»Če bo treba hoditi k maši, ju ne vpiši v ta vrtec!«

Oddaje 07. 01. 2026, 10:24 Marjana Debevec

Kaj doživljata starša, ko kot strela z jasnega udari novica, da ima štiriletna hčerka levkemijo? To se je zgodilo Mojci in Marku iz Ilirske Bistrice. Vendar pa bolezen njune hčerke ni bila le težka preizkušnja, ampak tudi pot, da ju je Bog poiskal. Svojo zgodbo sta podelila v Večeru za zakonce in družine.

Majhna semena vere

Mojca in Marko Mejak prihajata iz Ilirske Bistrice. Marko je sicer rojen v Postojni, kjer je v družini prejel nekaj temeljev vere: hodil je k verouku do birme, potem pa je vero opustil.

Mojca pa izhaja iz neverne družine, starša tudi nista bila cerkveno poročena. Nekega dne pa si je sestra zaželela iti k prvemu obhajilu – stara je bila osem let, Mojca pa pet. Tako sta se obe odpravili na katehumenat in prejeli sveti krst in obhajilo.

Kasneje je z vrstniki opravila še birmo, vendar nekega globljega verskega življenja doma ni bilo.

»Posledično seveda nisem veliko v cerkev, ampak kadar sem spet prišla do Jezusa, sem videla, da je bilo prej posejano neko seme in potem se vsega tega spomniš nazaj.«
Njena mama je bila iskalka vere, ki pa je iskala povsod drugje (New age, horoskopi,...), kot pa v cerkvi.

V nekem letu preizkušnje se je usedla v avto in rekla: »Bog, pripelji me, kamor me želiš.« In naenkrat se je znašla pred cerkvijo. Takrat se je začelo njeno spreobrnjenje in ko je Mojca imela 17 let, sta se starša tudi cerkveno poročila.

Sveti angel – edini stik z vero

Življenje je teklo naprej in na neki novoletni zabavi je Mojca spoznala Marka. Kmalu sta videla, da imata skupne vrednote, med katerimi je tudi družina, in sta se leta 2006 poročila.

Ker sta se želela poročiti cerkveno, sta morala opraviti tudi pripravo na zakon. In takrat jima je duhovnik svetoval, naj zvečer zmolita vsaj Sveti angel. Tega sta se držala in kot pravita, je bil to njun edini stik z vero.

Vprašaj, če bo treba hoditi k maši...

Ko so začeli prihajati otroci, so v Ilirski Bistrici ustanovili katoliški vrtec. Mojci se je zdelo, da bi bilo dobro, da bi otroka tja vpisala, ker so bile tudi skupine manjše.
Marko se takole spominja: »Ko je šla Mojca na uvodni sestanek, sem ji naročil, naj vpraša, ali bo treba hoditi k maši. Če bo treba, otrok ne bova vpisala v ta vrtec.«

In ker maša ni bila obvezna, sta ju vpisala. »Potem pa sem Marku rekla, da bo z leti sledil še verouk in da bo pa takrat treba hoditi k maši. On pa mi je odgovoril: 'Mi pa že ne bomo hodili k maši zaradi listkov!'.«

Molila za milost vere

Ko je imela prva hčerka štiri leta, je zbolela za levkemijo. Se je pa že nekaj mesecev pred tem začelo posebno obdobje, je povedala Mojca: »Prijateljica mi je iz Rima prinesla rožni venec.

Mama, ki je že bila cerkveno poročena in spreobrnjena, mi je rekla, da ji je nek duhovnik svetoval, naj moli za milost vere. In tako sem vsako jutro začela moliti rožni venec Božjega usmiljenja – ker je bil krajši – za milost vere.«

Strela z jasnega – hčerka ima levkemijo

Pol leta zatem pa je hčerka dobila diagnozo – levkemija.

»Po eni strani imaš dejansko občutek, da se ti vse razsuje, kot ko nek kristal razbiješ na 1000 koscev. Ampak po drugi strani sem pa v sebi čutila, kot da smo izbrani. Ne vem, ne znam opisati teh občutkov.«

Marko pravi, da je takrat doživel šok in je večkrat ponovil, da je bil to najslabši dan njegovega življenja. »Jaz sem pa tako gledala: če bi jo recimo povozil avto, bi bila dejansko mrtva in bi bilo vsega konce. Zdaj pa jo lahko pozdravimo. In v tem sem videla neko upanje.«

Začelo se je zelo naporno obdobje, ko so hčerko vsakodnevno vozili na terapije v Ljubljano. Če je dobila vročino, kar se je zgodilo pogosto, so se morali takoj vrniti nazaj v bolnico.

