Prva obletnica slovesa msgr. Boleta in njegov čut za ljudi v stiski

Radijski utrip | 18.02.2021, 06:09 Mirjam Judež Tone Gorjup

Mineva leto dni od slovesa našega ustanovitelja msgr. Franca Boleta. Sv. maša njemu v spomin je bila že dopoldne v kapeli Radia Ognjišče, zvečer ob 19. uri pa bo še na Markovcu v Kopru. Ob uspehu letošnje Pustne Sobotne iskrice, katere dobrodelno in misijonsko razsežnost je zelo podpiral, pa v nadaljevanju odstiramo nekaj spominov na njegovo dobrodelnost.

Povabljeni k sv. maši za msgr. Boleta

Sv. mašo ob 19. uri bo v župnijski cerkvi sv. Marka na Markovcu nad Koprom ob prvi obletnici smrti msgr. Boleta daroval koprski škof dr. Jurij Bizjak, neposredni prenos bo v programu Radia Ognjišče. Vabljeni k spremljanju in poslušanju.

Njegovo dobrodelnost je »opazil« tudi predsednik Pahor

Msgr. Franc Bole je 30. oktobra 2013 iz rok predsednika Boruta Pahorja prejel državno odlikovanje »red za zasluge« za prispevek pri oblikovanju odprtega in demokratičnega slovenskega medijskega prostora. V obrazložitvi je bil predstavljen kot dolgoletni urednik mesečnika Ognjišče ter ustanovitelj Radia Ognjišče. Navedeno je bilo še, da je v tej vlogi razvil tudi vrsto dobrodelnih, človekoljubnih in karitativnih pobud ter leta 1990 postal tudi prvi direktor Slovenske Karitas.

S priljubljenostjo revije je rasla tudi zavest, da lahko skupaj naredimo veliko dobrega

Če prebiramo prve letnike revije Ognjišče, lahko opazimo, da skoraj vsaka številka prinaša nekaj novega. Živahno dogajanje v uredništvu je vplivalo tudi na bralce, da so vzpostavili dialog z ustvarjalci revije, navezali so medsebojne pisne stike. Živahno je postalo tudi v župnijah, ki so naročale tudi po več sto izvodov revije. Ognjišče je namreč v trenutku osvojilo tako mlade kot starejše, našlo je pot v zamejstvo in tujino, do fantov, ki so služili vojaščino v raznih krajih nekdanje skupne države.

Zavest, da je dobrodelnost ena od nalog dejavnega krščanstva, ki je ne smemo zanemarjati, je v uredništvu Ognjišča postajala vedno bolj živa, še zlasti potem, ko so se začeli vrstiti zaslišanja, prepovedi zbiranja denarnih sredstev, hišne preiskave, odvzem potnih listov in krajši zapor »očeta urednika«.

Pomoč invalidom in ljudem v pomanjkanju

»Oče urednik« Franc Bole je pripovedoval, da je Ognjišče, ki je v dobrih dveh letih naklado zvišalo na štirideset tisoč izvodov, ponujalo vrsto priložnosti za uresničevanje različnih idej. V začetku leta 1967 je zaživela rubrika »Izberi naslov«, namenjena povezovanju verne mladine na Slovenskem. V njej so kmalu posebno pozornost namenili bolnim bralcem, ki so prikrajšani za navezovanje novih prijateljstev, za druženje in so pogosto osamljeni. Uredništvo je začelo objavljati izvlečke njihovih pisem in izkazalo se je, da mnogi živijo v pomanjkanju, da invalidi nimajo osnovnih pripomočkov. Nekateri bi radi poravnali naročnino, pa nimajo denarja ... Na najrazličnejše stiske je začel septembra 1967 odgovarjati »Poštni predal dobrote« z rubrikami Dopisovanje, Most prijateljstva in Sklad nadškofa Antona Vovka; ime zadnje rubrike so morali na zahtevo oblasti spremeniti. Tudi imena drugih rubrik so se spreminjala, dodajali pa so še nove. Prek Poštnega predala dobrote so mnogi začutili stisko bližnjega in začeli nanjo odgovarjati. Uredništvo revije je začelo postajati tudi dobrodelna ustanova, ki je s pomočjo župnijskih uradov pletla mrežo dobrodelnosti po vsej Sloveniji.

