Dosedanji državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Tone Kajzer | (foto: Nebojsa Tejic/STA)
Kajzer o Venezueli, Ukrajini in Grenlandiji: Smo sredi geopolitične nevihte
Pogovor o Tanja Dominko
V prvi oddaji Pogovor o v novem letu smo v ospredje postavili burno dogajanje v Venezueli po ameriškem vojaškem posredovanju in aretaciji venezuelskega predsednika Nicolasa Madura. Opozicijska voditeljica Maria Corina Machado je ameriškega predsednika Donalda Trumpa za akcijo javno pohvalila in dejala, da bo »3. januar zapisan kot dan, ko je pravica premagala tiranijo«. ZDA medtem sporočajo, da gre za del širše varnostne strategije, Združeni narodi pa opozarjajo na vprašanje skladnosti posredovanja s temeljnimi načeli mednarodnega prava.
»Operacija za v učbenike«
Nekdanji veleposlanik v ZDA, na Danskem in Finskem Tone Kajzer je dogajanje spremljal neposredno iz ZDA, saj je bil v času aretacije na Floridi, v bližini rezidence ameriškega predsednika. Po njegovih besedah je bilo pričakovati, da se bo »v tem kontekstu nekaj zgodilo«, presenetljiv pa je bil način izvedbe.
»Tako bliskovito in tako dobro organizirano vojaško akcijo ... dejansko šolski primer, ki dokazuje, da so Združene države operativno superiorne,« je ocenil Kajzer.
V širšem smislu dogodek razume kot del preurejanja razmerij moči. »To je del zelo intenzivno potekajoče geopolitične nevihte. Razmerja moči se spreminjajo – s padcem Madura v Venezueli,« je dejal.
Demokratizacija Venezuele in tveganja prehoda
Kajzer napoveduje, da bi Venezuela lahko šla v smeri demokratizacije, a opozarja, da pot ne bo enostavna. V državi so po njegovih besedah še vedno vplivne strukture, povezane z varnostnim aparatom in karteli, zato so možni zapleti, tudi zaradi fragmentirane vojske. »Po več kot 25 letih diktature ni enostavno priti nazaj na demokratično pot brez hudih pretresov,« je poudaril, a dodal, da ostaja »zmeren optimist«.
Pri tem izpostavlja tudi človeški vidik: revščino, množične migracije in položaj prebivalcev, vključno s potomci izseljencev. »Če pogledate podatke, ogromno gospodinjstev živi pod pragom revščine ... ta element se v geopolitiki prevečkrat spregleda,« je dejal.
Mednarodno pravo in realnost moči: »Ostalo je retorika«
Na pomisleke Združenih narodov, da gre pri posredovanju za spodkopavanje mednarodnega prava, Kajzer odgovarja s pogledom na dejansko razporeditev moči v svetu. Po njegovem so Združeni narodi pogosto »odsev razporeditve moči na globalni ravni«, vpliv pa imajo toliko, kolikor jim ga priznajo največji akterji. »Koliko najmočnejši igralci podelijo mandata Združenim narodom, toliko imajo potem tudi dejanskega vpliva. Ostalo je retorika,« je bil jasen.
Nafta kot vzvod: pritisk na Rusijo in širša enačba
Pomemben del razprave je bila nafta in geopolitični učinek sprememb v Venezueli na svetovne trge ter posredno na vojno v Ukrajini. Kajzer meni, da so to ključni elementi, ki jih v slovenskih razpravah pogosto zasenči zgolj pravni vidik. »Če se bo spremenil način, po katerem venezuelska nafta pride na globalni trg, bo to imelo vpliv na ravnanje Kitajske in tudi Rusije,« je ocenil.
Po njegovi razlagi bi večja ponudba in tehnološka obnova proizvodnje lahko prispevali k pritisku na cene nafte, kar bi zmanjšalo prihodke držav, ki se financirajo iz energetskih virov.
Grenlandija in evropska šibkost: opozorilo z Danske
Ker Kajzer živi na Danskem, se je pogovor dotaknil tudi Grenlandije in ameriške retorike o prevzemu nadzora. Ne verjame v vojaški scenarij, pričakuje pa pogajanja o varnostnih aranžmajih in močan poudarek na pravici avtohtonega prebivalstva do odločanja. »Ne verjamem, da bo tukaj prišlo do eskalacije ... ključno je, da se interesi avtohtonega prebivalstva vzamejo v obzir,« je dejal.
Hkrati pa dogajanje razume kot signal, da Evropa v varnostnem smislu ni dovolj močna. »To kaže na evropsko šibkost ... če bi Evropa vlagala v odvračalne sile, bi bila naša pogajalska pozicija močnejša,« je dodal.
Slovenija: »Maslo ali topovi«
V zaključku se je dotaknil tudi slovenskega odnosa do oboroževanja. Po njegovem je razprava pogosto zvedena na poenostavljeno dilemo, pri čemer javnosti ni dovolj jasno predstavljeno realno stanje in tveganja. Ob tem je poudaril, da država potrebuje verodostojno zunanjo politiko in več odgovornosti za lastno varnost.
»Ljudem je treba naliti čistega vina ... najdražje je tisto orožje, ki ga nimaš, da se ne moreš obraniti,« je sklenil Kajzer.
