Robert Božič
Boštjan Smole
Marta Jerebič
S. Agata Kociper in mlade redovnice Hčere Marije pomočnice. Vse tri z misijonov ob reki Rio Negro. (foto: Missio)
S. Agata Kociper in mlade redovnice Hčere Marije pomočnice. Vse tri z misijonov ob reki Rio Negro. | (foto: Missio)

Darovi, zahvala, strah

16.02.2021, 14:55 Jure Sešek

Vem, v današnjem komentarju verjetno pričakujete kakšno ostro besedo o številki 40. O včerajšnjih pričakovanjih, glasovanju, sklonjenih glavah, poudarkih ene in druge strani v parlamentu … Žal vas moram razočarati. Oprostite, a v mojem srcu odmeva precej višja in drugačna številka. Tista, ki vliva upanje ob resnici, da smo lahko enotni, da znamo stopiti skupaj in zmoremo preseči skrb le zase. 197.433. Ja, skoraj dvesto tisoč. To je številka. Skoraj dvesto tisoč evrov!

V soboto ste poslušalci Radia Ognjišče znova pokazali kako dobrotljiva so srca čutečih in kako trdna je vez med nami, ki doma spremljamo čudeže, ki jih prigarajo misijonarji in misijonarke v svetu, in njimi, ki skrbijo za te nedosegljive zglede ob katerih lahko rastemo. Če jih le želimo videti, če le hočemo priznati, da se svet ne začne in konča na domačem dvorišču. Iskren pogled čez, morda tudi na drugo celino pa še vedno sporoča, da je lakota tam nekaj povsem drugega, kot lakota doma. Kadarkoli smo bili v navezi z misijonsko Afriko, smo spoznavali, da otroci in odrasli zaradi lakote še vedno umirajo.

Grozljivi so podatki, ki kričijo, da zaradi lakote na svetu vsak dan umre 24.000 ljudi, kar pomeni en človek na vsake 3,6 sekunde. Zaradi podhranjenosti vsakih pet sekund umre otrok, smrt vsak dan pokosi 18.000 najmlajših, kar znese več kot šest milijonov otrok na leto. V državah v razvoju je šestdeset odstotkov vseh smrti povezanih z lakoto. Prepričan sem, da ta strašljiva resnica odgovori na dvome s katerimi se srečujemo, ko nas sprašujejo zakaj pustno dobro delo, kljub stiskam doma, pomaga misijonskim deželam in ljudem tako daleč od Triglava. Tudi zato, ker je dobrodelnih akcij, ki so zazrte v stiske doma, veliko. Pri mnogih dejavno sodelujemo.

Pri revščini pa ne gre vedno le za veliko pomanjkanje gmotnih dobrin. Gre za revščino, ki je ponižujoča, ki ogroža življenje, žali človekovo dostojanstvo in lahko tudi ubija. Prav je buditi tudi solidarnost do ubogih daleč stran. Na letošnji Svetovni dan miru nas je papež Frančišek pozval naj živimo tako, da bo leto 2021 leto bratske solidarnosti in miru. In prav za solidarnost je šlo pri naši akciji minulo soboto. Čutim, da smo podoživeli tudi papeževe besede ob izrednem misijonskem mesecu lani, ko nas je vzpodbudil: »Današnji čas želi biti premik, ki bi nas spodbudil, da bi postali dejavni v dobrem. Ne notarji vere in varuhi milosti, ampak misijonarji.« In postali ste, vsi skupaj smo postali dejavni v dobrem.

Z Misijonskim središčem Slovenije smo pripravili letošnjo Pustno Sobotno iskrico, ki je slišala stisko deklet v Amazoniji, na misijonu, za katerega se že desetletja razdaja misijonarka s. Agata Kociper. Zgodbe, ki jih slikajo misijonarji nas vedno znova pustijo brez besed. Zlorabljena dekleta iz različnih delov te ogromne brazilske pokrajine se zatekajo k misijonarkam, da bi dobile tisto, česar jim v družinah niso mogli dati, da bi prejele vsaj del tistega, za kar v razvitem svetu poskrbi družba.Zavetje, osnovno preživetje in možnost poti na bolje.

