronto. A že takrat so se porajali dvomi.
V osemdesetih letih sem precej časa preživel s profesorjem, ki se je kot študent prava dan ali dva po cvetni nedelji 1941 s sošolci pridružil prostovoljcem, ki so se napotili proti Zagrebu in naprej na jug, da bi z jugoslovansko vojsko branili domovino. Med njimi so bili fantje iz katoliškega, pa tudi liberalnega tabora in celo komunisti. Slednji so že takrat sanjali revolucijo in idejnim nasprotnikom - tudi mojemu znancu - obljubljali. »Ko bomo zmagali, boš visel na tistem kandelabru!« A peti dan okupacije je bila razglašena NDH in vojaške enote na našem ozemlju so bile odrezane od glavnine; poskus, da bi branili napadeno domovino je propadel. Tako so se vrnili nazaj v Ljubljano. V tistih dneh so se oblikovali prvi zametki ilegalne Slovenske legije z namenom upora proti okupatorju. Že prvi teden po napadu na Jugoslavijo se je na različnih nivojih dogajalo toliko stvari, da zgodovinarjem zlepa ne bo zmanjkalo dela.
Kot večkrat ponavlja Tamara Griesser - Pečar pa je povsem jasno, da je bil 27. april dolgo praznik Osvobodilne fronte, po osamosvojitvi pa dan upora, čeprav na ta dan leta 1941 ni bilo ne Osvobodilne fronte, ne upora, saj je bila partija še vezna na pakt Hitler-Stalin. Takrat je bila ustanovljena protiimperialistična fronta in šele po napadu na Sovjetsko zvezo so komunisti korigirali smer od antiimperializma k antifašizmu. Takrat so preimenovali protiimperialistično fronto v osvobodilno fronto. Pred seboj so imeli več jasnih ciljev. V Slovenskem poročevalcu za 22. junij 1941 beremo, da se »fronta« ki uradno še nima pridevnika osvobodila, bori tudi proti nemškim in italijanskim imperialistom, predvsem pa proti domači kapitalistični gospodi, za bodočnost delovnih ljudi, ki ne bo poznala izkoriščanja človeka po človeku ... Beremo še, da je potrebno odločno obračunati in prelomiti z izdajalskim meščanskim vodstvom. Ta »vera« osvobodilnih sil slovenskega naroda temelji na obstoju socialistične države - Sovjetske zveze - ki je up delovnega človeštva in zatiranim narodom vzor nacionalne svobode, enakopravnosti in pravičnosti.
Po zgledu in navodilih »velikega ruskega brata« je komunistična partija, ki se je skrila za Osvobodilno fronto, že avgusta ustanovila Varnostno obveščevalno službo, ki je začela uspešno osvobajati slovenski narod. Padale so predvsem glave vplivnih, zavednih in vernih Slovencev; večkrat kot del trgovine z okupatorji. Kdo je 13. maja 1941 izdal tigrovce na Mali gori nad Ribnico? Kdo je v začetku 1944 izdal gojence podoficirke šole v Cerknem? Tudi to ni jasno, zakaj je moral pasti Pohorski bataljon? Komunistično partijo, ki se je odela v navidez večstrankarsko Osvobodilno fronto, je navdihoval »v velikem Oktobru pod Leninovim in Stalinovim vodstvom prerojen ruski narod,« kot so zapisali v Slovenskem poročevalcu 27. aprila 1945. Takrat so se naši revolucionarji še pohvalili: »Na slovenskih tleh je danes največja in najdoslednejša armada osvoboditeljica, kar jih pozna zgodovina. Rdeča armada, armada velikega ruskega naroda.« Tako smo doživeli prihod še enega okupatorja in z njim komunistični prevzem oblasti, ki je temeljito počistil z vsemi, ki bi si upali nasprotovati partiji. Ta, zadnja okupacija, je trajala desetletja.
Vmes smo imeli še eno narodno osvobodilno vojno, premagali krvavo-rdeče zvezdo in dobili samostojno državo. Razlika je v tem, da so okupatorji ostali tukaj in skupaj s tistimi, ki so opravili za reakcionarji po prvi osvobodilni vojni, prejemajo bogato plačilo.
Osemdeset let zatem, ko so napredne sile pri nas začele ob podpori Hitlerjevih nacionalsocialistov in Stalinovih, v oktobrski revoluciji, prekaljenih borcev osvobajati naš narod, slišimo: »Spet je nastopil čas OF slovenskega naroda, ki mora združiti vse ljudi, ki jim ni vseeno, kam gre ta svet in kam nas peljejo vladajoči. Pozivam k uporu, saj kratenje osnovnih človekovih pravic, zapisanih v ustavi, presega ves zdravi razum ...« Lahko bi rekli, da so znova zamudili in pozvali k uporu šele zdaj. A pomembno je, da so danes na pravi strani zgodovine. Vsaj tako pravijo in tudi mislijo.
Njihovi aktivisti že mesece pišejo grozilna pisma, ustrahujejo s telefonskimi klici. Lepijo plakate in najbolj osovraženim dodajajo napis »Morilec slovenskega naroda.«
Grozijo s smrtjo, z rezanjem vratov, mahajo z rdečo zvezdo in so pripravljeni ubijati ... Njihova glavna naloga je ohranjanje dediščine revolucije, obramba pridobitev, za katere so se borili njihovi očetje. In niso sami. Z njimi so propagandni oddelki vodilnih medijev, strokovnjaki revolucionarnega prava, napredni ekstremisti s številnimi idejami in parom levih rok, branilci številnih svoboščin ...
A če se zazremo v tragično razklanost našega naroda, je verjetno nastopil trenutek, da poiščemo in priznamo resnico o času in dogodkih v polpretekli zgodovini, kajti tam se je rodilo zlo, ki ga moramo sedaj prenašati, so dejali stari. Prihaja tudi čas, ko bo treba oceniti, zakaj nam je epidemija vzela toliko življenj? Kakšna je odgovornost tistih, ki v imenu boja za oblast nasprotujejo vsem ukrepom, ki po zdravi pameti prinašajo rešitev? Danes so uporniki tisti, ki se iz dneva v dan trudijo za zaustavitev smrtonosnega virusa; tisti, ki spoštujejo svoja življenja in življenja svojih bližnjih in ne tisti, ki skrbijo predvsem za svojo rit in trebuh.
