p. Bogdan Rus | (foto: Tatjana Splichal)
VIDEO: Kaj se iz pičlega ulova uči Cerkev?
Jure Sešek Rok Mihevc
Na praznik Gospodovega oznanjenja v naših misijonskih vsebinah razmišljamo ob Petrovih besedah: »Gospod, Ti veš, da te imam rad.« V Malem nagovoru nas je frančiškan p. Bogdan Rus izzval z mislijo, da se zdi, kakor, da teh besed nočemo razumeti, kakor, da bi se izogibali soočenju z njimi.
Zdi se mi, kakor da teh besed nočemo razumeti; kakor da bi se izogibali soočenju z njimi. Pravi: »Beseda namreč v postnem času postane spet živa in zaželjena, konkretna in učinkovita, svoj vrh pa doživi v velikonočni vigiliji. In takrat smo lačni besede, lačni Božje besede in zato beremo pri velikonočni vigiliji kar 8 beril, kajti beseda postane naš življenjski credo. To je moj duhovni DNK – genski zapis, ob katerem želim ponovno doživeti veliko bogastvo dneva Gospodovega vstajenja. V tem bomo uspešni, če bomo pustili Božji besedi, da zaživi v nas v vsej svoji preprostosti in čistini.« Ob spoznanju, da se od sv. Petra lahko marsičesa naučimo, je p.. Bogdan Rus zelo konkreten.
Zdi se mi, da moja Cerkev vsako leto manj ujame. Doslej pa nisem opazil, da bi se bili pripravljeni iz tega pičlega ulova kaj naučiti. In tudi ne sprejemam, da je ta skoraj ničelni ulov Božja volja.
Dokler bo šlo, bo šlo, slišimo. In ne kaže, da bi bili pripravljeni kaj spremeniti v načinu svojega delovanja. Bojim se ribičev, ki dobijo denar zato, da ne lovijo rib, bojim se birmanskih slovesnosti, ki se jih veselimo, ker bomo enkrat za vselej opravili z veroukom in veroukarji; bojim se Cerkve, kjer ne moreš kupiti osnovnega orodja, brevirja in mašne knjige, bojim se postnega časa, ki se konča s prerekanjem, kdo bo nesel bandero na velikonočni procesiji, in bojim se ljudi, skupnosti v preizkušnjah, ki se ničesar ne bojijo in si lažejo, da tako pač mora biti.
Mar ni že čas, da stopimo s Petrom zadnjič v čoln, ujeli tako ali tako ne bomo nič, potem pa se opasamo in Jezusu pogledamo v obraz? Postni čas je čas trenutka praznega ulova, ki očiščuje, ki besede vrača v njihovo prvobitnost, izvirno resničnost in stori, da začnemo spet izgovarjati besede, v katere verjamemo.«
Res je, kot pravi, da za to potrebujemo veliko poguma. Vstopiti moramo v dialog, v iskren pogovor in tudi znati in želeti prisluhniti.
p. BOGDAN RUS
»Pojdite med ljudi, na obrobje,« nas vedno znova poziva papež Frančišek in te njegove besede si močno jemlje k srcu tudi frančiškan p. Bogdan Rus. V petnajstih letih redovniškega poklica je služboval v šestih frančiškanskih svetiščih in tako od blizu spoznaval stiske in vero na različnih koncih Slovenije. V zadnjih mesecih se srečuje z ljudmi kot prostovoljec na covid točkah poliklinike v Ljubljani in bolnišnice v Šempetru ter ob njih razmišlja, kakšno upanje bi jim lahko ponudila Cerkev. V času epidemije, pred postnim časom, je bil precej aktiven na družbenem omrežju Facebook, vsak dan je spodbujal z mislijo iz Božje besede in molitvijo. P. Bogdan je prepričan, da je čas preizkušnje tudi čas za dobra dela in živo vero.