S kombijem povezoval stiske ljudi s številnimi dobrotniki

V Ognjišču za januar 1968 med drugim beremo: »Naš Poštni predal dobrote, ki je bil lani vržen kot dobro seme na njivo vaših src, je začel poganjati korenine in se lepo razrašča. Seme je padlo v dobro zemljo. Naučili ste se v tem kotičku prebirati grenke vrstice o bedi mnogih naših bratov. Obenem pa se na teh straneh razodeva plemenitost tolikih src, da bi lahko rekli tako, kot je Sv. Pavel pisal svojim vernikom: »Po vseh krajih je šla vaša vera v Boga, tako da nam ni treba o tem nič govoriti.« Te mesece, ko pritiska mraz, lažje občutimo, kako mora biti tistemu, ki ga zebe, ki ni dovolj oblečen, hranjen in ni na toplem.« Odziv je bil nad pričakovanji. Pri Ognjišču so kupili kombi, ki je romal po Sloveniji ter povezoval stiske ljudi s številnimi dobrotniki, ki so želeli pomagati.

»Odnehali pa nismo!«

Zavest, da je karitativna dejavnost, dobrodelnost, ena od nalog dejavnega krščanstva, ki je ne smemo zanemarjati, je v uredništvu Ognjišča postajala vedno bolj živa, še zlasti potem, ko so se začeli vrstiti zaslišanja, prepovedi zbiranja denarnih sredstev, hišne preiskave, odvzem potnih listov in krajši zapor »očeta urednika«. Takole se spominja tedanjih dogodkov: »Na Teološki fakulteti smo imeli dve pisarni, kjer smo zbirali darove ljudi. To smo poimenovali »Predal dobrote«, da ni bilo preveč očitno, saj je bila takrat dobrodelna dejavnost z zakonom prepovedana. To je bil spet en trn v peti naše »ljube partije«. Enkrat so nama na občini »solili pamet«, jaz sem bolj molčal. Ko smo šli ven, je rekel škof Jenko, da bom moral s tem prenehati. Jaz pa: »Najbolj pomembna evangeljska dolžnost vsakega kristjana je, da pomaga tistim, ki so v stiski.« Tako sem škofa »malo evangeliziral«. Takrat so mi za tri leta vzeli potni list. Prideta dva policaja, ki sta delala preiskavo. Mislili so, da bodo dobili nevemkoliko denarja, našli pa niso ničesar, razen dve, tri prazne hranilne knjižice. Potem so pregledovali tudi moje stanovanje, me s policijskim avtom peljali v Ljubljano, kjer so pregledali še naše pisarne. Podana je bila prijava, da delamo protizakonito, in hoteli so ugotoviti, koliko denarja smo nabrali v teh letih za Karitas. Ničesar nisem priznal, prisiliti me pa niso mogli. Tisti denar je bil tako ali tako že zdavnaj razdeljen … Po tem incidentu smo denar zbirali malo manj očitno, odnehali pa nismo!«

Začetnik Slovenske karitas

Dobrodelna dejavnost se je razraščala v Slovensko karitas, čeprav še ni imela tega imena. Potem, ko je leta 1982 takratna Slovenska pokrajinska škofovska konferenca odobrila statut Predala dobrote in priporočila njegovo vključitev v Mednarodno Karitas, je ta postal član Caritas Internationalis. Pobuda, da bi vso dobrodelnost v Sloveniji povezali pod eno streho, je zaživela 7. oktobra 1989 na seji nadškofijskega pastoralnega sveta v Ljubljani. Že v decembrski številki Ognjišča beremo: »Z novim letom bomo Predal dobrote preimenovali v Slovensko karitas ... Tudi v bodoče bomo nadaljevali naše delo, imeli »predale«: Milijonarje dobrote, Za lačne otroke v misijonih, Za katehiste v misijonih, Naš misijon, Za gradnjo novih cerkva, Za revne župnije (slednji se preimenuje v Za revne in v stiski) ... Prepričani smo, da boste sedaj še rajši prispevali v te namene. Več pa bomo posvetili pozornosti materialni in duhovni stiski v domovini, kar je v tem času krize še bolj potrebno.« Tako se je rojevala Slovenska Karitas, ki je ob ustanovitvi 1. maja 1990 skušala povezati tudi vse druge oblike dobrodelnosti, ki so v času popuščanja partijskega diktata dobile svoje mesto v Cerkvi na Slovenskem. Franc Bole je postal njen prvi predsednik.

