Mateja Subotičanec
Andrej Jerman
Alen Salihović
S. Emanuela Žerdin (foto: Izidor Šček)
S. Emanuela Žerdin | (foto: Izidor Šček)

Kje je doma slovenščina?

26.02.2021, 14:45 s. Emanuela Žerdin

V nedeljo, 21.februarja, smo praznovali mednarodni dan materinega jezika, ki je letos imel geslo JEZIKI BREZ MEJA. Unesco je tako želel spomniti, da so jeziki bistveni del civilizacijske kulture človeštva in nenadomestljiv izraz človeške ustvarjalnosti in raznolikosti.

Slovenščina je naša materinščina in bistveni znak naše narodnosti. Nimamo velikih kraljestev, ne slavnih kraljev, tisto kar nas je ohranilo skozi stoletja je prav naš jezik. O njem se veliko piše, razpravlja in debatira, a vendar... kot da med ljudmi izginja ponos in veselje do ohranitve lastnega jezika.

Ko govorim o slovenščini kot moji materinščini, je ta pojem neločljivo povezan s podobo moje mame in ostalih kmečkih mater iz moje rojstne vasice Žižki. Naše matere, naše kmečke žene, so za mene utelešeni pojem materinščine. Njih so njihove učiteljice, šolske sestre redovnice , sredi cimpranih- slamnatih revnih prekmurskih hiš, naučile lepega slovenskega jezika in jim v srce vsadile neizbrisno ljubezen in ne uveneli spomin na lepoto besede v domačem jeziku. Ne madžarska zasedba v drugi svetovni vojni, ne vzvišeno komunistično govorjenje v srbohrvaščini, niso mogle uničiti te ljubezni. Kako rada se spominjam nekega sončnega nedeljskega popoldneva, ko sem kot petletni otrok prvič nastopala na sosedovem gumnu, kjer so naše matere samoiniciativno sredi počitnic pripravile igrico o Rdeči kapici, nekaj recitacij in pesmic za domačo publiko. Kmečke žene, z razpokanimi rokami, utrujene od žetve pšenice so imele dovolj veselja in ponosa, da so nas, svoje otroke navdušile in pripravile za nedeljsko nastopanje! Bilo je res nepozabno! Zato za mene slovenščina zmeraj diši po dobrem maminem domačem kruhu, po travnikih našega otroštva, po petju nepozabnih pesmi sredi prepolne črenšovske cerkve.

In ko mislim na materinščino, so mi pred očmi velike škatle na našem podstrešju, kjer so bile skrbno zložene Mohorjeve knjige in stari časopisi nepozabnega duhovnika Jožefa Klekla, iz začetkov prejšnjega 20. stoletja. Tam sem kot otrok prvič odkrila bogastvo knjig, tam med zaprašenimi tramovi, v senci statev in starega neuporabnega kmečkega orodja, sem odkrila slovenske knjige in njihove avtorje. Tam sem vzljubila slovenščino in z njo napolnila svoje srce in svojo dušo. Še danes se ponosno nasmehnem, ko mislim na naše dedke in babice, preproste kmečke ljudi, ki niso vedeli kaj je bogastvo niti kaj je pokojnina, a so kljub vsemu kupovali in brali slovenske knjige, jih čuvali in hranili kot največji zaklad. Tam na podstrešju sem razen prekmurskega Cankarja Jožefa Klekla, spoznala tudi Lojzeta Kozarja, Janeza Jalna, Franca Saleškega Finžgarja, in številne druge slovenske pisatelje, o katerih se v šoli nismo učili, niti jih spominjali.

Kmečke žene, z razpokanimi rokami, utrujene od žetve pšenice so imele dovolj veselja in ponosa, da so nas, svoje otroke navdušile in pripravile za nedeljsko nastopanje! Bilo je res nepozabno! Zato za mene slovenščina zmeraj diši po dobrem maminem domačem kruhu, po travnikih našega otroštva, po petju nepozabnih pesmi sredi prepolne črenšovske cerkve.

