Laž je laž, zakaj tega premier ne sme zapisati?

Slovenija | 19.02.2021, 13:51 Tanja Dominko

Po pričakovanjih se bitka, ki v državnem zboru proti aktualni vladi ni uspela, seli na družbene medije in v medije nasploh. Eden od očitkov levice se je glasil, da premier Janez Janša vlada na avtokratski način in da v Sloveniji nimamo svobode medijev. To naj bi podkrepil članek novinarke Politica Lili Bayer, ki pa povzema stališča večine tistih medijev, ki so do vlade in zlasti njenega predsednika kritični. Na članek se je s tvitom odzval premier in novinarko obtožil laži. Slovenski medijski prostor ima tako spet polne roke dela.

Da bi razumeli odnose med mediji in predsednikom vlade Janezom Janšo, moramo na vse to gledati iz nekoliko daljše perspektive. Nekatere zamere se vlečejo še iz časov njegove prve vlade, ko so novinarji celo podpisovali peticijo. Tudi ko je izbruhnila afera Patria, se je zgodil medijski pogrom, ki po Janševi izpustitvi iz zapora ni potihnil. Slovenska medijska krajina je polarizirana, a večji del je vleče na levo, ugotavljajo na Fakulteti za medije. Dekan Borut Rončevič o rezultatih njihove študije pove: »V tej študiji smo raziskovali spletne medijske portale, deset najmočnejših, in naša študija je pokazala, da je približno 80 odstotkov tega medijskega odstotka nagnjenih levo, protivladno, približno 18 odstotkov je nevtralnega, dva odstotka pa sta provladna.«

Premier Janša vidi medije kot servis, ki naj v javnost posredujejo resnico, a jih v režimskih medijih ta ne zanima, saj so predvsem servis lastnikov in njihovih interesov. Ko je prevzel tokratno vlado, je skušal na področju medijev vendarle doseči neke premike, tako na STA kot RTV. Prof. Žiga Turk za naš radio dejal: »Jaz v zvezi z vsemi frontami pravim, da se je treba lotevati bitk, ki jih lahko zmagaš.«

Premier Janša že vrsto let kot orodje za komuniciranje uporablja twitter, tudi ob odzivu na tokratni članek Lily Bayer na temo medijev v Sloveniji, ki je bil objavljen v bruseljskem Politicu, ga je. Janša je tako zapisal, da je novinarka navajala zlasti vire s skrajne leve, medtem ko je namenoma zapostavila navedbe ljudi z integriteto. Laganje za življenje, je zapisal ob koncu. Seveda se je vsulo po njem z vseh koncev, tudi na dnevnem brifingu Evropske komisije. Medtem pa Rončevič pravi, da je članek Politica popolnoma neresničen in ne upošteva novinarskih načel kot takih.
»Sem šel prebrat ta zapis, stvari v njem v veliki večini ne držijo, veliko je polresnic, neke sistematične evidence ni, očitno je tudi, da so za mnenja prosili tiste posameznike in posameznike, ki so bili vzgojeni in živijo od tega, da ohranjajo dominantni medijski diskurz na Slovenskem. Ta zapis ne bi bil možen, če bi avtorica upoštevala postulate novinarstva. Pozneje smo zasledili, da je dobila tudi odgovore in pojasnila z druge strani, ki jih je preprosto zanemarila.«

Tudi dolgoletni novinar Vinko Vasle se strinja in meni, da je »čista psihiatrija, da se nekdo ne sme odzvati na neresnice, četudi je predsednik vlade. Laž je laž, resnica je resnica. Treba je vzpostaviti profesionalne kriterije, ki bodo to natančno opredelili. Zato se odzivam. To je nesprejemljivo.«

Evropski poslanec iz vrst SDS Milan Zver pa je izrazil obžalovanje, »da je nekoč ugleden časopis Politico, ki je v evropski prestolnici veljal za neodvisnega, izgubil nepristransko smer in nasedel vsem navedbam, ki so jih novinarki Lilie Bayer servirali lokalni politični aktivisti«. Prav ti se osredotočijo zlasti na twitter, kar je po mnenju Dejana Verčiča, profesorja na Fakulteti za družbene vede, problematično. »Novinarji po mojem mnenju prehitro padejo na vsako provokacijo oziroma različne provokacije jemljejo, da iz njih interpretirajo dogajanje v političnem prostoru tako, kot njim ustreza.«