Mikrofon | (foto: StockSnap / Pixabay)
Medijska pristranskost: Od evtanazije do totalitarne dediščine
Komentar tedna mag. Božo Rustja
V začetku novega leta naj se ustavim ob nekaterih dogodkih, ki so zaznamovali pravkar končano. Najprej ob programu nacionalne televizije. Končno je to televizija, ki jo vsi plačujemo in zato moramo vsi spremljati njeno delo.
Že pred referendumom o asistiranem samomoru sem postal pozoren na prispevke o tej tematiki. Njihov skupni imenovalec je bil nekako takšen: Človek se zaradi težke bolezni, ki ji ne vidi konca, odloči za evtanazijo. Grda slovenska država mu tega ne omogoča. Zato si ta skromni in dobronamerni človek omisli evtanazijo na primer v Švici. Lepo se poslovi od svojcev. Ti še lepše od njega. Pogumno in dostojanstveno gre umret v tujino.
Ampak ta grda slovenska država in še grši ljudje mu česa takega ne pustijo pri nas. Seveda ne boste zasledili prispevka, ki bi opisal drugo plat, ki bi samo nakazal na probleme evtanazije. Pa bi to nacionalna televizija že po svojem poslanstvu, kaj šele v zvestobi profesionalnim kriterijem, morala stalno delati.
Filmska propaganda in njene družbene posledice
Pred desetletji sem kot filmski ljubitelj imel nekakšen abonma za večerne predstave kakovostnih filmov. Zaupal sem izboru strokovnjakov in teden za tednom odhajal v kino. Tako sem v enem od večerov moral videti film s približno tako vsebino: Heteroseksualni oče je bil alkoholik in nasilen do otroka. Je pa na istospolno usmerjene gledal zviška in zbijal šale na njihov račun.
Žena je šla od njega in prijateljevala s homoseksualnim moškim. Ta je bil razumevajoč in pozoren do sina. Sporočilo filma je bilo jasno. Bolje je ljubeč homoseksualec, ki ni telesni oče, kot heteroseksualni oče, ki je pijanec in nasilnež. Možnost, da niso vsi očetje pijanci in nasilneži in da niso vsi geji idealni ljudje, za film ni obstajala. Toda čez nekaj deset let se je pristransko in nerealno sporočilo filma prelevilo v zakon. Ne samo pri nas. Mnogokje v Evropi!
Zato se zavedajmo, da tudi zagovorniki evtanazije ne bodo mirovali. To so že pokazali po referendumu. Tako nam je lahko bolj jasno, da je bilo poročanje o rezultatih referenduma na nacionalni televiziji bolj podobno dnevu žalovanja kot programu nacionalke.
Očitki Katoliški Cerkvi in dvojna merila
Pri govoru o referendumu ne moremo mimo očitkov Katoliški Cerkvi. Vtikala naj bi se v kampanjo pred referendumom, čeprav ni bila prijavljena. Zanimivo. Sam sem zasledil tudi dva propagandna spota. Na prvem je govoril Milan Kučan, na drugem pa Robert Golob. Seveda sta bila oba za zakon. Ali sta bila onadva prijavljena, da sodelujeta v kampanji pred referendumom? Seveda nista bila, toda onadva lahko počneta, kar hočeta. Cerkvi pa, zlasti ko se tako jasno javno izpostavi, moramo stopiti na prste. Z vsemi sredstvi. S tem dokazujejo, da v Sloveniji živimo v apartheidu: belcem (beri privilegiranim potomcem totalitarnega sistema) je dovoljeno vse, črncem (poslanka Golubovič bi rekla črnuhom) je pa ista stvar prepovedana.
Prav tako je zavajajoč očitek, da se je v kampanjo vključila Katoliška Cerkev. Skupno izjavo so podpisale vse večje verske skupnosti v Sloveniji. Toda padalo je samo po Katoliški Cerkvi. Ob nasprotovanju molitvi za življenje pa sem občudoval veliko vero zagovornikov evtanazije, ki jo imajo v moč molitve. Očitno so tako močno verjeli v njeno moč, da so vehementno nastopali proti molitvi. Menijo, da zna biti molitev nevarna, in to so ob referendumu tudi bridko izkusili.
Servilnost nacionalne televizije
Pa še zadnji spomin na nacionalko. Na Miklavžev večer me je spet premagala skušnjava in sem gledal njen Dnevnik. Po vsaki novici je na koncu podal svoj komentar predsednik vlade Robert Golob. 10. decembra je vajo v nekoliko skromnejši obliki ponovila POP TV. Lep pouk.
Vse, kar se zgodi pri nas in po svetu, morate gledati v luči velikega vodje, ki mu je nacionalka prisegla zvestobo. Imam še eno skušnjavo. Včasih gledam dnevnik srbske televizije. Tudi ta velikokrat da prostor predsedniku Vučiću. Toda take servilnosti, kot si jo privošči slovenska televizija, si niti srbska ne!
Incident s Titovim kipom in simbolika preteklosti
V Velenju je občan »obglavil« kip nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita. Ne morem odobravati neprimernega dejanja na spomenikih. Toliko bolj, če so ti del kulturne dediščine. Toda kje je bila slovenska javnost, ko so goreli križi in drugi sakralni spomeniki, dragoceni del kulturne dediščine? So se takrat večinski mediji postavili za kulturno dediščino? Se me je pa zelo dotaknila simbolika omenjenega dejanja v Velenju.
Koliko ljudi, med njimi veliko število žena, starčkov in otrok, je omenjeni diktator »skrajšal za glavo«, kakor rečejo na Balkanu. Na simbolični ravni je sedaj to doživel tudi on! Sejal je vihar, požel pa vsaj veter, bi lahko parafrazirali ljudski rek.
Vrednota življenja
Za Božič smo slavili praznik Življenja. Zato ne morem, da ne bi kolumne sklenil z vrednoto življenja. Slovenska aktivistka za splav Nika Kovač je postala evropsko dejavna. Toda to aktivistko bi ob njeni zavzetosti vprašal, zakaj ne gre reševat splava v islamske države. Prepričan sem, da ne ona ne njene somišljenice ne bi prišle niti v čakalnico mejnega prehoda v te države. Lahko pa gre še veliko bližje. Dovolj bi bilo do romskih naselij. Ta so samo nekaj km od Ljubljane. Tam bi imela veliko dela z reševanjem ponižujoče prezgodnje nosečnosti mladoletnic med Romi. Pa ne ona ne njene kolegice ne znajo niti do okolice Novega mesta.