V gimnaziji je bila naša razredničarka profesorica slovenščine in ob njej sem vzljubila Ivana Cankarja in ko sem na maturi pisala pismeno nalogo iz slovenščine prav o njem, so mi štiri ure, ki smo jih imeli na razpolago, bile premalo. Za odkritje čudovite spevne lepote domačega jezika, pa mi je pomagalo branje Prešernovih poezij, šepet Tantadruja Cirila Kosmača, a zunaj šole zanesenost ob prvem srečanju s pisateljskim delom Alojza Rebule in njegovega Divjega goloba, odkritje pesniškega pisatlje Jožefa Smeja , ter iz pozabe izkopane pesmi Lojzeta Grozdeta in Franca Balantiča.

Ne bom pozabila, kako sem bila navdušena nad slovenskim prevodom Svetega pisma, saj sem dolgo vrsto let molila brevir v tujem jeziku. Ob vrnitvi v domovino, ko sem začela psalme moliti v slovenščini, se mi je zdelo, da sem v njih odkrila nov pomen, do sedaj skrit mojemu duhu, a razodet po domači besedi.

Ko pa iz svojih spominov stopim v sedanjost, me malo zmrazi ob spoznanju, da sem pred epidemijo večkrat hodila v naše glavno mesto z vlakom in skoraj nisem slišala slovenščine ne na železniški postaji, niti na ljubljanskih ulicah. Je to samo zato, ker se Slovenci v glavnem vozimo z avtomobili, a mladih dijakov in študentov je vse manj? Je to zato, ker iz naših kavarn in zvočnikov vse glasneje donijo le še tuje pesmi? Je to zato, ker so morali domačim radijskim postajam določiti procent in jim zaukazati, da morajo vrteti domačo glasbo, ker je drugače ne bi?

Kje je danes doma slovenščina? Je že zapustila naše glavno mesto in odšla na podeželje? Je stopila iz visokih akademskih ustanov, ker jo je pregnala mogočna angleščina? So računalniki v tujih jezikih zmanjšali vrednost domačega jezika?

Pravijo, da slovenščino govori okrog dva in pol milijona ljudi, a ne živijo vsi v naši domovini pod Alpami. Moji bratranci, rojeni v Kanadi, odlično govorijo slovenščino, ker je to jezik njihove matere, pa četudi so rojeni na drugi strani sveta. A ko sem bila na obisku v Albaniji, me je na ulicah Skadra prijetno presenetila mlada albanska sestra usmiljenka, ki me je ogovorila v popolni knjižni slovenščini! Na Koroškem v Celovcu, pa sem doživela neverjeten zanos in čast tistih, ki so nastopali na prireditvi Koroška poje, kjer slovenske narodne pesmi pojejo tudi neslovenski šolarji.

Slovenščina je torej doma v domovih, kjer so srca, ki svojo ljubezen, veselje, strah in bolečino izražajo v domačem jeziku. Slovenščina je doma v cerkvah, kjer se bralci trudijo, da lepo in pravilno preberejo Božjo besedo, prevedeno v naš jezik.

Slovenščina bo doma med nami dokler bo dovolj mater, ki bodo svojim otrokom skupaj s svojim mlekom dajale tudi domačo govorico. Naši sosedi, ki niso Slovenci, se na vse pretege trudijo, da njihovi majhni otroci čim prej spregovorijo slovenski, do bodo lahko šli v šolo ali vrtec. In Slovenci? Bomo znali ohraniti lepoto in umetniško ustvarjalnost našega jezika? Bomo kljub računalniškim in spletnim dostopom še brali prekrasne knjige Draga Jančarja ali peli čustvene pesmi Ferija Lainščka? Bomo odkrili dragocenost dvojine in jo postavili ob bok velikim jezikom sveta?

Včeraj sem obiskala invalidko, ki je napisala že osem knjig in čas epidemije izkoristila, da počasi nastaja deveta. Z neverjetno vztrajnostjo oblikuje svoje besede, s katerimi podarja ljudem to, kar nosi v srcu. Ne more pisati, a tudi govori zelo težko. Vsako svojo knjigo mora najprej z naporom izgovoriti, da jo potem njena asistentka napiše. Zato slovenščina v njenih knjigah ni takšna kot slovenščina v naših učbenikih, ampak je to srčna slovenščina, topla in živa kot materina pesem in njen objem.

