Kapela posvečena Monserratski Mariji | (foto: Rok Mihevc)
Španska tradicionalna strategija preživetja – siesta
Radijske počitnice Alen Salihović Marjan Bunič
Čeprav smo daleč od doma, nas tudi tukaj spremljajo dogodki, ki odmevajo v vsej Katoliški cerkvi. Te dni se namreč v Kataloniji mudi papež Leon XIV., njegov obisk pa je posegel tudi v načrte počitnikarjev, zato so morali osmi dan prilagoditi. A ta ni bil nič manj vesel in zanimiv.
Prvotno je bilo predvideno, da bi se osmi dan povzpeli na znameniti Montserrat, duhovno srce Katalonije in dom slovite Črne Marije. Zaradi obsežnih varnostnih priprav na papežev obisk tega znamenitega romarskega središča pa je bil dostop za skupine omejen, zato smo morali svoj program nekoliko prilagoditi.
Toda počitnice niso le vprašanje zemljevida, ampak predvsem vprašanje srca. Tako smo svojo duhovno pot nadaljevali v Lleidi, kjer smo v stolnici obhajali sveto mašo in počastili podobo Montserratske Marije, ki ima tudi v tej katedrali posebno mesto.
Marjan Bunič: Pozdravljena siesta, dokler si še!
Štiriindvajsete radijske počitnice niso le idealna priložnost za utrjevanje vezi s poslušalci, za nova doživetja in morske dogodivščine, ampak tudi za spoznavanje španske kulture in tradicije. Hočeš nočeš vsak turist zelo hitro trči na eno najstarejših značilnosti španskega življenjskega sloga, ki jo je izoblikovalo podnebje. Siesta. Ob 14h se namreč celotna država čudežno ustavi, kot bi nastopila apokalipsa. Trgovine se zapro, banke izginejo, ulice pa postanejo kulisa za kavbojski western – nikjer nikogar. Tujci zmedeno trkajo na zaklenjena vrata, ki so še pred nekaj trenutki široko odprta vabila k nakupom. In čeprav bi lahko naredili goro kupčij, se Španci mirno predajo 'svetemu počitku'. Namen je v miru pojesti kosilo, uživati v tapasih, sangrii in pogovorih, se ob tem kar se da zabavati in potem namesto tretje kave, ki jo pije preostali svet, raje izbrati vodoravni položaj.
Španska siesta ni le popoldanski spanec, ampak visoko razvita nacionalna strategija preživetja. To ni lenoba, ampak vrhunsko načrtovana nacionalna obramba pred soncem in težko hrano.
Zakaj so si Španci izmislili siesto?
Eden od razlogov tiči v vročini, ki je bila poleti tako brutalna, da je bilo delo na polju med 14. in 17. uro uradno poskus samomora. Drugi razlog je bil, da so po španski državljanski vojni mnogi za preživetje delali v dveh službah in premor sredi dneva je bil edina možnost, da sploh kdaj zatisnejo oči. Tretji razlog pa je zakrivil general Franco, ki je leta 1940 premaknil španski časovni pas, da bi bil usklajen z Nemčijo. Od takrat Španija živi v 'napačnem' časovnem pasu.
Če vas torej pot zanese v Španijo, nikar ne poskušajte premagati sistema. Ne trkajte na zaprta vrata trgovin ob 15h. Nihče vam ne bo prodal spominka, ker lastnik trenutno rešuje gospodarstvo v sanjah.
Da se ne boste izgubljeni potepali po praznih ulicah, se preprosto prepustite in postanite del tradicije. Obilno kosilo ob 14h vas bo tako upočasnilo, da bo vaše telo samodejno zahtevalo vodoravni položaj. Takrat utišajte telefon in spustite rolete. Ustvarjanje popolne teme sredi dneva je v Španiji skoraj religiozno opravilo.
Namen sieste je nabiranje energije za večer. Tako se pripravite, da boste ob 23h šele naročali večerjo, medtem ko bodo okoli vas tekali živahni triletni otroci.
Zahvaljujoč siesti so Španci ob polnoči veliko bolj budni kot vi ob devetih dopoldne.
Je pa res, da tudi to tradicijo izriva sodobni poslovni svet, ki pač ne prenese uživanja in zadovoljstva v čisto človeških drobnarijah, kot so hrana, pogovor in druženje.
Zato: Pozdravljena siesta, dokler si še!
Lleida – mesto med zgodovino in sedanjostjo
Lleida leži v zahodnem delu Katalonije ob reki Segre in velja za eno najstarejših mest na Pirenejskem polotoku. Njene korenine segajo v rimske čase, skozi stoletja pa je bila pomembno politično, gospodarsko in versko središče.
