Naučena nemoč

Naš pogled | 23.02.2021, 14:35 Nataša Ličen

Ste že slišali za zgodbo? Oziroma nevrološki poizkus, ko so v akvariju združili večjo ribo in manjše, med njimi pa postavili stekleno pregrado. Večja riba je seveda brez oklevanja takoj zaplavala med manjše, da bi si privoščila obrok. Zaradi pregrade so manjše ribe ostale na varnem. Ni jih mogla doseči. Po več neuspelih poizkusih se je večja riba vdala in prenehala. Takrat so odstranili pregrado in čakali na odziv. Zgodilo se ni nič. V svetu njenega dojemanja je bila zaradi preteklih izkušenj zapisana informacija, da ji ne bo uspelo. Manjše ribe so lahko mirno plavale okrog nje, ni več poskušala z napadi. Na osnovi tega preizkusa znanstveniki sklepajo, da se možgani preprosto naučijo nemoči. Na kompleksnejši ravni velja to tudi za ljudi.

Vsak od nas ima izkušnjo neposrečenih pripomb s strani drugih ali pa preko svojih lastnih zaporednih neuspehov in predaj, ki nas zavedejo v prepričanju manjvrednosti, nezadostnih sposobnosti, skratka nezmožnosti preseči "namišljene" okvire.

Pogumni in drzni posamezniki med nami pa vedno znova dokazujejo, da se da marsikaj, da ne rečem vse. Vztrajnost je močna valuta.

Pogosto se spomnim prej opisanega poizkusa, ko se zavem, da si postavljam miselne okvire/ovire ali jih gradim drugim. V postni čas, ko večina razmišlja o odrekanju, manj sladkega, nič kave, nič večerje in podobno, bi si lahko postavili tudi ta izziv, da bi začeli verjeti v več lastne moči, v svoje še ne dovolj izživete sposobnosti, v svoje dobro in vase. Kdor gradi zaupanje v pomen lastnega delovanja in življenja, si zna postaviti zdravo vrednost in jo bo spontano izkazoval tudi ostalim. Ne bo čutil, da je ob drugem manj vreden. Slednjega pa je med nami veliko, veliko preveč. Zelo preprosto povedano, ranjen rani in ta vzorec se ponavlja v neskončnih variacijah.
Smotrno dejanje ljubezni do sebe in drugih je, da vstopimo v ta svet pogosto bolečega in napornega raziskovanja svojega notranjega dojemanja, že zavoljo naših otrok in sploh vseh ljudi, s katerimi tvorimo skupnost.

     Opravičimo opis, ki si ga nadeva sodobno človeštvo, da smo razumevajoča bitja. Bodimo.

Postni čas je priložnost.
Slišimo veliko zgodb o pomanjkanju gmotnega zaradi epidemije in, kar še bolj boli, o pomanjkanju bližine med ljudmi, celo med najbližjimi. Skupaj, pa vsak tako k sebi. So pa tudi drugačne zgodbe. Pretekli čas je številne streznil, ustavili so se, premislili in izpustili nepotrebno, se bolj posvetili odnosom, sebi in svojim. Spremembe, včasih turbulentne, niso nujno vedno nekaj slabega. Lahko so začetek česa boljšega. In v zadnjem letu dni mi je velikokrat prav to izhodišče polnilo jadra pozitivizma.
Kaj jih vam? Kaj vam veliko pomeni? Kaj vas notranje polni in ohranja voljo ter življenjsko moč?
Kdor zna odgovoriti, tudi ve, kod vodi njegova steza v boljši jutri. Vsak sprememba zahteva tudi odpoved, vsaj prilagoditev.
Verjetno je večini jasno, da se bodo morale zgoditi določene spremembe. Velike naloge in zahtevne odločitev nas čakajo, če bomo želeli napredovati v kakovosti bivanja. Kakovost vsekakor ne pomeni le več, več in rast, rast ... Teh besed v kontekstu nepotrebnega pretiravanja v trošenju ne maram. Ne razumem tistih, ki jih izrekajo. Kot bi imeli plašnice ob očeh, ali pa le tako močan osebni interes ego-zadovoljitve, ki jim prinaša denar, na dolgi rok pa koristi – dragocenejše od denarja - ne prinašajo nikomur.
Krožno gospodarstvo da. Smiselno. Kupovanje in izmenjavanje produktov, ki imajo v ozadju dobre zgodbe, ki pošteno hranijo usta delovnih.

Za vse nekaj, vsaj nekaj, ravno prav, dovolj, in marsikje ter v marsičem manj. Mislim, da so to besede prihodnosti. Ali pa naše prihodnosti, kot si jo slikamo, ne bo.

Vsekakor manj trošenja, manj onesnaževanja, manj odpadkov, manj nasilja, manj nestrpnosti, manj obsojanja, manj izrabljanja.
Zato pa več sprejemanja, dajanja, učenja, prilagajanja, hvaležnosti, prijaznosti, ustrežljivosti do sebe in drugih.
Mnogi živimo dobro na račun dobrote drugih, njihovega odprtega srca, kulture v ravnanju, ker vidijo in čutijo (tudi) potrebe ostalih.
Začela sem s primerom, pa še končujem. Zgodilo se je v trgovini, pred plačilnim pultom. Gospa je jezno zabrusila, da ji puščam premalo prostora, čeprav je bila razdalja zadostna. Saj so nenazadnje po tleh zarisane črte. Lahko bi jezno siknila nazaj, ampak dan je bil do takrat prijeten in bi si ga bilo škoda skvariti. Kaj pa, če bi se spustila v besedni boj? Dan bi si gotovo zagrenila.
Zato hvala vam, ki znate presoditi in se po potrebi zadržati.

Lahko bi se vsak od nas večkrat zadržal pred ne-dobrim, nespametnim, če bi znali gledati dlje. Misliti na posledice na daljši rok.

Koliko nepremišljenih dejanj in zadanih bolečin nedolžnim, povzročijo tudi odvisnosti. Ker ne pomislimo na posledice, ki se izrišejo na daljši rok. Odvisnost od časa, ki ga hočem le zase, odvisnost od odnosov, odvisnost od opiatov. Koliko gorja, joka, prepirov, pa še vedno tako prizanesljivo sobivamo s pretiranim pitjem alkohola. Veliko besed se je že obrnilo in knjig spisalo, se odvilo pobud k odgovornejšemu pitju, pa še vedno ostajamo družba z veliko trpljenja, ki ga dopuščamo zaradi zlorab alkohola.
Tradicionalna akcija 40 dni brez alkohola, letos že šestnajstič, pod nosilnim geslom 'Moja poteza' sporoča, da je izbira o zmernosti ali nezmernosti, o pitju ali ne pitju alkohola osebna odločitev. Družba in okolje pa je tisto, ki pitje spodbuja ali zavira.

Ne sodimo, skušajmo razumeti. Ne odrivajmo, pokažimo ljubezen, skrb. V ozadju pretiranega pitja je trpljenje, veliko trpljenja, nemoči. Ne vemo, zakaj se nekdo odloči uničiti svoje in življenja drugih. Zakaj ne zmore drugače.

Želim si, da bi nas negotove razmere ne zapeljale nazaj v stare tirnice, ne prehitro in ne v vse zgodbe, navade in razvade. Opravičimo opis, ki si ga nadeva sodobno človeštvo, da smo razumevajoča bitja. Bodimo.