Škof Jurij Bizjak | (foto: STA)
Korona v senci prevrata
Komentar tedna Jurij Bizjak
Tudi naša dežela že leto dni prenaša korono, ki se potihoma in na skrivaj plazi po naših mestih in vaseh, in tudi naše zdravstvo in naša vlada, kakor povsod drugje po svetu, z velikanskimi napori išče sredstva in predlaga ukrepe, s katerimi bi preprečili ali vsaj upočasnili njeno širjenje in napredovanje.
Tako na zdravstvenem kakor na vladnem področju se ves čas bolezni pojavlja kup novih vprašanj in primerov, ki jih doslej nismo poznali, in je povsem razumljivo, da je stalno potrebno iskati nove rešitve in sprotne izboljšave. Vsaka čast stroki in vladi, ki svoje delo opravljata skrajno vestno in vsaj pretežno če že ne zelo uspešno.
Tudi ljudstvo bi lahko sprejemalo in razumevalo korono kot pojav višje sile, ki se mu tukaj in zdaj pač ni mogoče izogniti, in ustrezno takšnemu razumevanju bi tudi bolj ali manj strpno prenašalo skrivnostno nadlogo. Naši sosedje imajo celo pregovor, ki pravi: 'Skupna nadloga, pol veselja!' In nekako tako bi lahko bilo tudi pri nas, če bi se tudi naši skrajni levičarji v sedanji opoziciji, kljub vsem morebitnim napakam stroke in vlade, odločili za človekoljubno in državotvorno ravnanje in v sodelovanju z zdravstveno stroko in vlado ljudstvu vlivali upanje in zaupanje v obvladljivost nalezljive bolezni in v iskrenost in dobronamernost vseh pristojnih: koliko manj stisk in brezupa, koliko manj slabe volje in jeze, koliko manj zadreg in slepih ulic bi se zgrinjalo nad ljudstvo skozi celo leto, če bi v naši skupni nadlogi tudi oni našli besedo spodbude in rešitve ...
Pa se nam za zdaj tako ni izšlo: Stranke skrajne levice, ki so malo pred nastopom korone povzročile odstop svoje vlade, so v skupni nadlogi prepoznale priložnost za prevrat in ponoven prevzem oblasti in so se ob izdatni podpori svojih kar pogosto rahlo zadirčnih medijev z vsem svojim gnevom pognale v brezobzirno in brezumno gonjo proti vsakemu predlogu zdravstvene stroke in proti vsaki odločitvi vlade: Vsi predlogi in vsi ukrepi so po njihovem poročanju bili ena sama polomija in eno samo razsulo iz dneva v dan, teden za tednom, iz meseca v mesec, brez konca in kraja ...
Zlo, ki ga je s seboj prinesla korona, ni niti omembe vredno v primerjavi z zlom, ki ga je s svojimi sumničenji in podtikanji, s svojimi natolcevanji in obtožbami povzročila skrajna levica. Odmislimo vso to prevratniško navlako in od korone bo ostalo bore malo. Razlika je seveda bistvena: korona je sad višje sile, prevratništvo pa je sad svobodne in premišljene odločitve. Nekoč smo imeli vojno v senci prevrata, zdaj pa imamo korono v senci prevrata: in zgodovina je potrdila, da je prevrat zahteval veliko več žrtev kot vojna, in zgodovina bo potrdila, da je veliko več škode kot korona naredil prevrat ...
Kdo je zdaj diktator: Kdor vabi vse k sodelovanju in sestavi posadko, ali kdor nasprotni strani vnaprej in vsak dan sproti odreka pravico do zakonite oblasti in vsakršno izvajanje oblasti razglaša za diktaturo?
Proti koroni se je odkrilo in našlo cepivo, ki nas navdaja z upanjem, da bomo kužno bolezen v doglednem času vsaj zelo omejili, če že ne izkoreninili. Stokrat hujše zlo, kakor je korona, pa je zlo sovraštva in zastrupljanja, ki ga levičarski mediji razglašajo in uprizarjajo z javnimi linči in hujskaškimi gonjami proti predstavnikom pristojnih ustanov. Tudi proti tej kužni obsedenosti cepivo seveda obstaja, če bi ga prizadeti le hoteli sprejeti in uporabiti: če bi si natočili čistega vina in razčistili sami pri sebi in se spravili sami s seboj in s svojo zgodovino, saj je znano, da Gospod kaznuje krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega rodu (2 Mz 20,5). Mar nista obe strani demokratično izvoljeni, levica in desnica, in kdo je zdaj diktator: Kdor vabi vse k sodelovanju in sestavi posadko, ali kdor nasprotni strani vnaprej in vsak dan sproti odreka pravico do zakonite oblasti in vsakršno izvajanje oblasti razglaša za diktaturo?
In kakšen je zdaj nauk te zgodbe in kakšna je spodbuda, ki se v tem primeru pričakuje? Odgovarjam z besedami apostola: 'Dolžni pa smo mi, ki smo močni, prenašati slabosti tistih, ki niso močni, in ne delati sebi po volji. Vsak izmed nas naj torej skuša bližnjemu ugoditi njemu v dobro in njemu v dograjevanje! Saj tudi Kristus ni sebi ugodil, ampak kakor je pisano: Sramotenje tvojih sramotilcev me je zadelo!' (Rim 15,1-3). 'Dokler od Gospoda ne pridejo časi olajšanja ...!' (Apd 3,20).