Mesto je najbolj znano po mogočni stari stolnici, ki kraljuje na hribu nad mestom in je eden najbolj prepoznavnih simbolov Katalonije. Ob njej stoji tudi utrdba, od koder se odpirajo čudoviti razgledi na okoliško pokrajino.
Nova stolnica, v kateri smo obhajali sveto mašo, je bila zgrajena v 18. stoletju in še danes ostaja osrednje versko središče mesta. Posebnost zanjo je tudi podoba Montserratske Marije, pred katero se domačini in romarji pogosto ustavljajo v molitvi.
Marija ostaja pot k Bogu
V pridigi je direktor Radia Ognjišče msgr. Franci Trstenjak spregovoril o posebnem mestu, ki ga ima Božja Mati Marija v življenju vernikov. Poudaril je, da so izrazi marijanske pobožnosti pogosto zelo spontani in prihajajo iz srca. Verniki pred Marijinimi podobami prižigajo sveče, jih poljubljajo, se jih dotikajo in pred njimi klečijo, saj v Mariji prepoznavajo materinsko bližino, priprošnjo in varstvo.
»V Marijinih svetiščih na poseben način doživljamo, kako nebesa poljubljajo zemljo in kako človek poljublja Marijo in Boga,« je dejal. Ob tem je poudaril, da romanja niso zgolj ohranjanje spomina na preteklost, ampak utrjevanje vere za sedanjost in gradnja prihodnosti.
Po njegovih besedah ni mogoče graditi boljših časov brez Boga in brez Marije. Vera, ki je zakoreninjena v Bogu, daje človeku trdne temelje za življenje in prihodnost.
V duhu na Montserrat
Čeprav se zaradi varnostnih razlogov nismo mogli povzpeti na Montserrat, smo se tja podali v duhu. Msgr. Trstenjak je spomnil na starodavno izročilo, ki pripoveduje, da so pastirji v gorah zagledali nenavadno svetlobo in slišali nebeško glasbo. Ko so sledili skrivnostnemu dogajanju, so v votlini našli Marijin kip.
Ko so ga želeli prenesti v dolino, je po izročilu postal tako težak, da ga ni bilo mogoče premakniti. Ljudje so to razumeli kot znamenje, da želi Marija ostati na tem kraju. Tako je najprej nastala kapelica, kasneje pa eno največjih romarskih središč Evrope.
Posebnost Montserratske Marije je njena temna podoba. Nekateri njeno barvo povezujejo s čudežnim izvorom, strokovnjaki pa jo razlagajo s staranjem lesa in stoletji prižiganja sveč. Toda za romarja je pomembnejše nekaj drugega – vera, s katero stopi pred Marijo in ji izroči svoje življenje.
»Vi ste sol zemlje in luč sveta«
Ob zaključku pridige je spomnil na Jezusove besede iz evangelija: »Vi ste sol zemlje« in »Vi ste luč sveta.« Pred Marijino podobo naj bi vsak romar obnovil svojo vero, utrdil krščanski način življenja in znova sprejel poslanstvo, da s svojimi deli pričuje za Boga.
Tudi naši romarji smo pred Marijino podobo prinesli vse svoje prošnje, skrbi, zahvale in upanja. Ob tem smo se spomnili besed pesnika: »Drugega nimam, srce mi vzemi, z nadami vsemi, tebi ga dam.«
In dodali prošnjo: »Mati preblaga, ti ga ohrani, hudega brani, reši ga ti.«
Poblet – biser srednjeveške duhovnosti
Popoldne nas je pot vodila še do samostana Poblet, enega najpomembnejših zgodovinskih in verskih spomenikov v Španiji. Samostan, ki ga je v 12. stoletju ustanovil cistercijanski red, je danes vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Njegovi mogočni zidovi, križni hodniki in cerkev pričajo o stoletjih molitve, dela in kulture.
Poblet ni bil zgolj samostan, ampak tudi kraljevska nekropola. V njem so pokopani številni aragonski kralji, ki so pomembno zaznamovali zgodovino Španije. Še danes v njem živi skupnost menihov, ki ohranja cistercijansko izročilo molitve in dela.
Ko stopiš med njegove kamnite zidove, hitro začutiš mir, ki ga je težko opisati z besedami. Tišina samostana človeka vabi k razmisleku, molitvi in hvaležnosti.
Dan, poln vere in zgodovine
Čeprav nam okoliščine niso omogočile obiska Montserrata, je bil osmi dan radijskih počitnic bogat in blagoslovljen. V Lleidi smo se srečali z Marijo, v Pobletu z bogato krščansko zgodovino, ves čas pa nas spremlja tudi bližina papeža Leona XIV., ki te dni piše novo poglavje v zgodovini Cerkve v Španiji.
In morda je prav v tem lepota romanja – da nas Bog pogosto vodi po drugačnih poteh, kot smo jih načrtovali sami, a nas na njih vedno čaka nekaj dragocenega.