Včasih se je to zgodilo že po dveh urah, ko so se vrnili domov, ali sredi noči... Ko je bila v bolnici, sta se izmenjevala ob njeni postelji, saj sta imela doma še dvoletnega sina.

Nekaj se je premaknilo

So pa to obdobje zaznamovale tudi posebne milosti. Že prvi teden zdravljenja, je bil na Kureščku seminar Jamesa Manjackala.

Njena mama jih je povabila in kljub strahu, da bi se hčerka med množico okužila, so vsi skupaj odšli na Kurešček. »Ko smo prispeli, je p. James že zaključil z molitvami. Jaz pa sem stekla k njemu in ga prosila, če lahko moli nad hčerko.« Poklical je tudi Marka in molil nad njimi.

»Mislila sem, da zdaj pa kar ne bomo več imeli težav z zdravljenjem. Pa ni bilo tako.« Kasneje se je izkazalo, da je šlo za zelo hudo obliko levkemije. En teden je dobivala terapijo, potem naj bi bila dva tedna doma, vendar se je pogosto vračala v bolnišnico zaradi vročine.

Kljub tej težki preizkušnji pa Mojca poudarja, da se je v njiju nekaj premikalo. »Mislim, da je bila ena stvar ta, da je bilo ogromno molitve. Hčerka je bila namreč v katoliškem vrtcu, kjer so molili zanjo.

Ravno v tistem času so se v Ilirski Bistrici zbrale sestre De Notre Dame iz vse Evrope in so vsako jutro molile zanjo. Tako da mislim, da je bilo vsa ta naša izkušnja vere, sad molitve.«

Globoko sem občutila Božjo ljubezen

»Po eni strani so se dogajale vse te hude stvari, po drugi strani pa sem jaz osebno občutila kot neko zaljubljenost, kot da sem en meter nad tlemi, zelo sem tudi občudovala stvarstvo.

Ko sem se vozila recimo iz Ljubljane ali pa v Ljubljano, sem vedno gledala oblake in občudovala naš svet, kako je krasen. Globoko pa sem doživela tudi Božjo ljubezen. Tega ne znam opisati z besedami. Vendar še danes, če mi je kdaj težko, izhajam iz tistega trenutka.«

Čudno sem jo gledal...

Marko pa na začetku ni bil tako navdušen nad vero, kot Mojca. »Čudno sem jo gledal, ko mi je rekla: 'Marko, zdaj smo pa jaz, ti in Bog.' Vendar sem si mislil: Naj bo, če bo kaj pomagalo.«

Počasi pa je vera vstopala tudi vanj. Spominja se, da mu na začetku ni bilo do molitve. Ko pa je Mojca predlagala, da bi molila za ves oddelek na pediatrični kliniki, je to sprejel.

»Tako se je počasi začelo stopnjevati. Pogosto sva molila rožni venec, kar je začelo vplivati tudi name. Morda me je molitev pomirila, pa tudi bolj smo bili povezani.
Potem sem Mojci ponudil, da grem namesto nje k maši, ko je bila ona s hčerko v Ljubljani v bolnišnici.«

Vse to je vodilo do tega, da je odšel k spovedi. »Ta prva spoved po dolgem času je bila zelo močna. No, potem pa ni bilo lahko živeti po veri. Obstajajo namreč določena pravila in postaneš bolj strikten, kot prej.«

Knjiga o bl. Chiari Luce

V času hčerkine bolezni je Mojca tudi prebrala knjigo blažene Chiare Luce Badano, kjer jo je prevzelo, kako je mogoče trpljenje za nekoga darovati. »Naša vera je bila takrat tako globoka, da sploh nismo molili za ozdravljenje, ampak da bi se zgodila Božja volja.

Imeli smo veliko zaupanje v Boga, ki je naš ata in nas ima neskončno rad. Verjeli smo, da nam bo dal to, kar najbolj potrebujemo, tudi če se nam ne bo zdelo, da je to najboljše za nas.«

»Tudi jaz sem čutil z molitvijo rožnega venca zelo blag prehod med tem zemeljskim življenjem in večnim življenjem,« je dodal Marko. Hčerka je potem ozdravela in dobila sta še tri otroke.

Odnos začeti spreminjati pri sebi

Kako je ta preizkušnja vplivala na njun odnos? »Jaz sem spoznala, da lahko spremenim predvsem sebe in da je vedno, če nekaj ni v redu v odnosu, treba najprej spremeniti sebe in tako vzljubiš drugega.

Prej mi je šlo pogosto na živce, če Marko ni naredil določenih stvari. Še zdaj se mi to dogaja, vendar zdaj vem, da se moram spremeniti jaz, ne on. In da sem jaz tista, ki ne ljubi dovolj.«

Prisluhnte celotni oddaji Večer za zakonce in družine!