Slovenščina je torej doma v domovih, kjer so srca, ki svojo ljubezen, veselje, strah in bolečino izražajo v domačem jeziku. Slovenščina je doma v cerkvah, kjer se bralci trudijo, da lepo in pravilno preberejo Božjo besedo, prevedeno v naš jezik. Slovenščina je tudi v medijih, kjer se napovedovalci in novinarji iskreno trudijo, da pravilno izgovorijo domača imena in priimke ljudi in krajev. Saj je tako dragoceno, če nekdo v Ljubljani pravilno pove da so Odranci Odranci in ne Odranci. S tem izražamo svoje spoštovanje do svojega naroda.

Slovenščina je te dni sredi našega epidemijskega razkola edina stvar, ki povezuje tiste na levi in tiste na desni politični strani. Dostikrat je edino, kar nam je vsem skupno prav jezik, v katerem med seboj komuniciramo. Če smo se bali v svojo državno himno uvrstiti kakršnikoli verz o slovenskem narodu, o Slovencih in Slovenkah, o Bogu in domovini, pa večina ljudi v naši domovini nosi v svojem srcu ljubezen do domačega jezika in se prav v njem najlepše izraža. Koliko novih pisateljev je med mladimi in koliko lepih novih knjig prav ta dan nastaja!

Slovenščina ne more tekmovati z velikimi svetovnimi jeziki, saj se ne more uspešno širiti po svetu na vzhod in zahod kot angleščina, niti postati znana kot španščina ali nujno potrebna kot nemščina ali francoščina. Kljub temu pa lahko tekmuje z drugimi jeziki s svojo sposobnostjo ustvarjalnosti, izrazoslovja, bogastva besednega zaklada in seveda, tako prepoznavne dvojine. Mi, mali narodi moramo svoje jezike ohranjati bolj skrbno kot veliki narodi. Moramo se naučiti ljubiti svoj jezik tako kot ljubimo svoje matere, saj smo z njim zrasli, ob njem živimo, z njim prenašamo svoje dosežke in svoje srčne lepote novim rodovom. Vsaka knjiga v slovenščini, vsaka slovenska pesem mora biti trikrat bolj ljubljena kot npr,. angleščina, da bo obstala, se ohranila in preživela.

Jezik je živa stvar. Mora rasti, da ne bo izumrl. Če slovenščina ne more rasti v širjavo in daljavo, pa lahko raste v globino in višino. Z domačimi besedami, ki dišijo po naših slovenskih srcih in so osvetljene s soncem iznad Triglava, lahko ustvarjamo najlepše mojstrovine pisane besede in najlepšo poezijo na svetu. Globina in višina duha sta področji, kjer bo naša slovenščina ostala sveža, mladostna in privlačna.

Kako je že rekel naš veliki Slovenec, blaženi Anton Martin Slomšek? »Žalost, ktere moje srce boli, je slaba navada Slovencov, da se svojega rodu ino jezika sramujejo ino še marnvati po slovenje nočejo, ako jih v maternem jeziki ogovorim. O ni karte tega! Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik!... Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike«.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija , Komentar tedna

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Duhovnik Boštjan Čeh (photo: Pomurec.com) Duhovnik Boštjan Čeh (photo: Pomurec.com)

V 48. letu umrl duhovnik Boštjan Čeh

Škofija Murska Sobota je sporočila, da je v soboto, 24. julija v slovenjgraški bolnišnici umrl Boštjan Čeh, župnijski upravitelj na Tišini. Pokopali so ga včeraj, v nedeljo, 25. julija v Nedelici.

Rast 50 na Taboru Slovencev po svetu (photo: Matjaž Merljak) Rast 50 na Taboru Slovencev po svetu (photo: Matjaž Merljak)

Zbogom Rast 50, dobrodošla Rast 49

Pettedenski obisk v Slovenji so zaključili maturantje Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka iz Argentine. 50. jubilejno t.i. RAST sestavlja 17 nadobudih 17-letnikov slovenskih ...

O avtorju