Vaši darovi, dragi poslušalci, bodo poskrbeli, da bo na krožniku deklet, tam daleč na misijonu globoko v Braziliji upanje. V rižu, fižolu ali ribi ne bo le moč za premagovanje skrbi tistega dne, ampak dokaz solidarnosti, prebujeno zaupanje v lepše dni, ko se bodo izobražene, zdrave, osveščene in trdne lahko vrnile v svoje kraje. Dvesto jih biva v omenjenem centru, dvesto družin se tudi prek tega komentarja zahvaljuje za vsak vaš dar.

V sodelovanju s slovensko misijonarko smo stkali še eno vez s prizadevanji papeža Frančiška. Ob zasedanju posebne škofovske sinode za področje Amazonije, je povedal, da ljubljena Amazonija predstavlja izziv za Cerkev, ki je poklicana najti nove poti evangeliziranja, oznanjati srce krščanskega sporočila. Človek v Amazoniji, ni bolezen, s katero se je potrebno boriti, da bi skrbeli za okolje. Izvorna amazonska ljudstva je potrebno ohraniti skupaj z njihovimi kulturami in tradicijami.

Vendar pa imajo prav tako pravico do evangeljskega pričevanja. Ne sme se jih izključiti iz poslanstva, iz pastoralne skrbi Cerkve, ki jo dobro predstavljajo od sonca ožgani obrazi mnogih ostarelih misijonarjev, ki tudi po več dni veslajo s kanujem, da bi srečali maloštevilne skupine oseb in jim prinesli nežnost Boga skupaj s poživljajočo tolažbo njegovih zakramentov.

Pustno dobro delo je posredno predstavilo trud in žrtvovanje teh od sonca ožganih obrazov misijonarjev, pa tudi težko življenje in bolečino ljudi, med katerimi so. Sestra Agata niti z besedo ni opozorila na skrbi misijonark, vsaka prošnja je bila izrečena v imenu pomoči potrebnih deklet, v njeni zahvali je slišati zagotovilo molitve, ki nas lahko še trdneje in trajneje poveže od darov in obrokov.

Radostna vzklika: »Vsi predragi radijci in darovalci! Opravili ste Bogu tako ljubo zastonjsko delo, da vam vsa Amazonija ne bo mogla poplačati tako velikega dejanja ljubezni. Le Bog in Mati Marija, ki hranita tudi naše otroke, zmoreta podati vabilo pod materinski plašč. Naj Marija, Mati Amazonije, nad vas, vaše družine in otroke raztrosi svoje darove. V zahvalo za vaše dobro srce je bila, kljub pandemiji, izjemoma darovana sveta maša. S sosestrami se zahvaljujemo za vaše darove, v mojem srcu pa tli veselje: Bog živi Slovenijo in Amazonijo. Naj vam dobri Gospod povrne za vse!«

Če se vrnem k začetni številki 40, k peripetijam, ki jemljejo našo pozornost in moči ... Še dobro, da sem se odločil ustaviti pri drugi številki, vsoti sočutja do soljudi v stiski. Mnogi članki, prispevki, posebej pa komentarji na spletu, različnih portalih in družbenih omrežjih me namreč v teh dneh spravljajo v slabo voljo, stisko, včasih celo v strah. Če bi besede meso postale ... se bojim, da bi bili pahnjeni v državljansko vojno. Toliko nestrpnega govorjenja, toliko nerazsodnih mnenj in tolikšna odsotnost sočutja, razumevanja drugega, poslušanja in slišanja ...

Človeka je strah. Zato upam, da lepi dogodki, kot je bila Pustna Sobotna iskrica, res lahko vrnejo upanje v dobro. Ne le v Južni Ameriki, tudi v ljubi Sloveniji. Hočemo, zmoremo, upamo si »biti dobri«. Da bi le to znali pokazati tudi v vsakdanjem življenju, na področjih, ki jim dobrega manjka. Še enkrat: hvala vsem, prav vsem!

 
Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Papež Frančišek (photo: Michael Ehrmann / Cathopic) Papež Frančišek (photo: Michael Ehrmann / Cathopic)

Papež se pripravlja na zgodovinski obisk

Papež Frančišek bo ta konec tedna kot prvi papež v zgodovini obiskal Irak. Potovanje je leta 2000 poskušal izvesti že sveti Janez Pavel II., a mu zaradi političnih okoliščin ni uspelo uresničiti ...

p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček) p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček)

Kakšni so obeti za praznovanje velike noči?

Kot kaže nam gre v epidemiji počasi, počasi na bolje. Kako bo to vplivalo na večje odprtje cerkva in tudi praznovanje velike noči, smo v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, govorili s p. ...

O avtorju