Čutil je z bolniki, invalidi; pobudnik tradicionalnega romanja na Brezje

Poštni predal dobrote je po besedah Franca Boleta prinesel pobudo za srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih na nekem romanju, kjer bi se dobro počutili, mladi pa bi jim nudili vse, kar bi potrebovali. Iz povezovanja z bolniki, ki jih je urednik oče Franc Bole obiskoval in v vsaki številki Ognjišča enega predstavil, je nastala pobuda za romanje na Brezje. Prvo je bilo 19. avgusta 1969. Kmalu je preraslo v narodno romanje bolnikov. Oče urednik je v eni od oddaj takole povedal: »Romanja bolnikov in invalidov so znamenje, kako s časopisom lahko dosežeš ogromno. Mlade smo spodbujali, naj obiskujejo bolnike, invalide, takrat pa nam je prišlo na misel, da bi romali z invalidi in bolniki na Brezje, kjer je ravno in veliko prostora … Škofu Jenku sem to omenil, bil je takoj za in cerkev je bila polna do zadnjega kotička. Naslednje leto smo že videli, da je cerkev pretesna, zato so nam frančiškani zunaj naredili oltar ob glavnem vhodu v svetišče. Treba je bilo začeti znova. V Ognjišču sem objavil (napisati je lahko …), da če kdo nima prevoza, naj se obrne na nas in bomo uredili. Prijav je bilo malo morje! Kako naj to izpeljem? Vzel sem avto in se teden dni vozil okrog sošolcev in jih navduševal, naj stopijo zraven. 20 avtomobilov se je napolnilo s pravimi invalidi in z njimi smo romali na Brezje. Eno spodbudi drugo, naslednjič sem v Ognjišču predlagal, če bi župnije organizirale avtobuse, in dejansko se je to potem zelo prijelo. Ljudje so bili zelo hvaležni, tudi duhovniki so organizirali vedno več avtobusov, dobili ljudi, ki so z osebnimi avtomobili onemogle peljali na Brezje. Na začetku sem bil v veliki stiski, ko je bilo veliko ljudi prijavljenih, avtomobilov pa (pre)malo. Mladi prostovoljci so se učili spoštovati starejše, jim pomagati, jih poslušati ...«

Topel odnos z misijonarji, bolniki, invalidi, starejšimi

Msgr. Bole je kot novinar veliko potoval in obiskoval naše misijonarje, potem pa z zgodbami, ki jih je »nabral« na črni celini, hodil po župnijah. Podobno, kot je v časih pred koronavirusom počel naš Jure Sešek. Takole se spominja oče urednik: »Za mesec dni sem bil povabljen na Madagaskar k našim misijonarjem, da bom kaj napisal. Takrat je bilo bolj malo slovenskih obiskov na naših misijonih, so bili pa zelo hvaležni, da smo prišli, pa še malo reklame smo naredili za naše misijonarje. Njihove zgodbe sem pripovedoval naokrog, imel sem več kot 100 predavanj v raznih župnijah.«

Še naprej bomo hodili po poti, ki jo je začrtal direktor Bole

Iskreno verjamemo, da se je na pot dobrodelnosti, ki jo je začrtal nekdanji direktor Bole, treba odpraviti vedno znova. Gotovo je direktor ponosen na uspeh dobrodelnih Pustnih Sobotnih iskric, ki so uspešne zaradi darežljivih poslušalcev Radia Ognjišče, ki zaupajo, da gre zbrani denar do zadnjega centa v prave roke. Pa tudi zaradi truda radijskih sodelavcev, ki smo iskreno pri stvari. Poslušalci vsako leto znova dokažejo, da jim je mar za ljudi v stiski tam daleč. Letos so za dekleta v Amazoniji, kjer deluje misijonarka s. Agata Kociper, darovali skoraj 200.000 €. Še enkrat hvala vsem, ki ste akcijo spremljali ali se celo vključili vanjo in darovali.

Vabljeni k branju revije PRO, ki smo jo posvetili msgr. Boletu in msgr. Uranu

Več o direktorju Boletu in njegovem življenju, delu, lahko preberete v reviji PRO.